Feministke_i s podporo različnih organizacij in iniciativ ter posameznic_kov na različne javnosti naslavljamo pismo o patriarhalnih praksah, ki se vse bolj razraščajo in utrjujejo v javnem prostoru. V nadaljevanju si lahko preberete pismo v celoti.
V tem mestu ni prostora za seksizem!
Med 26. in 28. marcem je v Cankarjevem domu napovedan »festival ženstvenosti« Femme Féminité, ki pod pretvezo prizadevanja za dobrobit žensk s predavanji, kot so »Ženska, utihni in poslušaj me!« in »Kako (p)ostati najboljša žena, partnerica, mati«, spodbuja patriarhalno podrejanje ženske in prispeva k diskriminaciji vseh, ki ne ustrezajo njihovemu idealu »prave ženske«. Na festival želimo opozoriti v kontekstu patriarhalnih praks, ki se vse bolj razraščajo in utrjujejo v javnem prostoru in so gonilo težnje po ponovni tradicionalizaciji žensk.
Iz programa festivala je razvidno, da gre za neoliberalen projekt, ki posameznice iztrga iz družbenega konteksta in jim onemogoča kritično prevpraševanje lastne pozicije. Pravzaprav jim festival ideje ženstvenosti vsili tako, da jih postavi kot ideal, ki se mu je mogoče približati le s prilagoditvijo spolno stereotipnim družbenim pričakovanjem. V ta namen žensko telo postane orodje in blago, s katerim se ženska lahko proda v javnem, zasebnem in poslovnem življenju. Ne more biti bolj očitno, da je v tem procesu nemogoče ostati subjekt. Nasprotno, že sami naslovi dogodkov dokazujejo, da gre za skrajno objektivizacijo, pri čemer je očitno po mnenju organizatoric in organizatorjev to nujno, da bi bila ženska lahko “najboljša žena, partnerica in mati”. S tem žensko postavljajo v odnos odvisnosti od moškega in je seveda niso zmožni misliti izven tega odnosa. Ob vsem tem pa menijo, da bi ženska morala “poosebljati pozitivno energijo”, kar nenazadnje pomeni stigmatiziranje širokega spektra čustvovanja, predvsem tistih čustev, ki omogočajo ljudem, da zaznajo, da je obstoječ družben sistem izvor mnogih stisk in krivic ter jih mobilizirajo, da ukrepajo proti njim. Mnogi dogodki v okviru festivala so namenjeni prav nasprotnemu – individualizaciji družbenih problemov in spodbujanju občutka osebne krivde. Namesto mobiliziranja za spremembe festival ženskam ponuja produkte in storitve, ki jim obljubljajo “razrešitev te krivde” na individualni ravni in doseganje ideala ženstvene ženske. Ženskost je torej nekaj, kar je mogoče doseči s potrošništvom in discipliniranjem svojega telesa in psihe.
Le na prvi pogled preseneti, da Cankarjev dom gosti tak festival. CD je sicer javna ustanova, ki naj bi delovala v javnem interesu, a hkrati predstavlja eno osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, ki kot takšna deluje v okviru nacionalne ideologije. Če naj bi javni interes pomenil zadovoljevanje potreb vsega prebivalstva, je nacionalna ideologija vedno izključujoča, saj se na podlagi dominantne narodnostne skupine vzpostavlja nasproti drugim nacijam, priseljenkam, migrantkam idr., in je zatiralska do žensk, saj jih z vidika državotvorne ideologije sili v edino družbeno priznano vlogo, tj. vlogo matere, ki se žrtvuje za družino in domovino.
Celoten festival temelji na subtilnem seksizmu, ki ni očiten na prvi pogled, a ni zato nič manj škodljiv. Retorika, ki jo uporabljajo organizatorke in organizatorji festivala je navidezno pozitivna, polna lažnih postulatov, kot so boginja, srce, milina itd., a v sebi skriva zahtevo po retradicionalizaciji spolnih vlog. Filozofija festivala sloni na kritiki ženske emancipacije, ki naj bi bila vzrok za vse več bolezni med ženskami. Ne revščina, brezposelnost, prekarnost, nasilje – za stiske je kriva emancipacija. Še več, zaradi delovanja zunaj doma naj bi se ženske tudi anatomsko izrodile, dokaz česar naj bi bili večja mišična masa, širše čeljusti, večja stopala. Tu gre za izključevanje vseh žensk, ki fizično ne ustrezajo edini pravi podobi ženske, ki jo ponuja ta festival. Hkrati pa gre tudi za namerno zlorabo znanosti in napačno interpretacijo njenih izsledkov, da bi opravičili neenakost spolov kot nekaj naravnega.
Skrb, da bi ženske opustile materinstvo in družinsko življenje je odveč, saj raziskave kažejo, da se je stopnja rodnosti spet zvišala in da ženske še vedno opravljamo veliko več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela kot moški. Pod krinko nove vizije ženskosti Femme Féminité tako ponuja tradicionalno vlogo, ki v nasprotju z retoriko festivala nikoli ni bila zares presežena, festival pa jo še dodatno utrjuje.
