Nedavna britanska raziskava med 1400 psihiatri in psihoterapevti je pokazala, da je 17% vprašanih poskušalo zdraviti homoseksualnost pri svojih pacientih, dodatni 4% vprašanih pa so zatrdili, da bi bili, če bi prišli v stik s homoseksualnim pacientom, pripravljeni pri zdravljenju istospolne usmerjenosti. Psihiatri in psihoterapevti, ki so poskušali zdraviti homoseksualnost, so to počeli zaradi lastnih moralnih ali verskih prepričanj ali pa zato, ker so paciente poskušali obvarovati pred diskriminacijo.
Zdi se, da je »zdravljenje homoseksualnosti« ponovno aktualno, čeprav je Ameriško psihiatrično združenje črtalo homoseksualnost s seznama bolezni že leta 1973. Že takrat je postalo jasno, da pri zdravljenju homoseksualnosti ni ničesar, kar bi sploh lahko zdravili.