UVODNIK
Del mojega jutranjega rituala je brisanje prijaznih e-sporočil, ki me nagovarjajo k temu, da si povečam svoj penis. Zagotavljajo mi, da bodo ženske navdušene nad velikostjo. Ampak jaz ga ženskam pač ne kažem, zato tudi nimam nobene potrebe po tem, da ob pogledu nanj kričijo od navdušenja in si usta zakrivajo z rokami. Čez dan potem brišem še vabila, naj si kupim in pogoltnem modre tabletke. Baje naj bi bile ženske spet navdušene …
Na takšna sporočila sem se navadil in me ne spravljajo več ob živce. Prav tako me ne ganejo več stotine verižnih humanitarnih pisem, ki me nagovarjajo, naj sporočilo pošljem vsem ljudem v svojem imeniku, saj bo neka korporacija za vsako poslano sporočilo darovala 0,1€ za na smrt bolno punčko, ki leži v eni od londonskih bolnišnic. Njeni starši da so revni in si ne morejo privoščiti drage operacije. Ja, prav gotovo.
Zadnjič pa sem dobil sporočilo, ki mi je jutro postavilo na glavo. Prijateljica mi je namreč posredovala sporočilo o nekem fantu, ki leži v bolnici in za preživetje nujno potrebuje kri. Sporočilo bi brez slabe vesti zbrisal – misleč, da gre za še eno izmišljeno zgodbo – če prijateljica v posredovano pismo ne bi pripisala, da je pretresena ugotovila, da gre za njenega soseda, ki je resnično bolan. Njegovi prijatelji so namreč tudi preko elektronskih sporočil poskušali najti darovalce iz zelo redke krvne skupine.
Priznati moram, da ne vem, kateri krvni skupini pripadam. A ob sporočilu je bila moja prva misel: kot gej ne smem darovati krvi. In takoj zatem sem sklenil, da bom vseeno daroval kri in zatajil dejstvo, da sem gej. Ko sem zgodbo pozneje razlagal svojemu fantu in modroval, da v tem primeru ponos ni pomemben, saj gre vendarle za življenje ali smrt, mi je rekel: »Pri krvi gre vedno za življenje ali smrt. Tokrat si ves pravičniški, ker poznaš človeka, ki kri potrebuje. Kaj pa tisoče tistih anonimnih ljudi, ki bi lahko prav tako potrebovali tvojo kri?«
Njegove besede so bile kot hladen tuš. Šele takrat sem se zavedel ne samo diskriminatornosti določila, da geji ne smemo darovati krvi, pač pa tudi nehumanosti tovrstne institucionalizirane homofobije. Geji, ki smo povsem zdravi in morda pripadamo redkim krvnim skupinam in smo pripravljeni darovati kri, tega ne smemo, ker nekateri birokratki še vedno menijo, da smo že po definiciji prenašalci takšnih in drugačnih virusov. In to ne glede na to, da vso kri testirajo pred uporabo. Hkrati se le kislo lahko nasmehnem dejstvu, da potencialne moške darovalce krvi zgolj vprašajo, če so imeli seksualne stike z drugimi moškimi – in nič ni lažje kot zlagati se. Njihov sistem izločanja torej sploh ne deluje. Ko jih opozoriš na nefunkcionalni sistem, v odgovoru trkajo na tvojo vest. Na nekakšno humanost. Na poštenost, da se boš izločil sam.
In sem se. Nisem daroval krvi. Po merilih Rdečega križa sem ravnal pravilno. Ampak zakaj me je potem pekla vest?
Fant je umrl.
Preveril sem svojo krvno skupino. Ne bi mu mogel pomagati. Njemu ne.