Govor o izključno heteroseksualnih in cisspolnih ženskah ženske razume zgolj v okviru heteronormativnega binarnega spolnega sistema, ki je sicer tudi družbena matrica, znotraj katere so ženske obravnavane kot drugorazredne osebe. Festival Femme Féminité ne sprejema pluralnosti in raznolikosti spolnih usmerjenosti ter spolnih identitet in s tem popolnoma izbriše lezbijke, biseksualke, panseksualke, transspolne ženske ter nebinarne in queer osebe. Ženske predstavlja tudi izključno kot objekte poželenja, ne pa kot posameznice z lastno avtonomijo in možnostjo odločanja glede svoje seksualnosti.
Pozivamo vse pobude, kolektive in posameznice, da skupaj zgradimo kritičen diskurz proti patriarhalni in heteroseksistični nadvladi. Spodbujamo vse do festivala kritične artikulacije, vse akcije in prakse, ki bodo v javni prostor vnašala nepatriarhalno podobo ženske. Prav tako zahtevamo, da Cankarjev dom festivalu odpove gostoljubnost. Pošljimo jasno sporočilo Femme Féminité in drugim glasnikom in glasnicam patriarhata, da za seksizem nikjer in nikdar ni prostora!
Feministke_i s podporo:
Feministični pevski zbor Z’borke, Kvartir, Lezbično-feministična univerza, Rdeče zore, Spol.si, Transfeministična iniciativa TransAkcija, Vstajniške socialne delavke
Anarhistična pobuda Ljubljana, Center za krepitev jaz.za, Čajanka z Roso, DIC Legebitra, DNK-Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Appareo, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, IDŠ-Inštitut za delavske študije, MIRA, Ženski odbor SC PEN, Mirovni inštitut, RŠ (Sektor Ž), Sestrovščina ponosnega delfina, feministični bralni krožek KUD-a, Slovensko sociološko društvo, Socialni center Rog, ŠKUC-LL, Študentska Iskra, UO ŠOFF-Upravni odbor Študentske organizacije Filozofske fakultete, Ženski lobij Slovenije, Živko Skvotec
Ada Černoša, Alenka Švab, Aleš Rojc, Aleš Mendiževec, Aljaž Koprivnikar, Aljaž Zupančič, Alojzija Zupan Sosič, Ana Colja, Ana Čigon, Ana Grm, Ana Grobler, Ana M. Sobočan, Ana Svetel, Ana Šutar, Andreja Končan, Andreja Vezovnik, Anja Kocman, Anja Koletnik, Anja Zalta, Asta Vrečko, Barbara Korun, Blaž Gselman, Bojan Povh, Boris Vezjak, Boštjan Nedoh, Danaja Grešak, Darja Zaviršek, Domen Dovgan, Erika Schauer, Eva Gračanin, Eva Matjašič, Gaber Aleš, Gorazd Kovačič, Gregor Kuhar, Hajdeja Iglič, Heidi Pungartnik, Izidor Barši, Janoš Ježovnik, Jaro Veselinivič, Jasmina Šepetavc, Jasna Klančišar, Jasna Medved, Jernej Kaluža, Jože Vogrinc, Juš Škraban, Kaja Cvelbar, Kaja Čičigoj, Kaja Deržič, Kajetan Škraban, Karmen Saje, Katja Čičigoj, Katja Sešek, Kira Cerjak, Klavdija Remškar, Kitty, Lilijana Burcar , Ljubica Marjanovič Umek, Lorena Božac Deležan, Luka Omladič, Luna Jurančič Šribar, Maca Jogan, Maja Delak, Maja Hawlina, Maja Ivačič, Maja Ličen, Maja Tašner Vatovec, Mara Vujić, Marike Grubar, Martin Baraga, Martin Gramc, Maruša Bertoncelj, Matej Rudolf, Mateja Mlakar, Matic Mahnič, Matjaž Zgonc, Metka Kralj, Metka Mencin Čeplak, Miha Fištravec, Mija Marija Klemenčič Rozman, Milica Antić Gaber, Mirjana Frank, Mitja Blažič, Mojca Dobnikar, Mojca Svetek, Mojca Žerak, Nastja Bojič, Nataša Mrzel, Neža Javornik, Nika Kovač, Nina Furlan, Nina Kozinc, Nina Oblak, Nina Perger, Olga Poljšak Škraban, Olja Štaleker Pleš, Pia Brezavšček, Pika Kofol, Polona Černič, Sebastian Krawczyk, Primož Krašovec, Renata Šribar, Rok Vevar, Roman Kuhar, Romana Zidar, Sabina Jelenec Krašovec, Sabina Leben, Simona Klemenčič, Slavko Gaber, Sonja Benčina, Stanislava Chrobáková Repar – Pobuda GENDER, revija Apokalipsa, Suzana Tratnik, Tadeja Juvan, Tea Hvala, Tina Bolta, Tina Janežič, Tjaša Ivanović Kyovsky, Urška Fekonja Peklaj, Urška Jež, Valentin Bucik, Vesna Leskošek, Vesna Štefanec, Vid Štumberger, Žiga Kovač
