Intervju z Majdo Puača iz organizacijskega odbora Parade ponosa v Beogradu
Srbska Parada ponosa bi se morala zgoditi 20. septembra letos na ploščadi pred Filozofsko fakulteto v centru Beograda. Policija je organizatorjem dan pred izvedbo Parade predlagala, da shod premaknejo v Park prijateljstva na Ušću ali na ploščad pred Palačo Srbije, ki je zapuščena stavba sredi polj in velikih cest, ki vodijo v Zemun in Novi Beograd. Takšna parada seveda ne bi bila parada ponosa, pač pa, prav nasprotno, parada skrivanja in sramu. In to je tisto, kar so nasprotniki Parade ponosa želeli.
Organizatorji so Parado odpovedali, konec oktobra pa na srbsko ustavno sodišče vložili pritožbo zaradi kršenja pravice do zbiranja in zaradi tega, ker policija ni naredila vsega, da bi zaščitila udeleženke in udeležence Parade. Če jim ne bo uspelo v Srbiji, bodo primer predložili Evropskemu sodišču za človekove pravice. Denarno odškodnino, ki jo zahtevajo, bodo dali v dobrodelne namene.
Za Narobe smo se o ozadju Parade ponosa v Beogradu pogovarjali s članico organizacijskega odbora Majdo Puača.
Ministrstvo za notranje zadeve ni neposredno prepovedalo Parade ponosa, vendar niso potrdili varovanje dogodka. Na kakšen način so to ubesedili?
V dokumentu, ki nam ga je srbski premier Mirko Cvetković poslal šele 24 ur pred začetkom Parade, piše, da je direktor policije izdal »odločbo organizatorju Parade ponosa o spremembi lokacije.« Parada naj bi se odvila v Parku prijateljstva (Ušće) ali na ploščadi pred Palačo Srbije (novo ime SIV-a, Savezno izvršno veće). Dodali so, da »ob upoštevanju varnostnega stanja na območju mestne občine Beograd in napovedi različnih neformalnih skupin in združenj državljanov, da bodo na vsak način poskušali nasilno preprečiti napovedano zborovanje, obstaja veliko tveganje za potek zborovanja v centru mesta«. Ocenili so, da je »potek zborovanja na predlagani lokaciji z varnostnega vidika ekstremno tvegan.«
>
V bistvu gre za klasičen politični »spin« – javnosti in nam je bil vržen pesek v oči v obliki Ušća ali Ploščadi pred SIV-om brez kakršnekoli nadaljnje razlage, kako bi bilo tam možno zavarovati Parado ali kako se s spremembo lokacije spreminja vprašanje varnosti. Popolnoma smešno je domnevati, da bi skupine, ki so se odločile »da bodo na vsak način poskušale nasilno preprečiti napovedano zborovanje«, odstopile od svojega namena zgolj zaradi tega, ker bi Parada potekala v Novem Beogradu, ne pa v centru mesta. Če pustimo ob strani dejstvo, da bi ob strinjanju z novo lokacijo Parada ponosa postala popolnoma nesmiselna, je jasno, da že samo logistično v tako kratkem času ne bi bilo mogoče organizirati shoda na tako drugačni lokaciji. Ploščad pred Filozofsko fakulteto v Beogradu je precej majhna, z vseh strani jo obkrožajo stavke in je zato zelo akustičen prostor. Park pri Ušću kot tudi ploščad pred stavbo SIV-a pa je velikansko prostranstvo, na katerem bi potrebovali veliko močnejše ozvočenje in podobno.
Moram dodati, da je bil dokument, ki so nam ga vročili, dejansko prvi uradni dokument v nekaj mesecih rednih sestankov s policijo. Dan ali dva pred tem nam je Sekretariat mestne uprave za promet poslal dopis, v katerem piše, da je organizator Parade odgovoren za kakršno koli škodo, ki bi nastala v mestu. Z drugimi besedami: želeli so povedati, da bomo odgovorni za škodo, ki jo bodo naredili homofobični nasilneži medtem ko bodo kradli, razbijali izložbe in ambasade!
Zadnje dni pred Parado ponosa sta torej država in policija neuradno (brez uradnih dokumentov) poskušali barantati z nami. Najprej so govorili, da bomo lahko imeli zborovanje na ploščadi pred Filozofsko fakulteto, vendar bi morali odpovedati sprevod, ker naj bi bilo to preveč tvegano. Dan ali dva pozneje so nam poslali to genialno idejo z Ušćem, ki je prišla v paketu z grožnjami, pripeljanimi do absurda. Rekli so nam, recimo, da bodo nad mestom letela jadralna letala, s katerih bodo na nas metali kamenje!
Srbsko vodstvo je na tak način potrdilo, da ni sposobno zagotoviti varnosti in zaščite pred klerofašistčnimi organizacijami. Se strinjate, da je Srbija na ta način kapitulirala pred nasiljem in nasilneži? Biljana Srbljanović namreč v članku, objavljenem v »E-novinah«, v katerem sicer piše o umoru Bricea Tatona, trdi prav nasprotno: »To ni kapitulacija države, to je zmaga države, pošastne kot trenutno je, nad vsemi državljani«.
