Bolje je biti prostitut kot tat
Seksualno delo moških je v znanstvenem in medijskem diskurzu zagotovo zapostavljena tema, ki se, če se sploh, ponavadi pojavlja zgolj ob robu razprav o seksualnem delu, v katerega so vključene ženske. Prvotne raziskave na tem področju, ki segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, so »moško prostitucijo« najpogosteje interpretirale skozi kontekst deviantnosti; tako kot homoseksualnost je bila tudi moška prostitucija razumljena kot nekaj odklonskega, kar potrebuje družbeni nadzor. Raziskovalci so, na primer, o moških prostitutih pisali kot o osebah s številnimi problemi, ki so najpogosteje zgodaj zbežali od doma, niso končali šolanja, njihovo življenje pa da je prežeto z alkoholom in drogami. Stereotipne podobe so prostitute prikazovale tudi kot osebe, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu in so v resnici heteroseksualno usmerjeni, svoje telo pa prodajajo drugim moškim, ker potrebujejo denar. Novejše raziskave na tem področju presegajo te podobe in govorijo o različnih stopnjah svobodne odločitve za to delo in o različnih življenjskih stilih in izkušnjah moških seksualnih delavcev. Prostitucija tako ni nujno posledica zlorab in podrejanja, pač pa je lahko tudi zavestna karierna odločitev. Prostituti niso nujno zgolj žrtve, nezmožni svobodne odločitve, pač pa je seksualno delo lahko preprosto služba, ki jo opravljajo. K temu je še posebej prispevala razširitev seksualnega dela v virtualni prostor, ki je prostitucijo umaknila z ulic; v Sloveniji slednje tako ali tako ni veliko.
V okviru raziskovalnega projekta »Mig@net: Transnacionalne digitalne mreže, migracije in spol« (vodja projekta v Sloveniji je bila dr. Mojca Pajnik z Mirovnega inštituta, financer Evropska komisija, 7. okvirni program) je bilo opravljeno nekaj intervjujev s seksualnimi delavci v Sloveniji. V nadaljevanju objavljamo del pogovora z enim od sodelujočih v raziskavi. Vsa imena, kraji in drugi podatki, ki bi lahko razkrili identiteto intervjuvanca, so spremenjeni ali zakriti.
Na kakšen način prihajaš v stik s strankami? Še posebej me zanima, če internet pri tem igra veliko vlogo.
Ne uporabljam veliko te tehnologije. Imam stranke, ki jih redno obiskujem. Z njimi sem na vezi prek mobitela. Interneta ne uporabljam, ker … zelo veliko različnih ljudi je na internetu. Obljubijo ti vse najboljše, izpolniš mu željo, na koncu pa se ti zgodi, da te vrže iz stanovanja ali pa ti zagrozi s policijo. Tudi to se dogaja. In ne veš, kakšen je ta človek – ali je zdrav ali ne, ker včasih seksam tudi brez kondoma. Ni tistega zaupanja. Saj sem nekajkrat uporabil Avanture.net in GayRomeo, bilo je nekaj zanimanja, toda dvakrat sem imel zelo slabo izkušnjo. Enkrat mi je grozil, drugič me je pričakalo več fantinov in so me hoteli oropati ali kaj jaz vem, kaj. Takrat sem si rekel, da ne bom več vzdrževal teh internetnih strani. Raje se držim tistih nekaj svojih ljudi. Oseba te pokliče, dobiš se pri njem doma ali kje drugje – ponavadi v kakšnem avtu ali v naravi – in tam se posel dokonča. Potem dobiš tudi denarno nagrado: od 50 do 100, do 250 evrov.
Kdo določa to nagrado?
Določaš jo sam. Odvisno je od tvojih izkušenj in predvsem, koliko si obdarjen. Danes je to zelo pomembno. Nekateri pač gledajo na to, da si dobro pasiven, da si lepo oblečen, da si lepo videti, da si mišičast, da si športnik … Če si vse to, imaš lahko višjo ceno.
V stiku si torej z isto skupino ljudi. Kako pa si jih spoznal?
Ko sem bil star dvanajst let, sem zapadel v družbo pretepačev in mafijozotov. Pač … človek pade v tako družbo. Kakršno knjigo bereš, takšen človek si … Zaradi tega in zaradi alkohola v družini sem potem moral v vzgojni zavod. Na poti v ta dom sem na železniški postaji srečal nekega gospoda, ki mi je plačal pijačo in mi dal za cigarete. Nato me je vprašal, če bi rad zaslužil kaj denarja. Ko sem ga vprašal, kaj bi moral narediti za ta denar, je rekel, da kakšna orala ali da bi ga pofukal. Takrat mi je bilo to še težko, a sem si rekel, da imam raje pri sebi nekaj denarja kot nič. Potem me je z avtom odpeljal za Savo, ustavila sva se v gozdu, dal je penis ven in rekel, naj mu ga pofafam. Takrat sem prvič poskusil in bilo je dobro. Hvala bogu, bil je čist in urejen. Takrat sem spoznal, da to sploh ni tako slabo. Boljše, kot pa da človek krade! No, ubijal ne bi ljudi, kradel bi. Samo da imaš delni prihodek, ker si potem za denar lahko nekaj kupiš. In s tem sem lažje prišel do zaslužka. Tudi sam sem se bolje počutil, ker nisem kradel, ker nisem imel problemov s policijo. Od takrat naprej se prostituiram. Vsakič, ko sem prišel na postajo, sem spoznal drugega človeka.
