Leta 2000 je Alenka Kovšca postala Ministrica za delo, družino in socialne zadeve in v okviru svojega dela začela aktivno urejevati tudi področje istospolnih partnerstev. V času njenega mandata se je zgodilo kar nekaj pomembnih premikov, med drugim tudi to, da so bili k oblikovanju predloga zakona povabljeni tudi aktivisti in aktivistke LGBT skupnosti. Kljub temu, da predlog o istospolni partnerski skupnosti ni bil sprejet v času njenega mandata, sta njena vloga in prizadevanja pomembno vplivala na javno mnenje o potrebi zakonske ureditve položaja istospolnih partnerstev. Z Alenko Kovšca, ki je sedaj državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo, smo se pogovarjali o njenih prizadevanjih za sprejetje zakona, o težavah, s katerimi se je srečevala, o politični volji in o urejanju področja danes.
Leta 2001 ste kot odgovor na pobudo Škuc-LL, da naj se področje istospolnih partnerstev končno le uredi, izpostavili, da pravna stroka na področju družinskega prava noče sodelovati pri pisanju zakona. Kaj se je pravzaprav dogajalo takrat?
Ko sem prišla na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je bil za urejanje področje istospolnih partnerstev pripravljen in napisan zakon o registraciji. Pripravila ga je pravna stroka v dogovoru z ministrstvom, kolikor vem pa pri oblikovanju tega predloga ni bilo dialoga s civilno družbo. To področje je nato pripadlo meni, jaz pa sem takrat o položaju istospolno usmerjenih pri nas vedela zelo malo. Na začetku sem imela veliko težav, saj so se mi zdele nekatere stvari zelo samoumevne in sem zato menila, da na tem področju sploh ni tako velikih problemov, kot mi jih je predstavljala civilna družba. Zdelo se mi je namreč povsem normalno in sprejemljivo, da imajo istospolne partnerske zveze enak položaj in pravice. Takrat sem tudi prvič slišala za vse težave, s katerimi se taki pari soočajo, kot na primer, da obstaja možnost prepovedi obiska pri zdravniku ter da ti pari ne morejo uveljavljati socialnih pravic. Te stvari takrat namreč niso bile predstavljene v javnosti na ta način. Sem pa razumela, da je zakon o registraciji zgolj registracija, zato sem si želela to urediti na drug način. Ko sem se obrnila po pomoč na pravno službo, ki je pripravljala zakon o registraciji, sem dobila odgovor, da so izpolnili pogodbo ter zakon pripravili do točke, do kamor seže njihova moralno-etična obveza.
Ne pristojnost?
Ne, ne tu ni šlo za pristojnost, tukaj je šlo za zavestno odločitev, da ne nadaljujejo z delom, kar je bila nenazadnje tudi njihova pravica. Svoje delo so opravili, naprej pa niso bili pripravljeni sodelovati. Takrat sem končno razumela, da niso vsi ljudje pripravljeni reševati tega vprašanja. Po tem dogodku smo na ministrstvu vložili kar nekaj naporov v to, kako zastaviti reševanje tega vprašanja. Moram priznati, da sem se v to zgodbo na začetku spustila zelo naivno. Spomnim se na primer ene od lastnih izjav, da če tega vprašanja ne bomo rešili, bom pa odstopila in podobno. Takrat sem zelo verjela, da je to možno speljati.
Od kod tako zaupanje oziroma prepričanost v uspeh?
Predvsem zato, ker smo bili na oblasti taka naveza, ki je svoje politične programe predstavljala na način, ki je sporočal, da je povsem normalno, da bomo zadevo speljali do konca. Potem pa so se začeli prvi problemi na ministrstvu. Vse, kar se je sukalo okoli sestavljanja tega predloga, se je začelo odlagati in dogovori o rešitvah so se neprestano spreminjali. Takrat sem začela slutiti, da zadeve niso tako premočrtne, kot sem si predstavljala. Nato smo se končno dogovorili, da bodo zakon pripravili izven ministrstva, pa se tudi ta zgodba ni dobro zaključila, ker ni dala produkta, ki smo ga pričakovali. Po tem neuspehu sem zato začela nagovarjati ljudi okoli sebe, na ministrstvu in posameznike v pravni stroki, naj nam vendarle pomagajo ta predlog napisati, saj gre za neko moralno zavezo do ljudi. Nato so se začeli še pritiski od zunaj. Raziskave javnega mnenja so namreč napovedovale, da bo posvojitve in rejništvo težko urejevati znotraj predloga, ki bi urejeval istospolno partnersko skupnost. Tema je bila že takrat vroča. Nam pa se je zdelo, da bi bilo to najlažje urejevati v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Kaj bi rekli, da je najznačilnejše za to obdobje priprav?
Zdi se mi, da nam je uspelo zadevo pripeljati do točke, ko se je javnost začela mehčati. Na ministrstvu smo ravno zaradi priprave različnih strategij opravljali veliko raziskav in če primerjam prve raziskave, ki so ugotavljale naklonjenost javnosti do vprašanja problematike istospolnih partnerstev, z zadnjimi, so se odstotki bistveno spreminjali na boljše. Zdi se mi, da je javnost takrat prvič razumela, zakaj je potrebno to področje urediti.