Lahko bi rekla, da obe trditvi držita. Že od začetka je bilo jasno, da bi policija, oziroma država, če bi želela, lahko zaščitila naše zborovanje. Skoraj tri meseca vnaprej smo naročili varnostno študijo v zvezi s Parado, ki so jo izdelali strokovnjaki s Fakultete za varnostne vede. V njej so opozorili na skupine, ki bi lahko ogrozile Parado, in podali konkretne predloge policiji glede nujnih preventivnih ukrepov. Natančno so pojasnili varnostne taktike, ki smo jih načrtovali v sodelovanju z varnostniki, posebej ko je šlo za najbolj izpostavljene dele parade – prihod in odhod. Vse to policija zelo dobro ve, saj so to njihove delovne obveznosti, vendar so se nasilneži, ki so že leta znani policiji, do zdaj vedno izvlekli nekaznovani.
Vodje teh organizacij so se večkrat pojavili v javnosti in konstantno grozili, za kar srbski Kazenski zakonik predvideva kazni od treh mesecev do petih let zapora. Vendar je državni tožilec glede njihovih groženj z nasiljem in smrtjo izjavil le, da gre za »polemične glasove«! Moram vas spomniti tudi na grafite, ki so prekrivali celo mesto, kot na primer »smrt pedrom« in »stop gejevski paradi«. Poleg tega so varnostne službe nekaj dni pred parado v javnost lansirale informacije, kako naj bi nasilneži napadali in pretepali ljudi, kar naj bi javnost prestrašilo, hkrati pa je bil to tudi pritisk na organizatorje, naj odpovemo Parado ponosa. Če bi policija res imela informacije o »ekstremno veliki nevarnosti«, bi skladno z 11. členom Zakona o javnih zborovanjih morala prepovedati našo Parado, česar pa ni storila.
Kaj menite o obtožbah nekaterih posameznikov in skupin, ki menijo, da so za odpoved Parade odgovorni organizatorji, med katerimi naj bi bila večina heteroseksualcev (zanimiva obtožba!), ki so želeli le zaslužiti, ne pa zagovarjati pravic lgbt-oseb?
Na žalost se med procesom priprave Parade nismo ukvarjali zgolj z ogromno količino homofobije v družbi, s stresom, ki ga organizacija takšne parade v Srbiji prinaša, in s konstantnimi grožnjami z nasiljem, pač pa smo se morali soočati tudi z gnusnimi obstrukcijami in obtožbami posameznih gejevskih aktivistov, ki so s svojim neodgovornim obnašanjem neposredno pihali v jadra nasilnežem in prispevali k vsesplošnemu vzdušju linča.
Ni res, da je organizacijski odbor sestavljen iz večinoma heteroseksualcev. Takšne obtožbe kažejo na heterofobijo tistih, ki so jih oblikovali. Poleg tega je potrebno poudariti, da smo pri organizaciji Parade vsi delali prostovoljno oziroma brezplačno. Nimamo kaj skrivati, finančno poročilo bo dostopno javnosti takoj ko bo končano.
Omenjaš grafite, s katerimi je bilo popisano celo mesto. Ali ste se vseskozi zavedali možnosti, da bo Parada odpovedana oziroma, da se bodo ponovile brutalnosti z zadnje Parade ponosa?
Majda Puača, foto: Zoran Raš (zena.blic.rs)
V organizacijo Parade ponosa smo šli zavedajoč se vseh tveganj in upoštevajoč družbene okoliščine v Srbiji. Zaradi tega je bilo 90% dela pri organizaciji namenjenih varnostnim vidikom. To je bila absolutna prioriteta, zato smo se s kulturno – umetniškim programom začeli ukvarjati šele deset dni pred začetkom Parade. Ker se je dobro vedelo, kdo bo organizator nasilnih odgovorov na Parado ponosa, smo od policije pričakovali, da opravi svoje delo. Policija nas je v bistvu do nekaj dni pred Parado ves čas prepričevala, da nas bo primerno varovala, zato sploh nismo razmišljali o tem, da bi Parado odpovedali.
V javni razpravi je bilo izrečenih nekaj bizarnih in norih predlogov, kot je recimo predlog, da Parado prestavite na leto 2150 ali predlog Srbskega narodnega gibanja 1389, ki je medijske redakcije in fotoreporterje pozvalo, naj slikajo udeležence Parade tako, da bo na njih viden njihov obraz. Kako je bilo delati v takšnem stresnem vzdušju?
Kot lahko domnevate, bilo je težko in stresno in mislim da bomo vsi potrebovali precej časa, da pridemo k sebi. Kot posameznice in posamezniki smo nase prevzeli ogromno odgovornost, da izvedemo pomemben, a tvegan dogodek, ki je precej pretresel družbo, četudi se ni zgodil. Zdi se, da so prav vsi o tej Paradi imeli svoje stališče. Prevladovali so, kot je bilo pričakovati, negativni argumenti v stilu »in kdaj bodo paradirali pedofili in zoofili?« Tisto, kar je bilo najbolj zastrašujoče, je bilo sodelovanje gejevskih aktivistov pri ustvarjanju vzdušja sovraštva. Po drugi strani pa smo doživeli tudi nekaj zmag, ki so zelo pozitivno vplivale na našo delovno energijo, kot so na primer podpora festivala EXIT, podpora številnih javnih oseb, med katerima so nekateri sodelovali v snemanju promocijskih videospotov in podobno.
