Včeraj se začel festival Parada ponosa 2019, ki se bo zaključil 22. junija s povorko po ulicah Ljubljane. Pester program festivala prepleta slogan “Presezimo kulturo sovraštva”. V ta namen so na včerajšnji novinarski konferenci organizatorke_ji iz Društva Parada ponosa lansirale_i nadgrajeno različico interaktivnega spletnega zemljevida DekontRaminacija za poročanje sovražnega govora na javnih površinah in v javnih prostorih. DekontRaminacija je sicer lokalni projekt, ki je nastal na pobudo društva Appareo v letih 2013–2014.
V političnem sporočilu, ki ga je za Društvo Parada ponosa napisal_a Nina Perger, je v ospredju misel, da »[č]e je v okviru kulture sovraštva in strahu “radikalno” in “skrajno” zahtevati enakopravnost, legitimnost človeških življenj in polno človekovo dostojanstvo ne glede na osebne okoliščine, potem DA, smo radikalne_i in smo skrajne_i. In takšne_i bomo v kljubovanju kulturi sovraštva tudi ostale_i.«
Perger misel utemeljuje s tem, da smo »[p]riča smo (pre)mnogim primerom izražanja sovražnosti, groženj, blatenj, žalitev in kar je podobnih praks, ki so uperjene proti pripadnicam_kom različnih družbenih skupin.« Te prakse Perger opredeljuje kot del kulture sovraštva. Pri čemer dodaja, da niso nič novega, da pa se tovrstne prakse v zadnjem času stopnjujejo, zavzemajo čedalje več javnega prostora in postajajo vsakdanje.
Kultura sovraštva, pojasnjuje Perger, se »brezsramno naslanja na mehanizme napačnih interpretacij, zavajanj in manipulacij.« »Prikriva in skriva se za relativiziranjem, “osebnim mnenjem“, “svobodo govora“, celo za “človekovimi pravicami” in njihovo “zaščito“, zaščito, ki pričakuje in zahteva kršenje človekovih pravic drugih.« Dodaja, da kultura sovraštva gibanja za nekaj pravičnega (ali vsaj pravičnejšega) vedno prikazuje kot »že preveč radikalna, vedno že preveč skrajna«. Domnevna radikalnost in skrajnost pa postajata upravičljiv razlog za »diskreditacije aktivistk_tov, diskreditacije različnih gibanj za enakopravnost in nas kot posameznic_kov.«
Hkrati poudarja, da naj to ne bo razlog za neaktivnosti, neodzivnost: »Z vsako tišino, z vsakim odzivom, ki umanjka, se merilo še spodobnega, še sprejemljivega načina političnega delovanja in izgrajevanja družbenega življenja zamakne v napačno smer – v smer normaliziranja politik strahu in sovraštva, ki temeljijo na retoriki ogroženosti in moralni paniki, na retoriki ustrahovanja in zastraševanja.«
Kar vodi do prevladujoče misli političnega sporočila letošnje parade ponosa: »Če so zahteve po polni enakopravnosti v različnih bojih tiste, ki gredo predaleč, tiste, ki so nerazumne, potem DA, gremo predaleč in smo nerazumne_i.«
Program festivala lahko preučite in sinhronizirate s svojim koledarjem na: http://www.ljubljanapride.org/dogodki/
Zgodovina parade ponosa v Sloveniji
Zgodovina skupnosti LGBTIQ+ v Sloveniji za prvo parado ponosa šteje protestni shod iz leta 2001 s sloganom »Obveznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Shod je skupnost organizirala zaradi tišine prisojnih organov ob homofobnem izpadu redarja v ljubljanskem lokalu Galerija, ki se je nahajal v Mestni galeriji Mestne občine Ljubljana. Redar je pesnika Braneta Mozetiča in Jeana Paula Daousta na vhodu v lokal odslovil z besedami, da »naj se že navadimo da lokal ni več za tako vrsto ljudi«.
Skupnost je po incidentu zahtevala, da državni organi reagirajo na nestrpnost. Organizirala je t. i. protestno pitje radenske, ki je potekalo nekaj naslednjih petkov. Protestnice_ki so v lokalu naročile_i le mineralno vodo, zasedle_i čim več prostih miz, s pitjem izjemno zavlačevale_i in tako zmanjševale_i dobiček lastniku.
Ker kljub pričakovanjem mestne oblasti dejanja niso obsodile, so aktivistke_i organizirale_i prvo parado ponosa v Sloveniji imenovano, »Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Takrat se protest sicer ni imenoval tako. To ime si je prislužil retrospektivno, saj od takrat skupnost LGBTIQ+ junija vsako leto organizira parado ponosa, ki se je sčasoma razvila v festival Parada ponosa.
Začetki parad ponosa v svetu
Parade ponosa po vsem svetu so namenjene opozarjanju na nasilje na diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in/ali spolnega izraza; praznovanju raznolikosti in solidarnosti v skupnosti LGBTIQ+; ter spominu na dogodke pred skoraj 50 let.
Osemindvajsetega junija 1969 ob 1:20 zjutraj je namreč newyorška policija izvedla racijo v lokalu Stonewall Inn, ki je takrat veljal za zbirališče gejev, lezbijk in transspolnih oseb, predvsem nebelih transspolnih oseb. Obiskovalke_ci in osebje so bile_i racij vajene_i, vendar so se ob tokratni, predvsem najbolj zatirane transspolne osebe, odločile_i upreti. Po spletu okoliščin in vidnem policijskem nasilju je upor obiskovalk_cev Stonewall Inna podprla množica, ki se je začela zbirati pred lokalom.
Upori v Stonewall Innu veljajo za začetek modernega gibanja predvsem za pravice gejev in lezbijk v zahodnem svetu, čeprav podrobnejša analiza kaže na bogato dogajanje pred temi dogodki. Parade ponosa skoraj po vsem svetu veljajo za pokazatelj spoštovanja pravic LGBT-oseb v neki družbi, čeprav so pri tem večkrat (ne)namerno prezrte biseksualne, transspolne osebe in interspolne osebe oz. osebe z manj pripoznanimi, a enako legitimnimi spolnimi usmerjenostmi in/ali spolnimi identitetami, ki presegajo binarnosti.
Ne pozabimo parade ponosa obstajajo zaradi temnopolte, biseksualne, transspolne ženske, ki je bila seksualna delavka in ki je začela upor, ko je v policaja vrgla opeko.