Končni predlog zakona, ki je šel pozneje v parlamentarno usklajevanje, ni vseboval možnosti rejništva in posvojitve. Kako je bila ta odločitev sprejeta? Nenazadnje so v procesu sodelovali tudi predstavniki LGBT skupnosti.
Mislim, da je bilo pri našem delu najbolj pomembno to, da smo si vsi prizadevali, da se to področje uredi. Ravno pri pogovorih o posvojitvah in rejništvu je bilo veliko diskusije in menim, da kasneje tudi očitanja tistim, ki so pristali na to, da se ti dve točki omeji. Delovna skupina je morala pač na neki točki sprejeti ta konsenz. Vedno sem opozarjala, da je bil to konsenz, čeprav danes marsikdo še vedno meni, da ni bil. Če se prav spomnim, smo se o tem pogovarjali takoj na začetku, da smo le imeli skupno osnovo za nadaljevanje.
Je bila to lahko odločitev?
Za LGBT aktiviste v delovni skupini zagotovo ne, ampak tu je šlo za vprašanje, ali sprejeti obstoječ predlog registracije, ki ga je pripravila pravna skupina, ali pa poskušati področje urediti na drug način. Vem, da ta konsenz marsikomu ni bil všeč. Vendar sem takrat ocenila, da je edina možnost ta, da se ne vztraja pri posvojitvah in rejništvu, saj so javne raziskave kazale, da se vprašanje urejanja statusa vedno zreducira na vprašanje o posvojitvah, česar pa nisem hotela, saj je kazalo, da javnost na to ni pripravljena.
Kar nekaj časa je kazalo, da bo šel končno usklajeni predlog tudi skozi vladno proceduro. Vi ste bili takrat v svojih izjavah zelo optimistični.
Res je. Oktobra 2003 je bil pripravljen končni predlog s strani koalicije. Osnovni tekst, ki ni vključeval rejništva in posvojitev, podeljeval pa vse socialne pravice, smo uskladili do decembra 2003 in potem, ko sem bila že prepričana, da smo že čisto na koncu, da ni možnosti več za nobene spremembe, se je opozicija spravila na uvodni tekst. Seveda je bilo vse to le zavlačevanje, ki se ga jaz takrat res nisem zavedala. Ves čas sem namreč vodila diskusije z opozicijo in prejemala signale, da bo področje mogoče urediti. Šele kasneje sta stranki SLS in DeSus pokazali čisto drug obraz. Se mi pa zdi, da je bil predlog zakona ključen za javnost, ker je jasno opredeljeval, kaj urejamo, zakaj urejamo, katere države imajo že tovrstne ureditve. Ne nazadnje je urejeval vrednote in ravno pri vrednotah se je zapletlo. Kmalu mi je postalo jasno, da pogajanja nazadujejo, namesto da bi napredovala.
In tako se ni izšlo.
Ne, zadeva se je vlekla toliko časa, da tudi proceduralno ni bilo več možnosti, da bi predlog šel skozi. Opozicija je imela toliko pripomb in zahtevkov za popravljanje in spreminjanje, da še danes ne morem verjeti, kaj vse se je dogajalo okoli tega predloga. V bistvu pa je bilo vse samo zavlačevanje. V to sem danes trdno prepričana. In tako je potem stvar poniknila v tiste meje, ki so na konec koncev bile postavljene že leta 1998. Pri naslednji vladi sta me najbolj razočarali dve stvari: prvič to, da okoli sprejemanja zakona sploh ni bilo nobene debate oziroma dialoga na to temo, ter dejstvo, da je ravno ta vlada, vsaj do neke mere, uredila to področje – to me je še bolj prizadelo. Še danes mi je žal, da nam ni uspelo.
Kako pa bi danes ocenili odnos lastne stranke do tega vprašanja takrat?
Verjamem, da smo imeli pri nas (SD) in v LDS podoben problem. Na deklarativni ravni ni bilo problema, ko pa bi se morali jasno izreči, pa bi bili, po mojem mnenju, vsi rahlo v zadregi. Poleg diskusij o urejevanju položaja istospolnih partnerstev sem bila namreč tudi na pogovorih o umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo in videla, kaj imajo ljudje na jeziku in kaj v srcu in kaj je moderno reči. To je ogromna razlika!
Zdaj se je končno pojavila nova priložnost za urejevanje statusa istospolnih partnerstev v Družinskem zakoniku. Pri čem je potrebno sedaj vztrajati?
Na popolni izenačitvi. Brezpogojno! Pred sedmimi leti sem verjela, da je bila taktika izločevanja dobra, kot neke vrste prehod. Zdaj pa je res idealna priložnost za popolno ureditev tega vprašanja. Začele se bodo nove diskusije. Nenazadnje gre za drugo vlado, drugi odnos in res ne vidim razloga, zakaj se sedaj zadeve ne bi uredile. Hkrati pa sem se naučila biti previdna in se ne bom več izražala tako naivno, kot pred leti. Izkušnje so me namreč naučile, da je Slovenija dežela predsodkov, da smo globoko konzervativna država, kar se hitro pokaže ko pridemo do občutljivih manjšinskih vprašanj. In glede tega si ne delam nobenih iluzij.
