FGLF: Yoshiko in Yuriko

Pogovo s Sachi Hamano in Yamazakijem Kuninorijem, režiserko in scenaristom filma Yoshiko in Yuriko

 

Rožnati zmaj za režiserko roza filmov

Režiserka Sachi Hamano, danes 65-letna gospa, je v svoji karieri posnela več kot 400 filmov. Sachiko Hamano se je po srednji šoli preselila v Tokio, tam študirala fotografijo in poskušala postati režiserka, a v 60-ih letih prejšnjega stoletja je bilo tovrstno poskušanje polno zavrnitev, režiranje je bilo pač rezervirano za moške. Tako je Sachiko šla v edino branžo, ki ji je omogočala delo režiserke: mehko pornografijo. Ta je bila del širšega vala filmov, imenovanih roza film ali pinku eiga, populariziranih v 60-ih, ki so vključevali vse od seksploatacije do romantičnih filmov z nemalo seksa in golote. Odvrgla je tudi žensko končnico »ko« iz svojega imena, kar je bil kompromis, da ji ni bilo treba uporabljati moškega psevdonima. Z mizoginijo roza filma se je spopadla s prikazovanjem ženske seksualnosti pod ženskimi pogoji, z mizoginijo in heteronormativnostjo zgodovinskega spomina pa v vseh svojih neroza filmih, ki jih ustvarja od leta 1998. Na festival Gejevskega in lezbičnega filma 2013 je kot gostja prispela s svojim zadnjim filmom Yoshiko&Yuriko, zgodovinsko dramo o skritem razmerju med dvema japonskima intelektualkama, prevajalko Yoshiko Yuasa in pisateljico, kasneje pomembnim obrazom japonskega komunizma, Yuriko Miyamoto. Film je dobil prvo nagrado žirije, rožnatega zmaja, z režiserko in scenaristom Yamazakijem Kuninorijem pa smo se pogovarjali po podelitvi in projekciji.

sachi1 600

V filmski industriji ste začeli delati v 60-ih, ko ste bili še na fakulteti. V tem času režiserk skorajda ni bilo. Lahko poveste kaj o svojih začetkih?

Režiserka sem si želela postati že v najstniških letih. Vendar so bili takrat vsi režiserji na Japonskem moškega spola. Do podob ženske, kot so jih prikazovali moški režiserji, sem čutila nekakšen odpor, zato sem si želela na svoj način prikazati ženske. V večini takratnih japonskih filmov je bila ženska prikazana kot moška lastnina – žena, hči ali mati – in ženska spolnost se v teh filmih ni skoraj nič omenjala. Zato sem hotela prikazati ženski lik, ki živi svoje življenje, po svoji začrtani poti.

V sedemdesetih letih, ko sem začenjala svojo režisersko pot, si moral, če si hotel postati režiser, diplomirati na fakulteti in tam so bili skoraj izključno moški. Svojo nišo sem našla v roza filmih in začela svojo pot prikazovanja ženskih likov po svoje. Ta žanr mi je bil posebej pri srcu ravno zato, ker sem lahko prikazovala žensko seksualnost. To je bil žanr izven mainstreama, zato sem lahko delala svoje stvari.

yoshikoKako ste se spopadali z roza industrijo, ki je bila tedaj in je najbrž še precej moško področje?

Da. V tem svetu je bilo veliko spolnega nadlegovanja in diskriminacije.

 

 

Gospod Yamazaki Kuninori, ste igralec, režiser, scenarist. Ste potopljeni v filmsko umetnost. Kaj od naštetega imate najraje?

S filmom sem se začel ukvarjati, ko sem spoznal gospo Hamano. Pri njej me je pritegnilo ravno to, da je ženska, ki si želi to splošno sprejeto podobo spolnosti med moškim in žensko zavreči in prikazati nekaj drugega, kar ni splošno sprejeto. Najbolj pri srcu pa mi je režirati roza filme z gejevsko vsebino.

Yoshiko&Yuriko ni prvi film, v katerem vas zanima zgodovina japonskih ženskih intelektualk, njihovega življenja, dela in strasti. Vaš prvi film je bil V iskanju izgubljene pisateljice (1998), o spregledani pisateljici Midori Osaki. Kako in zakaj ste naredili prehod v neroza film, saj ste v tem žanru zares uspeli? Zakaj ste čutili potrebo po tem, da greste ven iz svojega žanra?

