Nova, dvanajsta številka revije Narobe bo izšla konec naslednjega tedna (premierno jo bomo predstavili 23. januarja v K4). Številka med drugim prinaša intervju s psihoanalitikom dr. Matjažem Lunačkom. Z njim smo razpravljali o tem, kako psihoanaliza danes razume homoseksualnost, povprašali pa smo ga tudi po njegovem komentarju dogajanja okrog Družinskega zakonika. Za okus je tule odlomek iz intervjuja.
Kako sodobna psihoanalitska stroka danes obravnava homoseksualnost?
Homoseksualnost je iz psihiatrične nozologije povsem izginila, k čemur je najbrž pripomogla tudi psihoanaliza. Si predstavljate, da so vse do leta 1995 v klasifikaciji bolezni imeli omenjeno tudi homoseksualnost kot eno od kategorij deviantnega spolnega vedenja? Potem so jo, hvala bogu, iz tega seznama črtali. Tudi v Freudovih časih so se nekateri analitiki resno ukvarjali s tem, da bi homoseksualne ljudi zdravili in jih poskušali spremeniti v heteroseksualne, kar pa jim seveda ni uspelo.
Danes se vse bolj ukvarjamo s tem, kako nek odnos poteka. Psihoanaliza je pravzaprav namenjena temu, da bi tisto, kar je nezavedno, čim bolj ozavestili. To pomeni, da bi lahko nekdo toleriral homoseksualne težnje, ki jih odkrije pri sebi, pa čeprav se te lahko kažejo tudi latentno, na primer v sanjah. Skoraj prepričan sem, da je ta vnema, ki nastaja okrog Družinskega zakonika, v nekem smislu povezana s tovrstnimi strahovi. Takole na daleč se obraniti pred nečim pomeni, da me takšna misel ogroža. Ampak misli, ki človeka na tak način ogrožajo, da ni sposoben pogledati vase, je cel kup, to je samo ena od mnogih.
[Celoten intervju z dr. Matjažem Lunačkom – z njim se je pogovarjal Mihael Topolovec – bo objavljen v naslednji številki revije Narobe. Foto: Nada Žgank/Memento]