Vsaka Parada ponosa v sebi nosi isto univerzalno sporočilo, a hkrati tudi specifično sporočilo, ki je odvisno od konteksta. Kakšen je bil osnovni cilj beograjske Parade ponosa in njeno glavno sporočilo?
Osnovni cilj je bil v tem, da lgbt-osebe, njihove družine, prijateljice in prijatelje spodbudimo k boju za enakopravnost in jih pri tem podpremo. Kajti pravice ne padejo kar »iz nebes«, za njih se moramo boriti. Hkrati smo želeli pokazati, da na pristajamo več na nevidnost in nasilje ter poslati sporočilo javnosti, da so pravice spolnih manjšin neločljive od celote človekovih pravic in da imamo tudi mi pravico do mirnega shoda, izražanja lastnega mnenja in političnih stališč.
Še eden izmed glavnih ciljev, ki zadeva lgbt-skupnost, je bil ustvarjanje skupne platforme, torej garancije za prihodnost, za organizacijo vseh bodočih Parad ponosa, ki nikoli ne smejo postati last ene same skupine ali organizacije.
Kako zdaj, po vsem kar se je zgodilo, zvenijo sporočila politikov, vladnih organov in države, ki so praktično prisegali na Parado, je podpirali, se sklicevali na človekove pravice in opredeljevali Srbijo kot evropsko, odprto in liberalno demokratično državo?
Vsa tista »pozitivna« sporočila politikov na oblasti zvenijo neiskreno in prazno, popolnoma je jasno, da so samo na deklarativnem nivoju in da država ne razume ali ne želi razumeti, da je odgovorna za vse to, kar se je zgodilo. Homofobija v tej družbi ne obstaja od včeraj in je ne more zmanjšati z nekaj pozitivnimi izjavami deset dni pred Parado ponosa. Težava je v tem, da se nasilje klerofasšističnih in navijaških skupin vsaj že desetletje tolerira in ne kaznuje. Hkrati se politiki vedno, ko gre za pravice spolnih manjšin, distancirajo z izjavami kot so »ne delim njihovih vrednot« (in te so mir in enakopravnost), vendar, pravijo, »nasilje ni rešitev«.
Največji neuspeh je zamujena priložnost te države, da bi odločno, od samega začetka, jasno pokazala, da nasilneži kršijo zakone in da jih bodo zaradi tega doletele posledice. Namesto tega so politiki (čast nekaterim izjemam!) izbrali prilizovanje homofobični javnosti, od nas pa zahtevali (npr. beograjski župan), da skrivamo svojo seksualnost med štirimi stenami.
Ali je bila Parada ponosa nekakšen preizkus, ki ga Srbija na žalost ni naredila?
Parada ponosa je bila preizkus pripravljenosti trenutne oblasti, da konkretno, v praksi, pokaže, da se res zavzema za vse vrednote, za katere trdi da se. Toda dokazala je, da ji je bolj pomembno biti na oblasti. Glede na to, da 70% državljanov Srbije meni, da je homoseksualnost bolezen in da je naloga države, da se proti njej bori, menim, da sta pri oblasti prevladali tradicionalna homofobija in strah, da bi ji pripisali pridevnik »pedrska« in bi s tem izgubila del volivcev. Ampak če upoštevamo dejstvo, da vladajočo koalicijo sestavljata zločinska stranka Slobodana Miloševića in stranka tistih, ki so se na vse načine borili proti njemu, nas vse to ne sme presenetiti. Očitno v tej državi ne obstajajo nobeni politični principi. Oblast je cilj per se.
Na koncu dokumentarnega filma o Paradi ponosa, ki ga je pripravila televizija B92, govoriš o novih generacijah, ki bodo v prihodnje organizirali Parade ponosa. Ali to pomeni, da ti in drugi člani organizacijskega odbora ne boste poskusili še enkrat?
Osebno lahko povem, da vsekakor ne bom več tako aktivno sodelovala pri nekem novem poskusu. To pa ne pomeni, da poskusov ne bo ali da nekateri drugi člani organizacijskega odbora ne bodo več sodelovali. Resnično upam, da smo z našim delom uspeli pritegniti nove ljudi, ki se bodo pridružili boju. Prepričana sem, da bodo njihove začetne pozicije na veliko višjem nivoju kot so bile naše na začetku tega procesa. Veliko je narejeno, vprašanje lgbt-pravic je dvignjeno na najvišjo možno stopnjo, ta tema je bila vsak dan v medijih skoraj dva meseca in menim, da po tako nespretnem odgovoru države ne bo več možnosti za podobne izgovore in napake.