In s temi ljudmi si ostal v stiku?
Da, čeprav sem se z nekaterimi tudi prenehal srečevati, ko sem videl, da se dobivajo z drugimi zadrogiranimi fanti po straniščih. To je zelo umazana varianta. Raje gredo z njim, ker je bolj obdarjen. Vedno sem gledal, da sem našel kakšnega urejenega. Z zanemarjenim človekom ne bi šel, tudi če bi imel denar. Ker za zdravje je treba poskrbeti. Saj pravim, ne bi mogel, ker sem že na začetku dobil čistega človeka. Začutil sem to čistočo in sem rekel: »To je to, to tako mora biti.« S takimi sem torej ostal v stiku prek mobitela. Svojega imena nikoli nisem skrival, nekateri pa so želeli, da jih ne poznam po imenu. Tako sem si izmislil nadimke. Recimo »Brzi« je tisti, h kateremu prideš, imaš oralo za 300 evrov in greš.
Toda prej si rekel, da so te cene nižje …
Ja, danes so. Danes lahko dobrega fanta ali punco, saj ni važno, dobiš tudi za 20 evrov, kar je neverjetno.
Zakaj pa so sedaj cene tako nizke?
Jah, kriza, ne. Veliko je tega. Tudi tisti, ki so bili zelo proti temu, so danes postali geji, ker so videli, da se da na tak način zaslužiti. Tisti, ki so dobro obdarjeni, še danes dobro služijo. To so pa čisto posebne stranke: lahko so odvetniki, lahko je nekdo iz parlamenta, lahko so policisti, lahko so, ne vem, komunalci, karkoli, ampak v glavnem vsi tisti, ki imajo plačo in imajo ves čas denar.
Ampak parlamentarcev verjetno ne srečuješ na železniški postaji …
Ne, to se dogaja preko vez. Oni se seveda ne izpostavljajo.
Je prostitucija tvoj edini vir zaslužka?
Včasih je bila, zdaj dobivam socialno podporo. Če sem v krizi z denarjem, obiščem te stranke in nekje dobim 100, nekje 50 evrov. Imam tudi nekoga, ki mi za celo noč da 350 evrov. On pokliče še več fantov, kakšnih deset nas je … večina so strejti. On ima zelo rad, da se mladina med seboj boža in lubčka. Vsi dobimo po 350 evrov, pa še večerjo nam plača. Še danes ne vem, s čem se ukvarja, pa kdo je in kaj je, ampak … Eni pravijo, da je župnik, eni pravijo, da je zdravnik. Jaz pravim: »Glej, meni je vseeno, magari je nuna, samo, da plača.«
Rekel si, da je večina teh fantov strejt. Kako to veš?
Vem, ker so vsi pod pritiskom punc. Sprašujejo jih, kje so, oni pa odgovarjajo, da so na nočni. Vidim, da so pod pritiskom. Na začetku jim tudi lulčki niso stali … Moral se je napiti. Ko se je napil, je pa začel jokati. Take reakcije so bile … Potem smo ga spodbujali. Rekel sem mu: »Glej, jutri boš dobil denar. Tam delaš pol meseca za ta denar, tu ga boš dobil pa jutri.« In ko je videl, da to ni nič hudega, se je vključil drugič in tretjič … Potem smo tudi kakšne džojnte kadili, kakšno koko smo kdaj vlekli zaradi tega, da se je človek pač lahko sprostil.
Prej si omenjal nekaj negativnih izkušenj, ki si jih imel. Kaj se ti je zgodilo?
Na netu sem spoznal enega dobrega tipa. Imel je fine slike, a to je bila kamuflaža. In je pač bil za akcijo. Vprašal me je, če mu pošljem svojo sliko in sem mu jo poslal. Mi je bilo pa že takrat malo čudno, ker me je hotel samo videti, kako sem videti. Hotel je videti moj obraz, nič pa ga ni zanimalo, kakšen je moj penis, kakšno imam telo … Dobila sva se v Tivoliju in bil je čisto druga oseba. Rekel mi je, da sva zmenjena, jaz pa, da nič ne vem o tem. Pa pravi: »Ja, ja, daj, kar usedi se v avto, zdaj bo on prišel.« Kot da je tisti, ki sem ga spoznal na netu, šel malo tja čez pogledat. Usedel sem se v avto, ki je bil v temi, na zadnjih sedežih pa sta sedela dva tipa. Eden me je zgrabil za vrat, drugi pa pregledal moje žepe. Ampak takrat sem imel s seboj star telefon, cigarete in nekaj tolarjev. No, tisto so mi pobrali, potem pa so me vrgli ven iz avta in se odpeljali.
