Recenzije: Gledališče 21

LGM-Meso-foto-Bostjan-Lah_200

Foto: Boštjan Lah

Telo/truplo

Jernej Lorenci po motivih Sv. Avguština, Svetega pisma in Nebojše Pop Tasića, Meso ali Razodetje, režiser Jernej Lorenci, Lutkovno gledališče Maribor, 2010.

Lorenci je v mariborskem Lutkovnem gledališču postavil zelo nenavadno in čisto netradicionalno lutkovno predstavo za odrasle z izjemnimi pevskimi in igralskimi prispevki (sploh Anže Zevnik je krasen in krasno razodet). Groteskna živalska okostja in njihovi mesnati jeziki bruhajo o neizmerni božji slavi in dobroti, a podobe nam kažejo človeške genocidne zločine. Kaj nam torej preostane – vrnitev k bogu ali kruto spoznanje, da boga ni? Ko igralci v predstavi Meso ali razodetje jagnje posipajo z zlatim prahom, je oboje možno. A predstava ne ponuja odgovorov, ampak vprašanja in medbesedilne namige od ironije do tragedije, od popevk do svetih besedil. Morda se zdi, da se je v ekspresivni interakciji med igralci, lutkami in predmeti težko znajti, a Meso deluje na drugi ravni, tu je treba našpičiti druge zaznave in drugačne čute. Poslednje reči se razodenejo preko telesa, preko mesa, preko krvi. In razodetje ni nikoli milo; pretresti mora, presuniti. Ni za ta svet in ne za šolske obnove.

Ocena: ♦♦♦♦♦

plaz_200

Foto: Žiga Koritnik

Plaz blaznosti

Ivo Svetina, Stolp, režiser Silvan Omerzu, Slovensko mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče Ljubljana, Umetniško društvo KONJ, 2011.

Glavni lik, nemški pesnik Friedrich Hölderlin (1770-1843), živi za poezijo in ženo bankirja, pri katerem je za domačega učitelja. Njegov tesni prijatelj  Isaak vo Sinclair (doživimo tudi njuno popolnoma neerotično poljubljanje) pa je revolucionar. Torej dvoje reprezentacij tistega časa. Hölderlin navsezadnje zblazni in pristane v blaznici, nato pa še šestintrideset let živi zaprt v stolpu pri družini mizarja Zimmerja, ki ga je vzela k sebi. Omerzu je zelo učinkovito povezal igralce in lutke, tako da se eni zrcalijo v drugih in obratno, predstava pa se izteče v zelo grenko spoznanje.

Ocena: ♦♦♦♦

mali_200Beri mi, mali

Tanja Lužar, Ksenija Mišič, Matevž Biber, Valentina Turcu po motivih Schlinkovega romana Bralec idr., Ženska, ki sem ji bral, Drama SNG Maribor, 2011.

Po romanu in filmu je v Mariboru na ogled še gledališka verzija Bralca. Tukaj bomo zanemarili za nekatere ideološko spornost zgodbe o bivši nacistični paznici in na hitro pokomentirali samo izvedbo. Predstava je narejeno spretno in tekoče, čeprav je morda kakšen prizor odveč. Koncentracija se nekoliko zmede ob časovnem preskoku, sicer pa predstava temelji na Kseniji Mišič, ki jo v celoti obvladuje. Nasploh je izjemno in zanesljivo mojstrska, skoraj ni trenutka, ko ne bi bila odlična (edini problem je nekoliko nekonsistentna raba pogovornega/zbornega jezika), zato Biber deluje še toliko šibkejši, in v prvem delu tudi povsem nepotrebno pootročeno (najbrž zaradi poudarjanja razlike v letih med obema akterjema, ki pa kljub temu ni dovolj razvidna – kar je težava že tudi pri čisto spoliranem plakatu za predstavo).

Ocena: ♦♦♦♦

ples_200

Foto: Jesenko Rasol

Ples itn.

Bernard-Marie Koltès, Nickel Stuff, režiser Ivica Buljan, Slovensko mladinsko gledališče, SNG Opera in baleta Ljubljana, 2011.

