Rumeni lakasti čeveljci – XV. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci avtorja Aleša Čakša.

 

Barbara ali Pascal, Pascal ali Barbara?

Za dobro jutro je Filip še ves zaspan Sonji oznanil, da bi se lahko zaljubil v Barbaro in da je imel vroče trenutke s Pascalom. Bila je zgrožena. Filipa je pošteno okrcala, mu rekla, da je nemogoč, nesramen, zloben in da z njim noče imeti nobenega opravka več. Da naj pozabi, da bi šla po koncu kolonije še za nekaj dni v Tunizijo. To si je Filip namreč zelo želel. “Grozen si in nadut,” ga je obsojala. Filip se ni kaj prida zmenil za njene besede, počutil se je močnega, zaželenega, privlačnega. Prevevala ga je samozavest. Užival je v družbi Barbare, prijala mu je njena naklonjenost. Na drugi strani pa se je moral precej potruditi, da je spet premamil Pascala v pohotna dejanja.

Zaradi objestnega obnašanja so Filipa nekateri člani ekipe prezirali, drugim pa se je zdel zabaven frajer. Verjetno zato, ker je bil na plaži zelo delaven, v prostem času pa nadvse razposajen. Po nekaj dneh nežnejših trenutkov z Barbaro in bolj seksualno grobih s Pascalom se je znašel v zagonetnem položaju. Barbara ga je privlačila in zanimala kot človek, kot nova prijateljica, Pascal pa je v njem prebujal nepoznane občutke seksualnega poželenja. Filip je bil vendarle dovolj pameten, da je spoznal, da njegovo vedenje ni primerno, da se poigrava s čustvi Barbare in Pascala. Obema je bil všeč kot zapeljiv in premeten blondinec. A Filip vseeno ni bil barabin, ni mu bilo do tega, da bi kdo o njem mislil slabo, predvsem pa si je vedno želel, da je dober in pošten človek. Torej mu ni preostalo drugega, kot da se preneha igrati z Barbaro in Pascalom. To na srečo ni bilo težko, a predvsem zato, ker se Pascal nenadoma ni več zmenil zanj.

Dilema

Kolonija se je počasi bližala koncu. Sonja je vztrajala, da noče v Tunizijo. Filipu se je to zdelo trapasto, saj sta bila le dobro uro s trajektom stran od države, ki ga je zanimala. Zadnje dni kolonije je bila tečna, nekomunikativna, zagrenjena. Filipa ni vleklo domov. Zaljubil se je v Pantellerio, v njeno naravo, morje, svetlobo in tišino. Najraje bi ostal na otoku. Želel si je dolgega, vročega poletja. In kot da bi Barbara to začutila, ga je povabila k sebi domov v Rim, na počitnice, nepričakovano pa se je za Filipa spet začel zanimati Pascal. Omenil mu je, da je na otoku zanimiva gostilna, kjer bi čez poletje lahko skupaj delala kot natakarja. Da je na gostilno naletel med enim od dolgih sprehodov po otoku. Ko je tam pil kavo, je Pascal opazil napis, da iščejo osebje za strežbo. Ob solidnem plačilu bi imela s Filipom še zastonj prenočišče in hrano. Hrana na otoku je bila naravnost fantastična. Pascalova ponudba je bila mamljiva, a je Filipa odvrnilo njegovo nenadno pritiskanje, naj ostane z njim na otoku, in poudarjanje, da bosta veliko seksala. Za Filipa je bilo vse skupaj preveč, ni upal tvegati, Pascal je postal sumljiv. Sklenil je, da bo odšel domov in kmalu na obisk k Barbari v Rim. Tega se je pravzaprav zelo veselil.

Rim

Pot domov je bila mučna. S Sonjo sta se z vlakom peljala iz Palerma do Rima, 15 ur sta preživela na hodniku vlaka, kjer se je gnetlo ljudi. Potem sta spet štopala. Sonja je bila tiha, nezgovorna, zamorjena. Ni zvedel, zakaj, ves čas je samo sikala v Filipa. Štop se je vlekel in vlekel. Ko sta nazadnje blizu slovenske meje dobila prevoz do Ljubljane, se je v podrtem kombiju le razgovorila in Filipu povedala, zakaj je tako čudna. Na Pantellerii je ugotovila, da je noseča. Odločila se je, da bo splavila, da očetu otroka tega ne bo povedala in da ga bo pustila. Ko sta prispela v Ljubljano, sta se z objemom poslovila. Nikoli več se nista videla.

Filipu je bilo v Ljubljani dolgčas, vsi prijatelji so bili nekje na počitnicah. Imel je še en razlog več, da gre k Barbari v Rim. Čez dva dni je bil znova na vlaku. Komaj je čakal, da spozna večno mesto in spet vidi Barbaro. Dobre volje je bil tudi zato, ker je bila matka v dobrem stanju in ni delala nobenih težav, ko ga ni bilo doma. V Rim je prispel po 11 urah prijetne vožnje, ne nazadnje je bil poln pričakovanj.

Rumeni lakasti čeveljci – I. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – II. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – III. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – IV. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – V. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VI. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VII. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – VIII. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – IX. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – X. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – XI. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – XII. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – XIII. del >>>

Rumeni lakasti čeveljci – XIV. del >>>

_________________________________________________________________

Foto: Jure Makovec

Avtor o avtorju

Že kot majhen sem vedel, da bom pisal, najprej kot novinar, potem pa … hm, morda celo knjiga. Leta 1996 sem na FDV diplomiral iz novinarstva, čez dve leti opravil še specializacijo iz komunikologije na University of Amsterdam.

Dolga leta sem delal kot novinar in urednik na Delu, predvsem sem pisal o šolstvu, tudi za Sobotno prilogo. Leta 2008 sem odšel na Finance in začel kmalu urejati modno in lifestyle revijo TRENDI. V tem času sem zelo od blizu spoznal svet modne industrije, ki me je zanimala tako močno, da sem lani spomladi ustanovil svojo modno znamko Alessio. S TRENDI sem končal, ko sem zapustil Finance in šel na samostojno pot.

Zdaj urejam lifestyle revijo Goodlife (izhaja z Delom) in časopis H.I.M. (Večer). Vmes sem naredil prvo kostumografijo za predstavo Artemisia, Srečanje, ki bo doživela premiero leta 2021, pišem pa tudi … avtobiografski roman. Vsebina se mi zdi nadvse primerna za bralke_ce Narobe.si. Morda si bi kdo lahko z mojim pisanjem pomagal_a, si odgovoril_a na kakšno vprašanje, ki jo_ga muči, se lažje odločil_a za homoseksualnost, bil_a bolj odločen_a na poti v življenje geja ali lezbijke.

Tags from the story
Written By
More from Aleš Čakš

Rumeni lakasti čeveljci – XIV. del

Objavljamo zgodbe iz avtobiografskega romana v nastajanju z naslovom Rumeni lakasti čeveljci...
Read More