27. aprila je v Ljubljani potekala antifašistična manifestacija. V številnih govorih na demonstracijah sem zaman čakal omembo homofobije. Ta se mi namreč zdi ključni sestavni del sodobnih pojavov fašizma. No, morda pa jo je kdo vendarle omenil – polovice izrečenega zaradi slabega ozvočenja tako ali tako nisem slišal. Me je pa toliko bolj razveselil Antifašistični informator, v katerem avtorji ugotavljajo, da je evropsko fašistično gibanje usmerjeno proti vsem tistim, ki se zdijo »drugačni«, bodisi zaradi jezika, vere, spolne usmerjenosti in vseh drugih osebnih okoliščin. Vesel sem bil tudi antifašističnih nalepk. Ena izmed njih je nosila sporočilo: »Tu ni prostora za homofobijo.« Smo končno spet prestopili medskupinske meje, saj še nekaj let nazaj nalepke s takim sporočilom ne bi izdala nobena skupina, ki ni glbt-skupina?
Pogled na prisotne pravi, da ne. Tam nas je bilo res peščica gejev in lezbijk (bolj lezbijk kot gejev), tako rekoč dežurni protestniki. V množici zastav ni plapolala nobena mavrična. Tako kot tudi na Paradi ponosa ne boste videli zastav nobenih drugih alter skupin. Kot da ne bijemo istega boja in kot da naše agende nimajo istega imenovalca. Morda pa ga res nimajo … in je pomembno samo še obdelovanje lastnega vrtička?
Na protestu so z nami hodili tudi znani obrazi iz levih političnih strank. Ob nekaterih sem se počutil nelagodno, saj del tega, proti čemer sem protestiral, prepoznavam tudi v politikah njihovih strank. Kaj drugega kot sodobna oblika fašizma so razlogi, zaradi katerih že petnajst let ne sprejmejo zakona o homo porokah? Kaj drugega kot prefinjeni fašizem je dejstvo, da se nekateri ob tem sklicujejo na naravne zakone, ko pa je poroka imanentno družbena institucija? Kaj drugega kot fašizem je to, da nekateri na račun zaščite človekovih pravic preračunavajo, kaj bi jim glas za tak zakon odnesel? Kaj drugega kot pristajanje na skrite mehanizme fašizma je dejstvo, da pri pravni zaščiti istospolnih družin in istospolnih partnerstev prevladuje vprašanje, kaj bo rekla večina, ne pa, katere probleme bomo rešili za manjšino? Jasno je: sprejetje takšnega zakona je politično vprašanje. Le od politične volje je odvisno, ali bomo tudi pri nas, tako kot je to storil Zapatero v Španiji, dobili zakon, ki ne bo vzpostavljal novih neenakopravnosti. Katarina Kresal je rekla, da bo vprašanje izbrisanih rešila, pa čeprav ji »rejtingi padejo na nulo«. In stvar se je res začela odvijati. Vprašanje je, ali imamo v parlamentu dovolj takih katarin, ki bi isto rekle za istospolne poroke in družine. Ena je premalo. Potrebujemo jih 46. Samo to. Gre samo za politično voljo, nič drugega. Jo bodo stranke teh, ki so marširali z nami na antifašističnih protestih, premogle? Za vsako ceno, tudi ceno njihovega rejtinga? Ni dvoma: sprejetje takega zakona bi pomenilo antifašistično delovanje par excellence.
Smrt fašizmu, svoboda svetu!
P. S. In kaj ima z vsem tem Jezus? Mah, pravzaprav nič. Spet se nam smeje od tam zgoraj, ker smo potrebovali dva tisoč let za ugotovitev, da on že ves čas živi v istospolni družini. Jožef je njegov biološki oče, njegov socialni oče pa je Bog, oče v nebesih. In če prav pomislim: saj vsi katoliški verniki živijo v istospolnih družinah: na zemlji imajo biološkega očeta, v nebesih pa socialnega. Le zakaj potem tako bentijo proti takim družinam?