Danes še na tak način spoznavaš ljudi?
Nerad, ker nikoli ne veš, kje stopiš na mino. Imam ožji krog … bom kar rekel prijateljev, ker so mi prijatelji. Včasih ni nujno, da jim moram kaj ponuditi – kakšno oralo, kakšen analni seks ali pa karkoli – da mi finančno pomagajo. Ker pač poznajo mojo zgodbo: jaz sem rad odprt, povem tako, kot pač je. Če jih kdaj zaprosim, mi pomagajo tudi finančno. Je pa res, da imam na avanturah.net še vedno profil.
Kako oblikuješ profil, da pritegneš pozornost?
Najprej moraš imeti dober fotoaparat, da lahko narediš lepo sliko, da ni vse skupaj nekaj »mutno«. Potem pa je odvisno, kakšne dele telesa slikaš: nekdo je nor na to, da si obdarjen, nekdo je nor na lepe ritke, kakšni imajo tudi fetiš na noge – večje noge imaš, več plača. Pomembno je, da si tak tip, ki ga on ne bi sicer nikoli dobil. Najpomembnejše so torej fotke. In če imaš samo dve, ti noben ne bo verjel. Če boš imel pa več fotk raznih delov telesa – recimo penis, prsi, mišice … potem pa je to lahko zanimivo za ženske in moške.
Se dobivaš z moškimi in ženskami?
Jah, a veš kako je … punce do zdaj še nisem z žensko prevaral, ker imam te stare stranke, stare prijatelje. Večinoma se dobivam z njimi in sem zadovoljen.
Glede na to, da imaš punco, me zanima, kako sebe definiraš v smislu seksualne identitete?
Ne vem … punce so me že od nekdaj privlačile. Te kategorije mi sicer niso pomembne, ampak definiram se kot biseksualec, ker pač ne morem reči, da sem strejt, čeprav imam žensko … Ko sem se družil z geji, sem se umiril. Prej sem bil problematičen najstnik. Zdaj, ko imam punco, imam večinoma stalne stranke in ko se zmenim z njimi, ji rečem, da grem pomagat prijateljem v Ljubljano. Pa ji je malo čudno, ampak, a veš, potem ko vidi, ko ji prinesem honorar, reče: »Saj si delal, res si bil priden.« Včasih, ko nima denarja, ker je plača šele petnajstega, ji to pride tudi prav. Sem bil pa iskren do nje in sem ji povedal, da sem bil tudi že z moškim. S tem ni imela težav, ker ni homofobinja, tako da mi je zelo všeč. Tega, da se prostituiram, pa ne ve. Tudi starši so zdaj, ko imam punco, mirnejši, ker pričakujejo, da se bom skuliral.
So vedeli, da se prostituiraš?
Ne, govorilo se je, da sem peder. Oče je takrat grozil, da se bo obesil in da me bo zapustil, mama pa je še nekako sprejela. To so bili težki trenutki.
Omenil si, kako je določena cena. Se stranke poskušajo pogajati in jo nižati?
Jaz takoj povem ceno. Za analni seks imam od 100 do 150 evrov. Potem pa ti kakšna stranka zbije ceno in, recimo, lahko dobiš samo 50.
Kako pa ti zbije ceno?
Jah, v bistvu … začne tožiti, da nima toliko denarja. Zgodilo se mi je, da mi je nekdo tarnal, da je za 150 evrov v New Yorku dobil tipa, ki snema porniče in da je bil tak, da dol padeš. Pa sem mu rekel: »Ja, potem pa pojdi v New York. Kaj delaš v Sloveniji?«
Zdaj si star 24. Koliko časa boš še zanimiv za stranke?
Lahko si do tridesetega, tudi čez, če skrbiš za sebe. Ni pa več tako, kot je bilo, niso več take denarne vsote, pa tudi malo se naveličaš. Včasih te je en priporočil drugemu – »Ej, imam enega mulca, pizda je dobro obdarjen …« – pa te je ta potem priporočil naslednjemu. Vse to so bile veze. In si šel od prvega do desetega in potem nazaj. Vedno je bil denar. Pri osemnajstih sem srečal nekega Nemca in mi je rekel, da me takoj vzame s seboj. Imel je ogromno. Ne vem, pol Nemčije, bogat, premožen človek. Če bi bil danes tam, bi bil gospod, pa šolan in tako … Saj sem tudi tu šolo končeval s trojkami in štiricami, a potem, ko vidiš, da gredo vsi tvoji sošolci v Gardaland, ti pa ne moreš in vedno ostaneš doma, ker starši nimajo denarja, pa ker te nikoli ne nagradijo, ker si se trudil … potem imaš vedno manj veselja za učenje. In gre postopoma dol, dol, dol … Vsak se potem poskuša znajti na svoj način. Jaz sem se na neki način znašel s prostitucijo.
Slike so iz nemškega dokumentarnega filma Die Jungs vom Bahnhof Zoo, ki je bil leta 2011 prikazan na ljubljanskem FGLF.
