Čeprav sem na LGBT- sceni prisotna že več kot dvajset let moram priznati, da je ozaveščanje s področja transspolnosti še vedno premajhno in tudi precej neraziskano področje, o katerem se šele zadnja leta simbolno, kulturno in pravno ureja ter ozavešča. Zato je v tem trenutku o tem treba veliko več govoriti in pisati kot doslej. Najprej zato, da se sploh o tem začne govoriti odprto, brez predsodkov in stereotipov in drugič zato, da poskušamo razumeti kaj transspolnost sploh je in kaj od nas ‘zahteva’ v smislu akademskega, pravnega, umetniškega tj. simbolnega in socio-kulturo nega razumevanja ter skladno s tem (naknadnega) delovanja.
Hkrati pa verjamem, da se mnogi ljudje sprašujejo od kod nenadoma tako zanimanje za transspolnost. A če se ozremo v zgodovino, opažamo, da prav vsaka kultura pozna transspolnost, vendar morda še nikoli nobena kultura ni izvajala takšnega pritiska, agresije in sovraštva do transspolnosti, kakor v današnjem času. Kakor rečeno, vsaka kultura pozna primere transspolnosti bodisi v obliki ritualnega preoblačenja (na primer v Mehiki se lahko ob dnevu mrtvih prav vse_i, ki to želijo, preoblečejo in za en dan ritualno zamenjajo spol) bodisi preoblačenja, ki simbolizira prehod iz otroške v odraslo dobo (na primer v antični Grčiji so se dečki preden so postali moški preoblekli v dekle) ali preoblačenje, ki se nanaša na spiritualnost (na primer, prvotne_i prebivalke_i Amerik so poznale_i preoblačenje, prav tako Indijci, pa številne ostale kulture po svetu, s čimer so ponazarjali transpolna ali dvospolna božanstva.). Ali kakor lahko preberemo v publikaciji Vsi spoli so resnični »Do nastanka monoteističnih religij so transspolne osebe živele razkrito in v sobivanju s svojimi lokalnimi skupnostmi širom sveta ter bile poznane pod raznimi imeni: berdache, bade/bote, nadleeh, gallea, hijra, bicha, mukhannathun, fa’afafine, two-spirit itd.« (Koletnik, Grm in Gramc, 2016: 16).
V sodobnem času oziroma že od prejšnjega stoletja dalje pa tudi številni akademiki_ičarke zagovarjajo, da ne obstaja binarnost spolov, to je, moški in ženski spol, ampak obstaja več spolov, s čimer zagovarjajo tezo, da je spol arbitrarna in družbeno konstruirana kategorija, v skladu s katerim se posameznik_ica identificira glede na to, kako se počuti ne glede na medicinsko (anatomsko) in biološko, genetsko definicijo ob rojstvu.
A za to, da bi bolje razumele_i od kod prihaja sama definicija transspolnosti, se moramo zavedati, da se ta postavlja kot ‘nasprotje’ oziroma ob bok t. i. cisspolnosti (angl. cisgender), pri kateri se spolna identiteta osebe ujema s spolno identiteto, ki je bila osebi določena glede na spol, pripisan ob rojstvu. »Latinska predpona ‘cis’ pomeni ‘na isti strani’ ali ‘na tej strani’. Cisspolne identitete tvorijo in vzdržujejo sistem cisnormativnosti, ki predpostavlja, da so vse osebe cisspolne. Cisnormativnost ustvarja družbo, v kateri je cisspolnost družbeno sprejeta spolna identiteta. Cisnormativnost daje cisspolnim osebam več družbene moči in predvideva, da so večvredne od transspolnih oseb. Večina oseb brez (večjih) težav v celoti sprejme in ponotranji družbeno določene in pripisane spole in spolne identitete. Te osebe so cisspolne. Nekatere osebe pa doživljajo močno neujemanje in neusklajenost med spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in lastnim doživljanjem svoje spolne identitete. To so transspolne osebe. Transspolne osebe delno ali v celoti presegajo/negirajo/zavračajo družbeno določene normative in pričakovanja, vezana na spole, spolne identitete in/ali spolne izraze«. (ibid.: 9). Transspolne osebe so transspolne ženske in moški, oboje hkrati, nič od tega, saj se ne identificirajo znotraj binarnega spolnega sistema, ali lastno oblikovan spol, pri čemer ta spol ni v skladu s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu.
