Hotela sem biti ažurna in še v času 3. izdaje festivala Lezbična četrt, ki je potekal v prvi polovici decembra, napisati kaj o dogodkih in o tem, zakaj se mi zdi festival pomemben. Pa si nisem upala, da se ne bi komu zafržmagalo, kaj imam za pisat o festivalu, ki ga nisem spremljala od začetka in o katerem znam povedat bolj ali manj samo to, da se mi zdi nujen in glede na pomen preslabo obiskan. Kot pišejo avtorice esejev na spletni strani festivala, Lezbična četrt nosi težo in tehtnost, ki nudita prostor za izražanje, druženje in vsesplošno ustvarjalnost nekega, če prav razumem, gibanja. Podobno kot menim, da volilne pravice človek ne bi smel utemeljevati zgolj s polnoletnostjo, menim tudi, da lezbijka v resnici nisem postala s tem, ko sem se rodila ali poljubila žensko, temveč takrat, ko sem se izrekla ‘za’ tovrstno povezovanje, namreč za povezovanje lezbičnih ustvarjalk ne glede na siceršnje pripadnosti.
Na festivalu sem sodelovala bolj obrobno, prebrala sem kratko zgodbo na literarnem večeru. Videla pa sem, vsaj zdi se mi, neusahljivo ustvarjalno silo slikark, pesnic, pisateljic, filmark, gledališčnic, improvizatork, pa še marsikaj, med drugim lezbijk. Festivala jih ni obiskalo malo, ampak kljub temu premalo. Odkar se potikam okoli scene, naletavam na ene in iste obraze, na nekatere rajši, na druge včasih nehote. Pa me bega, ker očitno druge ženske, ki ljubijo ženske, nerade zahajajo v to srenjo, ali pa jih je kaj odgnalo. Mogoče ima vse skupaj opraviti z žigosanjem. Če si oštempljan v eni ogradi, se te v drugi ogradi rajši izognejo, je to to?
Prelet dogajanja. Festival sta v letošnjo edicijo uvedli priložnostni gledališčnici monospolnega gledališča s predstavo Rdeči cmeri, ki sem jo navdušeno pričakovala, saj je šlo za comeback po več letih molka. Spopadli sta se s krizo srednjih let, pomodrovali o duševnih blagrih in dajanju dol, zaplesali hilariozni poslednji tango v Škucu in se slednjič pobili – nadaljnjih repriz se ne nadejam preveč, na žalost. Razstava v KUD France Prešeren je združila mnoge lezbične umetnice in oživila dvorano z najrazličnejšimi mediji, od fotk, slik, inštalacij, do krstnega stand upa Ksenije Vozelj. Potem ko je Maja Šorli naslednji dan odpredavala o lezbičnem gledališču pri nas, sem doumela, da sem precej predstav kapirala dokaj po svoje, v lezbični interpretaciji, čeprav za to nisem imela konkretnih indicev. Lažje sem se opredelila ob okrogli mizi, ko je bilo govora o lezbičnih prostorih v smislu klubske scene, ki se je v zadnjih letih očitno okrepila, po drugi strani pa je vse manj eksplicitno lezbična. Ne bom pozabila, kako je DJ-ka in mestna svetnica Nataša Sukič omenjala intimne čike resnice v Monoklu izpred let, ki ga danes vodi Nina Hudej in ga odpira ljubiteljem elektronike. No, posebej v luči te debate je na zadnji dan festivala padla rock matineja tudi v Monoklu, a smo se na plesišču znašle največ tri hkrati, očitno povožene od zoba časa. Zadnji večer je postregel s huronsko zamudo, a z meni odličnim eksperimentalno poetičnim filmom na temo lezbištva in lezbičnih prostorov. Posneli sta ga Eva Kokalj in Petra Hrovatin, predvajali pa so ga v PTL. Strahotno je obetaven. Nadejam(o?) se ponovitve, ko bo posnet do konca in dodobra izpopolnjen.
Naslednje leto bo, zares upam, festival množičen in enoten, medijsko noro pokrit in aktualen, in celo organizatorska ekipa, v kateri se je letos bojda zbolevalo na polno, utegne biti ista (?). Pa še za dedka Mraza bi lahko kdo prejel sredstva, da se festival razvije. Gotovo, ja. 🙂 Naj nanese tako ali drugače, moji zloženi papirnati izvodi festivalskega časopisa Četrt, dovršeno oblikovalsko zamišljenega, pričajo o tem, da sem se letos pojavila na prizorišču vsak dan festivala, upam pa tudi, da bodo modre misli, ki so se avtoricam ujele v članke in kritike o festivalskem dogajanju, razpihale hecen priokus po neznatnosti lezbičnega dogajanja in po drugi strani njegovi tridesetletni neuničljivosti na tem otočku Evrope.
Jedrt Maležič
