O prvi reprezentativni raziskavi med istospolnimi družinami v Nemčiji
Pred dvema tednoma je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o istospolnih družinah, ki so jo organizirali Mirovni inštitut, Legebitra, Inštitut za sociologijo madžarske Akademije znanosti in ILGA Europe. Konference se je udeležila tudi dr. Elke Jansen, ki kot svetovalka deluje v nemški Gejevski in lezbični federaciji (LSVD). Z njo smo se za Narobe pogovarjali o reprezentativni nemški raziskavi o istospolnih družinah, ki jo je letos poleti predstavilo nemško ministrstvo za pravosodje.
Zakaj se je nemško pravosodno ministrstvo odločilo za izvedbo te raziskave?
V parlamentu je potekala razprava o pravici istospolnih parov do skupne posvojitve otrok. Navkljub temu, da imamo ameriške in britanske raziskave, ki kažejo, da spolna usmerjenost staršev nikakor negativno ne deluje na otroka in njegov razvoj, so nekateri trdili, da so to pač ameriške študije in da smo Nemci drugačni. Trdili so, da nimamo nobenih podatkov o otrocih, ki v Nemčiji odraščajo v istospolnih družinah. Takratna ministrica za pravosodje Brigitte Zypries je nato dejala, da teh argumentov preprosto ne more več poslušati. Zato je pogledala proračun svojega ministrstva in našla denar, s katerim so lahko izvedli raziskavo med »mavričnimi družinami« v Nemčiji. Rekla je, da bo konservativnim politikom dokazala, da se motijo.
Kako to, da je ta raziskava reprezentativna. Pri raziskovanju skritih socialnih manjšin, kakšna je gejevska in lezbična manjšina, obstajajo namreč metodološki problemi: povezani so s tem, da ne vemo, koliko je gejev in lezbijk v določeni skupnosti, ne poznamo njihovih demografskih značilnosti in tako naprej.
Raziskave so se lotili zelo pametno: opravili so jo na vzorcu istospolnih registriranih partnerskih zvez v Nemčiji. Za te imamo podatke in naslove. In ker sta raziskavo opravljala dva vladna inštituta na Bavarskem, sta tudi lahko uporabila naslove registriranih partnerjev. V Nemčiji imamo 2200 otrok, ki živijo v družinah, kjer je istospolni par registriran, po ocenah pa sicer v istospolnih družinah v Nemčiji živi več kot 7000 otrok. Registriranim parom so torej poslali vabilo za sodelovanje v raziskavi. Pravzaprav so naredili dve raziskavi: prva, večja, je bila izvedena na vzorcu 1050 staršev, gejev in lezbijk v registriranih partnerskih zvezah, druga, manjša, pa na otrocih, ki živijo v teh družinah. Pri tej raziskavi je sodelovalo okrog 100 otrok.
Kako so izbrali ta dva inštituta, ki sta opravila raziskavo?
Oba inštituta sta državna in precej konservativna. Čeprav je ministrstvo za pravosodje objavilo javni razpis in nanj so se lahko prijavile vse raziskovalne skupine, je na koncu izbralo ta dva inštituta zaradi dveh razlogov. Najprej zaradi tega, ker je bila na ta način raziskava cenejša, saj sta inštituta uporabljala tudi svoj lastni denar, drugič pa zaradi tega, ker gre za dva konservativna inštituta. Ministrica za pravosodje namreč ni hotela, da bi raziskavo opravil nekdo, ki bi mu lahko očitali, da je vprašanju naklonjen in da je podatke interpretiral na bolj naklonjen oziroma liberalen način. Hoteli so dobiti podatke, v katere ne bi bilo mogoče dvomiti.
Dr. Elke Jansen na konferenci o istospolnih družinah v Ljubljani. Foto: Nada Žgank/Memento
Kakšni so bili glavni izsledki raziskave?
Glavna ugotovitev je bila, da istospolni starši povsem uspešno opravljajo svojo starševsko vlogo, so enako uspešni pri vzgoji otrok kot drugi starši in podobno. Raziskava torej ni našla nobenih razlogov, da geji in lezbijke ne bi smeli biti starši oziroma ne bi smeli posvojiti otrok. V raziskavo so vključili vprašanja in merske lestvice, ki so bile že preizkušene na drugih, večjih raziskavah, ki so jih opravljali na klasičnih družinah, enostarševskih družinah in tako naprej. Prav ta vprašanja so omogočila primerjavo. Raziskava je pokazala, da otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, v ničemer ne odstopajo od otrok, ki odraščajo v drugih oblikah družine, ko govorimo o merjenju anksioznosti, depresije, posameznikovega osebnega razvoja in tako naprej. V nekaterih vidikih so bili ti otroci celo nad povprečjem: raziskava je, na primer, pokazala, da imajo ti otroci trdno samozavest, kar je dober znak za duševno zdravje otrok. Pri testiranju opravljanja najrazličnejših nalog, ki jih morajo biti otroci sposobni opraviti pri določeni starosti, so prav tako dosegali enake, v nekaterih primerih pa celo boljše rezultate kot pri otrocih iz drugih družin. Raziskava je hkrati ugotovila, da so starši v istospolnih družinah nadpovprečno izobraženi – njihova stopnja izobrazbe je višja od nemškega povprečja – in tudi njihovi otroci naj bi šli v to smer. Vpisujejo se, na primer, na boljše šole, na gimnazije in tako naprej. Otroci istospolnih staršev so, kaže raziskava, tesno povezani s svojimi starši, vendar so hkrati tudi precej avtonomni in samostojni v tem smislu, da imajo jasno izražene svoje želje in cilje. Da so torej to, kar hočejo biti.