Nickel Stuff je vsekakor predstava za ljubitelje plesne akrobatike in izklesanih moških teles v gibu. V tipično buljanovski maniri se ta telesa raje ruvajo, kot da bi si izkazovala nežnost. In si seveda natančno tako izkazujejo nežnost. Na obzorju že vidimo kriminal in brezizhodnost mladih z začetka 21. stoletja. Tu so subkulture, delavski razred, priseljenci. In tu je zaplet (recimo mu tako, čeprav je dramaturgija kar šibka): pripadniki ene manjšine pridejo v prostor druge in vname se (plesni) spopad, celo več – promocijski material za predstavo obljublja »problematiziranje socialne izključenosti manjšin glede na etnični izvor, politično opredeljenost, socialni status in spolno usmerjenost«. Kar zadeva mene, to naredi zelo razočarljivo, precej površinsko, z nekaj kvaziglobine in patetične moške bolečine, ki sta razpršeni po uprizoritvi. Igralski prispevki so povprečni, plesalci so boljši, režija je sicer dinamična, a ne posebej inventivna. Vse se zdi narejeno zelo na hitro, le konec predstave ni prišel niti minuto prekmalu.

Ocena: ♦♦♦

 

cvetlice_200Uvele cvetlice

Vanessa van Durme, Gardenija, režiserja Alain Platen in Frank van Laecke, les ballet C de la B (gostovanje na EPK Maribor in v Cankarjevem domu v Ljubljani), februar 2012.

Gardenija je transbar, ki se zapira, in še zadnjič smo povabljeni na njeno razkošje. V njenem središču so ostarele in presunljive transvestitske in transseksualne dive, nabrane iz vseh kotičkov popularne kulture. Predstava ima vse, kar od transšova pričakuješ: preoblačenje, šminkanje, vulgarne vice, klasične popevke, vseeno pa ne gre za klasično predstavo navzkrižnega preoblačenja, kar je posledica režijske intervencije in tematiziranja vmesnih prostorov (npr. med mladostjo in starostjo, med različnimi spoli ipd.). Temeljni princip predstave je upočasnjevanje (staranja? konca?) z neštetimi zamrznitvami mizanscene do te mere, da gre za komaj kaj več kot zaporedje različnih tableaujev. Življenje kot zaporedje (ne)srečnih trenutkov in vseprežemajoča melanholija.

Ocena: ♦♦♦♦

resnica_200

Foto:Marta Tiberiu

Resnica na (koncu) poti?

Farid ud-Din Attar, Zborovanje ptic, režiser Jernej Lorenci, SNG Drama Maribor, 2011.

Uprizarjanje arabske poetične drame iz 12. stoletja o iskanju smisla je lahko danes, ko smo po eni strani obsedeni z nepreglednim novodobnim duhovnjaškim blablajem, po drugi pa cinični do vsega presežnega, tvegano. Zato je prav, da se takega početja lotevajo ljudje z navdihom. In mariborska uprizoritev ni nasedla, prav nasprotno, še posebej v prvem delu prinaša pravo uživaško divjanje od ironije do resnosti in nazaj. Ob Lorencijevi postavitvi je treba pohvaliti še večino igralcev in igralk, posebej pa Branka Jordana, ki je v vlogi Smrdokavre zares navdušujoč. Zanimivo je tudi, kako elegantno in fluidno v predstavi delujejo spolne vloge/identitete/usmerjenosti, še posebej če nekoliko namerno pomešamo notranji in zunanji komunikacijski okvir – torej igralce in like (ko, recimo, dva moška uprizarjata sicer heteroseksualni ljubezensko-seksualni prizor). Sploh izvrstno.

Ocena: ♦♦♦♦♦

kurba_200Dramaturški komunikacijski šum

Vedrana Rudan, Kurba, režiser Marko Bulc, nastopa Violeta Tomič, Glej 2012.

Predstava Kurba je nastala po zbirki kolumn, ki jih je Rudan izdala tudi v slovenskem prevodu (Ko je ženska kurba/Ko je moški peder), in v katerih je čisto brezkompromisna, pa naj govori o mačizmu, splavu, katoliški cerkvi, korupciji ipd. A med potjo iz knjige na oder se je zgodilo nekaj neprijetnega: ostrina in eksplozivna stališča v predstavi v veliki meri izzvenijo kot precej poceni agitiranje (ko gre za cerkev in politiko) in kot klišejski dovtipi na hvaležno komedijantsko temo o odnosu med spoloma (ko gre za položaj žensk). Publika se je neznansko krohotala, kot da gre za kakšen stand-up oz. predstavo izrazito zabavljaškega tipa. Pa je bil ta krohot znak prepoznavanja kritičnih osti in posledičnega nelagodja ali pa njihovega nerazumevanja? Ali nemara celo razredčenosti, če ne celo umanjkanja kritičnega sporočila zaradi postavitve, kot sta jo zasnovala Bulc in Tomič? Sodba je izrazito subjektivna.

Ocena: ♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Mediašit – Salome

MEDIAŠIT Alka Vuica – strokovnjakinja za transseksualnost Salome je bila med svojo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja