TEATER
Neznosna vsakdanjost istospolnih družin
Paula Vogel, Mama ni ena sama. Režiser Matjaž Latin. Mestno gledališče Ptuj, premiera 30. marca 2009.
Gledališka predstava Mama ni ena sama je ustvarjena po knjižni predlogi ameriške pisateljice gledaliških iger Paule Vogel z naslovom And Baby Makes Seven (1986). Slovenska različica naslova predstave torej implicitno nakazuje, da zgodba govori o družini, v kateri sta konvencionalno heteroseksualni starševski vlogi zamenjani z lezbičnimi ali vsaj o družini, ki vsebuje tudi lezbični starševski par. Naslov bi seveda bil popolnoma korekten, če bi nam gledališka interpretacija Matjaža Latina to tudi prikazala. Namesto tega pa se pred očmi gledalca odvije svet, v katerem lezbično starševstvo ali njegovo družbeno problematiziranje igra zgolj odmaknjeno in slabo vidno kuliso. Ta svet pa je za večinski heteroseksualni vidik še bolj čudaški od družine z dvema mamama. V primeru, da je namen, ki so ga ustvarjalci želeli doseči s to uprizoritvijo, odpiranje vprašanja o družbeni problematiki istospolnih družin oziroma približanje liberalnega odnosa do istospolnih družinskih skupnosti širši publiki, potem so za slovenske razmere skoraj zagotovo izbrali napačno besedilo. Nenavadnost osrednje zgodbe gledalcu zelo onemogoči umestitev istospolne družine v vsakdanji življenjski okvir, kar ima za posledico še dodatno banalizacijo in stigmatizacijo tega, kar v naši družbi že tako ali tako velja za tuje in nenormalno.
Scenografija dogajanje umešča v moderno opremljeno stanovanje v New Yorku, kjer središčno vlogo zavzemata spalnica in kuhinja, ki tradicionalno določata intimno družinsko okolje. Gledalcu je postopoma in le na posreden, nekoliko deseksualiziran ter prekrit način prikazana nevsakdanjost v stanovanju živeče družine, saj jo sestavljajo Ruth (Nataša Tič Ralijan), Ruthina noseča življenjska partnerica Anna (Barbara Vidovič) in homoseksualni prijatelj Peter (Primož Ekart), ki je hkrati tudi biološki oče Anninega ter Ruthinega otroka. Ta homoseksualno-poligamna situacija, ki je dramaturško stranskega pomena, pa ni glavni vzrok drugačnosti družine, saj je tu še Annino in Ruthino shizofreno preigravanje otroških likov v podobi nesocializiranega Sirotka, Henrija iz Pariza in genija Cecila. Igra se tako skoraj v celoti osredotoči na nihanje med odraslo, realno ter otroško, fiktivno identiteto, pri čemer slednja zavzema skoraj večino uprizoritvenega časa, kar daje predstavi, namenjeni odraslim, groteskni in čustveno distancirani značaj domišljijske zgodbe. Pretirana infantilnost presega preprosto poigravanje odraslih s svojimi otroškimi vidiki duševne notranjosti in se tako naposled izkaže za moteč simptom, ki ga je potrebno uničiti. Vendar pa je kmalu jasno, da je fikcija postala veliko bolj znosnejša in realnejša od vsakdanjosti istospolne družine, saj je le v njej tudi gejem in lezbijkam omogočeno zavzemanje heteroseksualnih pozicij, ki edine dovoljujejo medsebojno igro očkov, mam in otrok.
Zdi se, da je odsotnost dejanske gledališke obravnave družin s homoseksualnimi starši kompenzirana z gledališkim listom, ki s svojimi mavričnimi platnicami nudi zanimiv pogled na to temo. V njem najdemo fotografsko reportažo Oriane Eliçabe z naslovom Lezbične matere, zgodovino mavrične zastave, skrajšan prepis pogovora članic in članov slovenskega spletnega foruma za lgbt-starše in bodoče starše ter celo članek iz 5. številke Narobe z naslovom LGBT družinske skupnosti. Gledališki list torej deluje kot zapolnitev pomenske vrzeli in pomiritev občutka zmedenosti, ki ju za seboj pušča predstava.
Ocena: ♦
Mihael Topolovec
Igralci o predstavi Mama ni ena samaBarbara VidovičSituacijo istospolnih družin pri nas premalo poznam, da bi o njej lahko verodostojno govorila. Vem le, kar slišim od svojih prijateljev, ki živijo v istospolnih družinah. Predvsem jih je strah imeti otroka zaradi bojazni, kako bo okolica sprejemala to odraščajoče bitje. Moje skromno mnenje je, da biološka sposobnost imeti otroka še ni zagotovilo kvalitetnega in odgovornega starševstva. Primož EkartČe le malo razumemo čustva, ki se pojavljajo pred vsakim rojstvom otroka, bi bilo smešno in neumno dogajanje, ki smo mu priča na odru, pripisati temu, da gre za lezbični par. Namišljeni otroci so kanal za lažjo in celo bogatejšo komunikacijo med člani te razširjenje družine. V zaključnem prizoru vidimo veliko in srečno družino, kar je vsekakor pozitivno sporočilo tudi o tem, da so istospolne družine lahko vsaj tako dobro okolje za otroke, kot so heteroseksualne. Ali, če dodam svoje mnenje: če med družinskimi člani ni ljubezni in medsebojnega spoštovanja, ni dobrega okolja za vzgojo otrok in za razvoj celovite, samozavestne, suverene in posledično odprte osebnosti. In člani družine so lahko homoseksualci, heteroseksualci ali pa, če parafraziram Svetlano Makarovič, stenske ure. Nataša Tič RalijanDelati na Ptuju z dvema manjšima šoloobveznima otrokoma je težko. Kakšna sreča, da je Gašper sposoben biti dva tedna sam in zraven ne dajati občutka, da je rešil svetovno krizo, mojo poklicno in zakonsko, zaradi česar sem mu potem lahko do smrti kaj dolžna. Priznam, da sem projekt vzela zato, da nahranim svojo igralsko dušico. […] Menim, da se lezbijkama ni niti najmanj lahko odločiti, da bosta imeli otroka. Že za hetero je starševstvo skok v neznano, kaj šele za istospolne pare, ki nimajo niti nekih varnih družbenih sten okoli sebe. Ampak eni so rojeni, da zmorejo večje naloge – bodimo ponosni, kadar smo to mi, in cenimo, ko je kdo drug. Družba je včasih tak pendrek zato, da postanemo močnejši in bolj spoznamo, kaj želimo, kdo smo in kaj hočemo biti. […] Pridite nas pogledat, da si en drugemu kaj podarimo, se pocartamo in opazimo, da smo fajn in potrebni na tem svetu. Saj pokopani bomo pa itak izven obzidja, istospolno usmerjeni in igralci. Pa kaj potem, ZDAJ je važen. Večnost je pa zagotovo neopisljivo lepa. Jupidu! Lothar Orel |