Raziskava je hkrati pokazala, da so istospolno usmerjeni starši pred odločitvijo za družino že dlje časa v partnerstvu in da se za otroka odločijo po daljšem času bivanja v partnerski zvezi. Za otroka se torej odločijo, ko vidijo, da je njihova partnerska veza trdna.
Ko je bila študija predstavljena novinarjem, je v sporočilu za javnost pisalo, da raziskava ni našla nobenega razloga, zaradi katerega bi bilo smiselno istospolnim parom odreči pravico do skupne posvojitve otrok. Otrokov razvoj torej ni odvisen od spolne usmerjenosti starša, ampak od odnosa med staršem in otrokom.
Ena od bojazni, ki se pogosto pojavi v javnih razpravah o istispolnih družinah, je, da bodo otroci iz teh družin stigmatizirani. Kaj je ta raziskava pokazala glede tega?
Raziskava je pogledala, kako je z družbeno diskriminacijo teh otrok in stigmatizacija je del te diskriminacije. Ugotovili so, da je manj kot polovica otrok izkusila različne oblike diskriminacije zaradi tega, ker živijo v istospolnih družinah, vendar je šlo za posamične incidente, ne za kontinuirano izpostavljenost diskriminaciji. Ta podatek je raziskovalce zelo presenetil, ker se je zdelo, da je te diskriminacije več. Raziskava je hkrati ugotovila, da ta izključevanja niso negativno vplivala na otrokov razvoj tudi zaradi tega, ker so starši podpirali otroke in jih zaščitili. Le manjši delež otrok je bil večkrat izpostavljen diskriminaciji, kar bi lahko negativno vplivalo na njihov razvoj. Vendar so tudi v teh primerih ugotovili, da do tega ni prišlo zaradi izdatne podpore in skrbi staršev. Spraševali so tudi, za kakšne oblike diskriminacije je šlo in v večini primerov je bila to verbalna diskriminacija. Zafrkavanje in podobno. Ampak tega niso izvajali odrasli ali učitelji, pač pa sovrstniki. V tem smislu je bilo tudi lažje opraviti s takimi incidenti. Raziskava pa sicer ni našla primerov kakšnih večjih diskriminacij.
Ko je bila raziskava predstavljena, je ministrica Brigitte Zypries rekla, da je danes »dober dan za vse tiste, ki verjamejo v podatke, ne v predsodke.« Kakšen učinek je ta raziskava imela v Nemčiji?
Raziskava je imela ogromen odmev. O njej so poročali celo pri glavnih večernih poročilih. Pri politikih pa je bilo tako: konservativni politiki so rekli: ‘Dobro, to kažejo podatki, ampak …’ in so nadaljevali z izražanjem svojega prepričanja, da je dobra le ena družina. Drugi politiki pa so rekli: ‘No, saj mi smo to že vedno vedeli in zato se bomo še naprej zavzemali za posvojitve.’ Socialisti, liberalci in zeleni so se na osnovi te raziskave javno zavzeli za pravico do skupne posvojitve s strani istospolnih parov.
Kdaj torej pričakujete spremembo zakonodaje?
(Smeh). Saj smo ravnokar imeli volitve! Liberalci, ki bodo s konservativno katoliško stranko sestavljali novo koalicijo, so sicer rekli, da podpirajo skupne posvojitve, konservativci pa so seveda proti in na žalost reševanje tega vprašanja ni del koalicijske pogodbe, ki so jo podpisali. So se pa koalicijski partnerji vendarle zavezali k temu, da si bodo prizadevali za večjo enakopravnost istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic.
Zgodba je torej žalostna: imate dejstva, prevladali pa so predsodki …
Ne vem, če je tako žalostna. Ko so objavili rezultate raziskave, so bile gejevske in lezbične družine navdušene, češ, glejte, tudi mi smo lahko povsem dobri in uspešni starši. V Nemčiji sta dve poti, kako spreminjati zakonodajo: ena je z vlaganjem predlogov v parlamentarni postopek, druga pa je povezana s sodišči. In praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je povsem jasna: spolna usmerjenost ne sme biti razlog za prepoved posvojitve. V Nemčiji imamo zanimivo situacijo: en starš lahko posvoji biološkega otroka svojega istospolnega partnerja, skupaj pa ne smeta posvojiti otroka. Sodišča bodo zagotovo rekla, da je to diskriminatorno. Morda bo trajalo dlje časa, da se bo to vprašanje uredilo, a se bo. Očitno prek sodnih poti.
Posvojitve s strani enega partnerja so bile uzakonjene leta 2005. Je to pozitivno vplivalo na podobno gejevskih in lezbičnih družin v Nemčiji?
Zagotovo. Težko je govoriti o javnem mnenju kar tako, ampak dober pokazatelj so časopisni članki. Pred sprejetjem zakonodaje so bile istospolne družine pogosto predstavljene kot nekakšna eksotika, kot spekatakel in podobno. Po letu 2005 pa se o teh družinah piše tudi v resnih časopisih in vse bolj postajajo del nemškega mainstreama. Vse to je vplivalo tudi na jezik. Izraz »mavrična družina« je splošno sprejet in slovar nemškega jezika Duden bo v letošnjo izdajo vključil tudi ta izraz, ki je zdaj del aktualnega nemškega besedišča. Stvari se zagotovo spreminjajo … na bolje.
Roman Kuhar
Več:
