Danes mineva 64 let, odkar je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) v Palais de Chaillot v Parizu z 48 glasovi za in nobenim proti (ob 8 vzdržanih: Sovjetski zvezi, Ukrajini,Belorusiji, Jugoslaviji, Poljski, Češkoslovaški, Južnoafriški uniji in Savdski Arabiji) sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da njenih 30 členov naši civilizaciji po vsem tem času še zdaleč ni uspelo v celoti uresničiti, da smo od tovrstne uresničitve še svetlobna leta in da so milijonom ljudi po vsem svetu še vedno množično in sistematično kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.
Stanje ni rožnato niti, če se osredotočimo zgolj na človekove pravice istospolno usmerjenih. Po podatkih prvega poročila (v zgodovini OZN) o človekovih pravicah LGBT-oseb, ki ga je 15. decembra lani (sic!) prestavila Visoka komisarka združenih narodov za človekove Navi Pillay, je homoseksualnost v 76 državah kriminalizirana, v petih (Iranu, Mavretaniji, Savdski Arabiji, Sudanu in Jemnu) pa je zanjo predpisana smrtna kazen. Poročilo, ki je homofobno in transfobno nasilje ter diskriminacijo zaznalo v vseh regijah sveta, poudarja, da nasilna dejanja nad istospolno usmerjenimi v primerjavi z drugim nasiljem, izstopajo po svoji krutosti in brutalnosti.
Človekove pravice so istospolno usmerjenim kršene tudi v Sloveniji. Raziskava Vsakdanje življenju gejev in lezbijk v Sloveniji (2005), v kateri je sodelovalo 443 gejev in lezbijk iz vse države, je pokazala, da bilo je 53 % anketiranih že žrtev nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. Podatki poročila o homofobnem nasilju v Sloveniji (2007/08) Povej naprej!, v katerem je sodelovalo 149 respondentk in respondentov, pa kažejo, da je bilo 68 % vprašanih v življenju že žrtev nasilja in diskriminacije zaradi svoje spolne usmerjenosti. Od teh jih je 79 % poročalo, da so jih zmerjali, 35 % jih je bilo namerno izključenih iz družbe ali ignoriranih, 32 % so grozili s fizičnim nasiljem, 12 % so jih udarili oz. pretepli, 7 % so jih spolno zlorabili, 6 % so jim zavrnili zdravstveno storitev, 6 % so jih odpustili z delovnega mesta, 5 % zavrnili stanovanje … Več kot 92 % vprašanih diskriminacije oziroma homofobičnega nasilja ni prijavilo policiji.
Država tudi po referendumu o Družinskem zakoniku 25. marca letos nadaljuje s sistemsko in sistematično diskriminacijo istospolnih parov in družin, ki zato niso deležni nekaterih temeljnih socialnih pravic, ki izhajajo iz partnerstva. In čeprav je Ustavno sodišče Državnemu zboru naložilo odpravo neustavnosti 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti do 17. januarja 2010, zakonodajna in izvršilna veja oblasti odločitve najvišje sodne instance v državi ne upoštevata.
Kot kaže se bo ponovil scenarij iz leta 2005, ko je tedanja desna vlada Janeza Janše rokohitrsko in namerno spisala protiustaven zakon, ki istospolnim parom taksativno podeljuje minimalne pravice, temeljnih za življenje pa ne omogoča. Mediji namreč poročajo, da naj bi se minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak »/…/spreminjanja družinskega zakonika lotil z imenovanjem Franceta Cukjatija, Aleša Primca in Tomaža Meršeta v svet za družino in razrešitvijo generalne direktorice direktorata za družino Ane Vodičar.« Obetamo si torej lahko umik partnerske in zunajparnterske skupnosti ter posvojitev otroka partnerja za istospolne pare iz Družinskega zakonika, definicijo družine kot ekskluzivne skupnosti moškega, ženske in otrok, zmanjšanje pravic osebam, ki živijo v zunajzakonski zvezi ter minimalne popravke Zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti.
Prizadevanj za uresničitev 14. člena ustave, ki pravi, da so v Sloveniji »vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.« ter, da smo vsi pred zakonom enaki, ki je del vpetosti Splošne deklaracije človekovih pravic v slovenski pravni okvir, tako tudi po 23 letih še ni konec.