Leta 1997 se je v Tokiu zgodil Mednarodni ženski filmski festival, na katerem so predstavili režiserko Kinuyo Tamata, ki je posnela sedem filmov, kar naj bi bilo med ženskimi režiserkami takrat največ. Sama pa sem do takrat roza filme snemala že štirideset let in posnela preko 400 roza filmov. Po festivalski predstavitvi ženskih japonskih režiserk sem ugotovila, da je filmski svet izven mainstreama popolnoma zanemarjen. Ravno v tistem času sem izvedela tudi za žensko romanopisko Midori Osaki. Moj prvi film je tako govoril o ženski pisateljici, ki je bila tudi popolnoma zanemarjena in sem jo želela izkopati iz zgodovine.

V Yoshiko&Yuriko, ki jo prikazujemo na našem festivalu, odkrijete strastno ljubezensko razmerje med znano prevajalko Yoshiko Yuasa in Yuriko Miyamoto. Kje ste naleteli na zgodbo o njima in zakaj se vam je zdelo pomembno, da to zgodbo poveste?

Ta film temelji na nefiktivni knjigi Yuriko, Dasvidaniya (knjigo sestavljajo poglobljeni intervjuji z Yoshiko Yuasa, ki ga je objavila Hitomi Sawabe, op. avt.), na katero sem prvič naletela pred 15-imi leti. V njej me je zelo pritegnila izjava Yoshiko, da ženske ljubi na ta način, kot ženske ljubijo moški. O teh dveh ženskah je bila znana zgodovina, povezana z moškimi, medtem ko je bila njuna ljubezenska zveza poponoma zamolčana in film sem posnela zato, da bi to ljubezen razkrila in ji dala zraka.

Gospod Kuninori, kako ste sodelovali z režiserko pri tej zgodbi?

Kot scenaristu mi je bilo najtežje pri tem scenariju vprašanje, kako pogovore teh dveh žensk izpred devetdesetih let predstaviti današnjemu občinstvu. To sem hotel narediti na ta način, da bi današnji gledalec čutil, kaj sta takrat diskutirali, na pretresljiv, globok način. Poleg tega, da se zgodba osredotoča na pogovore med glavnima junakinjama, sem hkrati želel tudi stranske like, Yurikinega moža in njeno mamo, prikazati kot polnokrvna, živa, smešna lika.

V filmu je mogoče zaznati poudarek na intelektualni dimenziji njunega razmerja. Hkrati imamo ob ogledu občutek, da ste malo karikirali lik Yurikinega moža Arakija …

Glavni ženski junakinji sta bili tisti čas intelektualki najvišjega nivoja. Prav tako pa je bil tudi Yurikin mož znan jezikoslovec. Araki, gledano z današnjimi očmi, je bil piflar, popolnoma zatopljen v svoje delo, ki s stališča večine ni zanimivo. Tako sem hotel pobliže prikazati tudi to njegovo mračnjaškost.

Sachi, rdeča nit vaših filmov je ukvarjanje z ženskami, pa tudi neobičajni načini financiranja, zbiranje sredstev preko zainteresirane javnosti. Nam lahko poveste kaj več o procesu delanja filma Yoshiko&Yuriko?

Od knjige do začetka realizacije je preteklo 15 let. Glede na to, da se zgodba dogaja pred sto leti in da sem film posnela na 35 mm trak, je bilo potrebnih kar nekaj sredstev. Do 2010 sem končno uspela pridobiti sredstva od japonskega ministrstva za kulturo iz fonda za umetniška dela, ki se ukvarjajo z ženskami in tudi s spolnimi manjšinami. Največje težave pa mi je povzročilo iskanje primernih igralcev. Za stranske like (babico, Yurikino mamo in njenega moža) sem uspela pridobiti zelo znane japonske igralce. Za glavni vlogi pa sem želela uporabiti dve manj izkušeni igralki. Na Japonskem je še vedno večina režiserjev moških in posledično so tudi ženske vloge v filmu take ženske, kot jih vidijo moški. Tako je tudi običajno v japonskih filmih tako, da tudi če se prikazuje razmerje med ženskama, je ena taka, da nosi hlače, druga pa je ženstvena, v krilih, našminkana ipd. In tak kliše glede lezbičnih parov, ki veljajo v japonskih filmih, sem želela na vsak način razbiti. Za dve glavni vlogi sem se odločila nazadnje in verjamem, da sem izbrala prav. Čeravno sta igralki neizkušeni, imata neko živost, polnost in poistovetenje z liki, ki sem ga želela.