Nekatere izmed transspolnih identitet so: transseksualne (angl. transsexual): osebe, ki izkušajo/želijo izkusiti tranzicije oz. telesne potrditve spola; nebinarne (angl. non-binary): osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški oz. je njihova identiteta onkraj binarnega spolnega sistema in kvirspolne (angl. genderqueer): osebe, ki se ne identificirajo izključno kot ženske ali moški. (ibid.: 14). Hkrati pa se je treba zavedati tudi pomembnega dejstva, da sta spolna usmerjenost in samoidentifikacija (lastnega) spola dve različni stvari, kajti kakor se cis-osebe samoidentificirajo kot LGBH, tako se tudi transpolne osebe identificirajo kot LGBH-osebe.
V povezavi s transpolnostjo je nujno omeniti tudi interseksualnost. Interseksualnost pomeni, da gre za osebe, pri katerih ne moremo natančno določiti njihovega spola v skladu z medicinskimi kriteriji ali rečeno drugače: »gre za atipičen razvoj spolov glede spolne hormone, gonade, reproduktivne kanale in genitalije. Pogostost interseksualnosti se razlikuje, povprečno se eden_a izmed 2.000 dojenčic_kov rodi z interseksualnim stanjem« (ibid.: 18).
Včasih so interseksualne osebe imenovali androgini ali hermafroditi, a ker se je to pogosto povezovalo z neko vrste ‘monstruoznostjo’, so se v zadnjih letih odločile_i sprejeti drug izraz, ki ne bo obremenjen z zgodovinskimi in mitološkimi predstavami. Sam pojem hermafroditizem namreč povezujemo »… z otrokom boginje Afrodite in boga Hermesa, ki je imel_a vidne spolne karakteristike tako ženskega kot moškega spola. Pojav boga_inje Hermafrodita_e je širom sveta upodobljena v raznih umetniških delih … Sicer pa bog_inja Hermafrodit_a ni bil_a edino interseksualno božanstvo. Mednje se prištevajo tudi Hapi in Wadj Wer (Egipt), Ardhanarishvara (Indija), Phanes in Eros (Grčija), Loki (Norveška), Guan Yin (Azija), Ta’aroa (Polinezija) in Ko’lhamana (Združene države Amerike)«. (ibid.). Hkrati pa imamo danes v svetu kar nekaj zakonov (npr. v Kolumbiji, Malti, Irski), ki omogočajo, da si interseksualne osebe same določijo svoj spol glede na to, kako se najbolje počutijo in samoidentificirajo.
Transspolnost lahko vključuje (tudi) proces tranzicije, vendar to ni nujno. Tranzicija je proces, skozi katerega oseba z raznimi načini potrdi svojo spolno identiteto, ki se sicer ne ujema s spolom, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. »Tranzicija zajema razne oblike potrditve, najbolj znane so hormonska terapija in operacije za potrditev spola. Tranzicija lahko poteka tudi brez telesnih/medicinskih sprememb – gre za spremembe ‘le’ na družbeni ravni, npr. sprememba zaimkov, imena, pravno priznanje spola itd.« (ibid.: 14). Osebam, ki želijo potrditi svoj spol na telesni ravni, pravimo transseksualne osebe. A za to, da se to zgodi, moramo imeti v državi celoten ‘aparat’ organizacij in institucij, ki igrajo pomembno podporno vlogo, od pravnih (glej priročnik Pravno priznanje spola v Sloveniji, 2016) do medicinskih organizacij in ustanov, pa tudi pravilnih definicij, ki omogočijo transpolnim, transeksualnim, interseksualnim osebam tranzicijo v njim ‘primerno’ spolno identiteto, ki jim bo omogočala najbolj primerno in hkrati najmanj stresno življenje. Še posebej zato, ker so T- osebe pogosto tudi diskriminirane (doma, na delovnem mestu, javnih prostorih) in žrtev groženj, ustrahovanja in nasilja.
Za konec naj zaključimo s pozitivno mislijo, da je vsepovsod po svetu vzpon ozaveščanja o transspolnosti (najmočnejše in hkrati najbolj ‘kontraverzno’ in ‘ostro’ je to gibanje v ZDA, kjer se denimo vrstijo zakoni in odredbe o uporabi wc-jev na javnih mestih, od tega pa najbolj ‘zloglasna odredba’ prepovedi uporabe javnih stranišč T-osebam na osnovi njihovega spola v zvezni državi Severna Karolina, na drugi strani pa so se številni umetniki, zlasti slavni glasbeniki_ce in športniki_ce temu uprli_e tako, da so odpovedali glasbene nastope in športne tekme.). Proces povečanega ozaveščanja o transpolnosti pa lahko zasledimo tudi v Sloveniji, kjer se je lani že drugo leto zapored odvilo strokovno srečanju TransMisija II, ki ga je organiziralo Zavod TransAkcija in o katerem si lahko več preberete v članku Katje Sešek O transspolnosti na letnem strokovnem srečanju.
Vir:
