Klub zdravja Dallas (Dallas Buyers Club)
Piše se leto 1985. Aids se širi s svetlobno hitrostjo in nobeno zdravljenje ni učinkovito. Ron Woodroof (McConaughey), robat električar iz Teksasa, ki se redno predaja rodeom in razvratu, o vsem tem ne ve veliko, razen tega, da po Ameriki razsaja pedrska kuga, ki je menda pobrala homiča Rocka Hudsona. Toda ko mu po nesreči na delu zdravnik pove, da krvne preiskave kažejo na okužbo s HIV-om, se homofobnemu nadutežu življenje obrne na glavo.
Farmacevtske družbe ob epidemiji zagrizeno vsiljujejo zloglasni in seveda le redkim (beri bogatim) dostopni AZT, ki pa ima kljub nekaterim učinkovitim lastnostim usodne stranske učinke, vendar naj bi bil trenutno najboljša rešitev. Kljub tehtnim pomislekom zdravnice Eve Saks (Garner), ga preizkušajo tudi v Ronovi bolnišnici, toda bolniki v poskusnem letu ne morejo vedeti, ali prejemajo dejansko zdravilo ali placebo. Ron pa nima na voljo 365-ih dni, temveč le še 30. Ko v Mehiki odkrije alternativne vrste zdravljenja s snovmi, ki jih vladni urad za zdravila (FDA) ni odobril, ustanovi tihotapsko mrežo s pomočjo nabritega transseksualca Rayon (Leto), da bi omogočil dostop do zdravil tudi drugi okuženim. Z domiselnim načinom preprodaje pretenta tako FDA kot oblasti. Nekoč sovražno naravnani Ron (ki ga je mačistična družba kaj kmalu po diagnozi izobčila) se bo tako boril za dostojanstvo, ozaveščenost in sprejemanje okuženih s HIV-om ter preživel še precej več kot napovedanih trideset dni, do septembra 1992.
O pravem Ronu Woodroofu je poleti pred njegovo smrtjo časnik Dallas Morning News objavil obsežen prispevek, zaradi katerega ga je obiskal scenarist Craig Borten. Srečanje ga je navdihnilo, da je napisal scenarij za film, ki je končno nastal celih dvajset let po prvih pogajanjih z različnimi studii. Čeprav so se zanj zanimali številni zvezdniki in ugledni režiserji, v vseh teh letih nihče ni bil pripravljen financirati projekta. Producentom, ki so se nazadnje zbrali in združili moči z zavzeto ustvarjalno in igralsko ekipo, se zdaj lahko upravičeno smeji, saj je film s skromnim proračunom 5,5 milijona dolarjev, posnet v le 25-ih dneh, do zdaj samo v ZDA zabeležil 22,5 milijona dolarjev izkupička.
Zasluga za navdušeni odziv tako kritikov kot občinstva gre predvsem izjemnima McConaugheyju (v vlogo se je resnično spustil z vso dušo, pa tudi dobesedno z vsem telesom, saj je zanjo shujšal 25 kg) in Letu, ki zasluženo pobirata prestižne nagrade. Vsak po svoje vdihneta zgodbi pravo mero drame in humorja, da lahko prek njunih likov doživljamo strahotni položaj ljudi v neizprosnem primežu multinacionalk in brezčutne politike. Prej kot pomaga, jima ob tem preprosto sledi prefinjena, spoštljiva režija Kanadčana Valléeja (C.R.A.Z.Y.), ki zna – kljub neizbežnim omejitvam, ki otežijo všečnost takih neodvisnih filmov – tudi v potencialno moteče dolge kadre ujeti in poudariti bistvo dialogov in dogajanja z dobrim čutom za detajle.
Ocena: ♦♦♦♦
Luka Pieri
____________________
Adelino življenje (La vie d’Adèle)
Ocena: ♦♦♦♦
Suzana Tratnik
____________________
Neznanec z jezera (L’ inconnu du lac)
Franck preživlja poletne popoldneve ob jezeru, ki je znano zbirališče moških oz. štrikplac. Tu se skoraj obsedeno zagleda v skrivnostnega Michela. Nekega večera po naključju vidi, kako ta umori svojega ljubimca. Med njima se nato stke strastna vez, ki temelji na utvarah, tajenju in samozanikanju.
Guiraudie spretno stopnjuje napetost s poudarki na poželjivih in ravnodušnih pogledih ter s kontrastiranjem odmaknjenih voajerskih prizorov med grmovjem s čutnimi prizori v jezeru ter ob njem, ki bistveno bolj vpletejo gledalca. Eksplicitni prizori seksa so intenzivni, a obenem hladni, saj jih zasenči občutek tesnobe in brezosebnosti. Veliko bolj nas vpletejo bolj čustveni, čeprav manj nazorni prizori seksa na obali. Režiser nas postavi pred zaprto, neprodorno okno, v katerem se odsevamo. Tudi mi smo voajerji, gleduhi, ki opazujejo gleduha; in sokrivci sokrivca, ki ščiti zločinca s svojim molkom, razpet med mračnim neznancem, za katerega ne le sluti, temveč dobro ve, da je nevaren, in vestjo ter neizpolnjeno željo po romantični ljubezni.
Film pod krinko erotičnega trilerja je zato mogoče dojemati kot prikaz otopele in brezbrižne družbe (oz. štrikarske scene). Pa tudi kot prispodobo brezbrižnosti in resigniranosti posameznikov, ki jim strast in utopična pričakovanja zameglijo presojo. Nezaščiteno se podajo v očitno tvegano razmerje s serijskim zapeljivcem, ki ga nekateri, ki so kronično nesrečni, celo načrtno izzovejo.
Ocena: ♦♦♦♦
Luka Pieri
