TRANS
Na vsem svetu ni države, ki bi sprejela mojo identiteto
17. maja 2009, na mednarodni dan proti homofobiji in transfobiji, se je francoska ministrica za zdravstvo Roselyne Bachelot zavzela za transseksualce v Franciji, ko je pristojne zdravstvene organe pozvala, naj transseksualnost umaknejo s seznama psihičnih bolezni. Samo upamo lahko, da bodo ljudje, ki v Sloveniji sprejemajo tovrstne odločitve, njen poziv za preobrat od stigmatizacije k dostojanstvenemu ravnanju s transseksualci razumeli kot znamenje za spremembe – v nasprotju z mnogimi evropskimi sosedami se mora namreč Slovenija na področju razumevanja in sprejemanja transseksualnosti še veliko naučiti. Tako ni presenetljivo, da je Gregor, eden od šestih udeležencev, s katerimi sem opravila pogovor v okviru projekta TRANSmission, še posebej poudaril: »Stvari se morajo spremeniti in to čimprej!«
-
Z naslovnice knjige Judith Halberstam: Female Masculinity
Intervjuji sicer dajejo vpogled v življenjsko situacijo transspolnih oseb v Sloveniji, vendar moramo izrecno poudariti, da ta raziskava ne sme voditi v nikakršno posploševanje. Transseksualne in transspolne osebe svojo identiteto doživljajo kot nevezano na spol, ki so jim ga pripisali ob rojstvu. Tako se je pokazalo, da so vprašani o sebi že dolgo pred razkritjem okolici in neodvisno od hormonskih ali kirurških posegov razvili samopodobo dečka ali moškega oz. deklice ali ženske neodvisno od svoje telesne podobe. Tukaj se skriva potencial za prelom družbeno skonstruiranega mita o prepletu biologije, spolne identitete in spolne vloge. V nasprotju s svojimi vrstniki se intervjuvanci namreč ne morejo naravno in sproščeno vživeti v svojo pripisano spolno vlogo; tako tudi ne morejo (ali nočejo) izpolnjevati rigidnih pričakovanj, ki jih družba vsiljuje dečkom in deklicam.
»Vse, odkar se zavedam sebe, mi je jasno, da ne pripadam spolu, ki so mi ga pripisali ob rojstvu.« To Gregorjevo izjavo so v taki ali drugačni obliki podale vse intervjuvane osebe. Marjan, Ž-v-M trans, opisuje spomin iz zgodnjega otroštva: »Kot otrok sem se gledal v ogledalo in si mislil, da kot deklica ne izgledam dobro, kot fantek pa sem simpatičen, čeden, dober. To sem pojasnil svoji materi. Tedaj sem imel kakih pet let. Spominjam se njenega prestrašenega pogleda. Velikih oči. Bila je šokirana. Tega se zelo jasno spominjam. Te energije, tega vonja. Nekaj je bilo narobe. Skozi to situacijo sem se naučil, da ta tema sploh ne obstaja. Preveč je boleče. In potem nisem več govoril o tem.« Tomaž, prav tako transseksualen moški, pojasnjuje: »Kadar me je mati hotela obleči kot deklico, se mi je ‘zmešalo’, vanjo sem metal stvari. Pravi, da sem pri petih letih hotel lulčka. Takrat je mislila, da se samo šalim.«
Opisani odzivi staršev so klasičen primer izogibanja temi in občutkov sramu; izkušnje, ki si jih delijo mnogi, ko ugotovijo, da njihov otrok ne ustreza predpripravljeni družbeni vlogi. Zanikanje ali ignoriranje otrokove realnosti le-tega pahne v molk, izzove nezmožnost izražanja in urejanja čustev, v njem nakopiči nemir in nervozo ob iskanju lastne spolne identitete in obupno prizadevanje, da bi ugajal staršem, sorodnikom in učiteljem – slednja občutja so bila rdeča nit poročanj vseh šestih sodelujočih. Zelo pogosto se zgodi tudi, da ljudje molčijo, ker poskušajo zaščititi svojo ožjo okolico in občutijo, da so sramota za družino in prijatelje. Za Beti, transseksualno žensko, predstavlja največji strah, da bo po razkritju svoje identitete izgubila svojo ženo in otroke. »Moja žena me ne bi sprejela zaradi drugih ljudi. Skrbi jo, kaj bi si lahko mislili. Najina otroka … Zelo težko bi bilo, če bi kdor koli v naši skupnosti, v naši vasi kar koli izvedel. Zato skrivamo.« Tudi kot odrasli nekateri za svojo identiteto in za občutek, da so ujeti v napačnem telesu, ne najdejo imena, hromi jih strah pred negativnimi družbenimi sankcijami – diskriminacijo, izobčenjem, nasiljem. V tercijalski, tradicionalni atmosferi Slovenije je zelo težko razvijati in živeti identiteto izven okvira družbenih norm in pričakovanj. Anton, transseksualen moški, pravi: »Nočem si ostriči las niti operacije in teh stvari, se pa zadnje čase sprašujem, če resnično živim po svojih željah, ali ne počnem večinoma tega, kar od mene pričakuje družba. Mislim, da bi se odločil za operacijo, če bi bilo vse skupaj možno izvesti z danes na jutri. Vendar pa proces traja zelo dolgo … morda v neki boljši družbi.« Luka, šesti intervjuvanec, si želi, »da bi si lahko privoščil androgin, hermafroditski videz, ne da bi s tem povzročil razburjenje, kamor koli pridem, ugibanja, katerega spola sem …« In nato lakonsko zaključi: »Za mojo identiteto na vsem svetu ni države, ki bi me sprejela. Nobenega mesta, nobene države, kjer bi bil sprejet in popolnoma na varnem.«
Odvisno od tega, če so vprašani že razkriti v družbi in so naredili nekaj korakov v smeri operativne spremembe (obiski zdravnika, hormonska terapija ali vsakodnevni ritual prikaza spolne identitete), so njihove identitete bolj ali manj nedvomne in trdne. Če družbeno okolje sprejme in potrjuje njihovo subjektivno identiteto, to pozitivno vpliva na samopodobo, saj lahko svoj izbrani spol živijo bolj samozavestno in prepričljivo. Luka to prikrito interakcijo med posameznikom in družbo opiše takole: »Identiteto vsakega posameznika mora potrditi tudi zunanji svet. Ne glede na to, kako močno nekaj občutim, to ne more biti celovita identiteta, če me tudi drugi ne obravnavajo tako.« Kljub načelu izgradnje spolne identitete, ki je neodvisna od telesnih danosti, je analiza intervjujev pokazala, da ima telo (telesnost) izjemno pomembno vlogo pri definiranju moškosti in ženskosti, pa naj gre za družbeni pritisk od zunaj, ki terja operativne ukrepe, ali samoizvajan notranji pritisk k potrebi po fizični transformaciji. Slednje je najlaže razumeti na primeru spolnosti, ki za transseksualne in transspolne osebe lahko predstavlja nemajhen izziv. Anton pripoveduje: »Med seksom se zaradi svojega ženskega telesa počutim neudobno. Ni mi prijetno, da se me nekdo dotika.« Analiza intervjujev je pokazala, da transseksualci sčasoma začnejo skrivati telesne značilnosti, ki simbolizirajo enega od spolov, in opustijo določene vedenjske vzorce, ki bi jih lahko umestili v spol, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Tako neoperirani transseksualni moški skrivajo svoje prsi ali simulirajo penis, da bi svetu predstavili nedisonančno sliko o sebi, da bi bili družbeno sprejemljivi in sprejeti, ne da bi jih okolica zreducirala na njihove genitalije.
V intimnih stikih, kjer te prakse simulacije in prikrivanja niso več mogoče in oseba (p)ostane razgaljena s svojim telesom, tovrstna spolna identiteta terja znatno reinterpretacijo razumevajočega partnerja, ki ignorira očitno (npr. dojke), domnevno manjkajoče pa si predstavlja (npr. penis). Včasih se izogibajo slehernim intimnim stikom, dokler njihovo telo ni skladno z njihovo identiteto.
Človek, ki se nahaja na »nasprotnem« polu spolne binarnosti, je pod izjemnim psihičnim in družbenim pritiskom, vendar v končni fazi prilagajanje občutenemu spolu vodi v družbeno sprejetost, ker se menjava spola giblje v okviru družbeno toleriranega, prilagajanje pa se odvija tako, da potrjuje in reproducira izključno binarnost spolov. Trije intervjuvanci so poudarili fluidno spolno identiteto, spola ne dojemajo kot diametralne dvojice, marveč kot kontinuum, prostor svobodne definicije. Luka pravi: »Četudi se odločim za operacijo, ne bi želel funkcionirati kot klasični ‘možati mož«. Šele po operaciji bi lahko nosil krilo. Vedno moram biti v ravnovesju, ne morem igrati ene ali druge spolne vloge. Moram se izražati po svoje, ne skozi neko spolno vlogo, ki je bila napisana pred mojim obstojem za kdove koga.«
Transseksualec, ki ga ljudje zaznavajo kot osebo »med spoloma«, pri katerem so torej v eni osebi združeni protislovni spolni atributi, znatno otežuje opazovalčevo zmožnost interpretacije in pretrese uveljavljene spolne stereotipe. Tako lahko narava spolnih znakov različnih teles in vedenjskih vzorcev postane fluidn(ejš)a in omogoči individualni izraz spolne identitete; vendar pa so v Sloveniji transseksualne in transspolne osebe še vedno izpostavljene represiji in diskriminaciji tistih, ki upor proti asimilaciji v heteronormativni sistem spolov še vedno dojemajo kot nevarnost za njihove trdne predstave o spolu in družbenem redu nasploh. Opravljeni intervjuji pa izkazujejo tudi, da je v določenih delih družbe (med drugim šola in družina) priznavanje transseksualnosti že obstoječa realnost, četudi še ni nekaj samo po sebi umevnega. Cena za to priznavanje in za relativno nekonfliktno življenje pa je, kot kažejo rezultati raziskave, brezhibna prilagoditev na spolno binarnost in heteroseksualno poželenje. Transmoški Tomaž o tem pove: »Ko je moja mama izvedela, da imam punco, je popolnoma ponorela; doma je bil pravi pekel. Ko pa je izvedela, da hočem biti fant, je bilo zanjo vse v redu.«
Transseksualnost – subjektivno prizadevanje za izenačenje z »nasprotnim« spolom – predpostavlja binarni model spolov s polariziranimi spolnimi značilnostmi. Brez obstoječe norme dveh nasprotnih si spolov ne bi imel fenomen transseksualnosti nobene podlage v družbeni realnosti. Transseksualnost lahko označimo kot posledico socialnega konstrukta spolnega binarizma in hkrati grožnjo za njegov obstoj. Zaenkrat je še vedno lažje podvreči človeško telo kirurškim posegom in ga tako stisniti v sprejemljiv družbeni korzet, kakor da bi svojim predstavam o spolih dovolili pluralizacijo in s tem nekaj več individualne svobode.