Kako je bil film sprejet na Japonskem in drugod? Lezbištvo kot vodilna nit pripovedi je še vedno redkost na velikem platnu, japonska kinematografija pri tem ni izjema.

Predvsem sem pričakovala, da daje ta film japonskim ženskam, ki živijo v težkih razmerah, neki pogum za samouresničitev. Danes je na Japonskem istospolna ljubezen med moškimi bolj priznana, lezbijke pa občutijo več diskriminacije. Predvsem se mi je zdelo ta film pomembno narediti, da lahko ženske ponovno razmislijo o lastni seksualnosti.

Na Japonskem sta danes dva velika gejevska in lezbična filmska festivala, v Tokiu in Osaki. Od leta 2011 dalje so se tudi v drugih manjših japonskih mestih začeli pojavljati gejevski in lezbični filmski festivali. Ti festivali so res zelo majhni, recimo dve ali tri projekcije na dan, so pa vsi sprejeli Yoshiko&Yuriko v svoj program, tako da se je prikazoval po celi Japonski.

Prikazoval se je tudi na drugih festivalih in v japonskih art kinih. V Južni Koreji je bil film prikazan na Ženskem filmskem festivalu, pa na gejevskih in lezbičnih festivalih v Hong Kongu in v Luzernu v Švici, v Istanbulu na Ženskem filmskem festivalu … Za prihodnost načrtujemo prikazovanje v Kölnu in Melbournu.

Kimoni, ki ste jih videli, so dejanski kimoni izpred sto let, tudi lokacijsko so stavbe stare in na ta način upam, da sem prikazala neki košček japonske kulture. Predvsem je pomembno to, da sta Yoshiko in Yuriko bili resnični osebnosti in da je njuno tako dolgo zamolčevano razmerje spet v našem času našlo izraz. To mi zelo veliko pomeni.

Kakšen pa je bil odziv kritikov in medijev?

Film je povzročil nekakšno senzacijo, ker prikazuje ljubezenski trikotnik v neobičanjem smislu; ni moški tisti, ki si najde ljubico, tukaj je to ženska. Yurikin drugi mož je bil eden izmed voditeljev japonske komunistične partije. Torej je imela žena zelo pomembnega japonskega politika ljubico, zato se je verjetno to tako dolgo skrivalo. Tema je bila tabu tako dolgo časa in se jo je naenkrat na ta način prikazalo na filmu, zato je pridobil film veliko pozornosti.

Obstaja še kakšna zanimiva lezbična zgodba, ki je zakopana in bi jo bilo vredno odkopati?

Prepričana sem, da obstajajo. V tem času, ki ga prikazuje film, se je na Japonskem že porajal feminizem in je bilo veliko ženskih parov, tovariških ali ljubezenskih. Približno v istem času je obstajala urednica feministične revije Bluestocking, ki je bila prav tako v razmerju z žensko. Vendar pa se trenutno ne želim posvečati tem realističnim zgodbam. Moj naslednji projekt je samurajski film, ki se dogaja v 16. stoletju in govori o transseksualcu, ki se je rodil kot ženska in živel kot moški.

Kako ste doživeli ljubljanski festival?

Zelo sem ganjena nad vso to izkušnjo, nad Festivalom gejevskega in lezbičnega filma v Ljubljani. Spoznala sem ogromno ljudi, ki so mi veliko dali in sem zelo navdušena. Japonska je na področju ženskih pravic in ljubezni med ženskami še nekoliko za tem svetom, v katerem živite vi. Sama poskušam filme uporabiti na neki način kot orožje in bom tudi naprej delala v tej smeri, da bi se pravice žensk bolj spoštovale. Ko bom naslednjič posnela film, bi ga zelo rada prikazala na vašem festivalu in bi si zelo želela, če bi si ga prišli ogledat.

Nataša Sukič, Jasmina Šepetavc

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Nekdanji dijaki in dijakinje iz Postojne se ne dajo

Nekdanji dijaki in dijakinje Šolskega centra Postojna so se še enkrat odzvali...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja