FGLF: Rosie

Rosie odnesla rožnatega zmaja

Prvega rožnatega zmaja – nagrado, ki jo podeljujeta občinstvo in selektorska ekipa, je Festival lezbičnega in gejevskega filma prvič uvedel lani – po izboru občinstva je prejel švicarski film Rosie. Zakaj nas je prepričala zgodba, ki se neposredno ne ukvarja z vprašanjem gejevstva, ampak s postarano, bolno mamo?

rosie 3

Produkcija: Švica, 2012,
Scenarij: Marcel Gisler, Rudolf Nadler
Režija: Marcel Gisler
Igrajo: Sybille Brunner, Fabian Krüger, Sebastian Ledesma, Judith Hofmann

Uspešni gejevski pisatelj Lorenz Meran je bil rojen v Švici, a že vrsto let živi v svetovljanskem Berlinu. Ravno ko ima pri svojih štiridesetih letih pisateljsko blokado, dobi sporočilo, da je njegova priletna mama Rosie po padcu doma pristala v bolnišnici. Tako se mora pisatelj vrniti na svoje rodno švicarsko podeželje in k švicarski nemščini, dialektu, ki nedvomno še začini »žmohtnost« te nenavadne komedije.

rosie2 600

Rosie namreč ni povsem tipična skrbna, a nergava priletna mati, ki bi se nenehno pritoževala nad bolečinami v sklepih. Kljub težavam z zdravjem se nikakor ne namerava odpovedati vinu, cigaretam in pikrosti. Lorenz in sestra si morata priznati, da bo mamo slej ko prej vendarle treba odpeljati v oskrbovani dom, saj nobeden od njiju ne more prevzeti skrbi zanjo, poleg vsega pa je še značajsko težka in večkrat pijana kot trezna. A zaenkrat še ni take nuje – Rosie je trmoglava in ponosna gospa, ki si ne pusti pomagati niti doma. Medtem ko okreva in po njenem »zmerno« pije, Lorenz začasno živi pri njej, a ga useka v križu, tako da še sam potrebuje pomoč. Dozdeva se mu, da ponoči videva mrtvega očeta, in mama mu mirno pove, da je to vendar povsem »običajno«, saj ga tudi sama pogosto »srečuje«.

Predvidljivost vsakdanjost ruralnega življenja Lorenz poskuša razbiti tudi tako, da se odpravi v lokalno diskoteko, kjer spozna privlačnega mladega DJ-a, ki je že pri petnajstih prebral vse njegove knjige. Toda znani pisatelj si ne želi nič več od bežne avanture, te so mu zadnja leta že močno prešle v navado. Njegova mama pa v svojem slogu brez dlake na jeziku pripomni, naj se vendar zave, da je že dosti star in se temu primerno zresni, saj ga čez nekaj let noben moški ne bo več pogledal.

To je nedvomno tisto, s čimer je film prepričal tudi ljubljansko občinstvo, pikri, a duhoviti humor. Rosie je resda lik nemogoče matere, hkrati pa je simpatična, neodvisna starka, ki rada uživa življenje in se ne meni ne za korektnost, ne za breme svojih let, ne za to, da je odvisna od alkohola.

Filmska pripoved na nevsiljiv, a iskren način odpira včasih zelo težka vprašanja in dileme, ki se ob staranju staršev postavljajo vsem odraslim otrokom, seveda tudi gejem in lezbijkam. Če že vemo, kako je, ko se priletni gej zaplete z vaškim mladeničem, ki je šele dodobra odkril svojo spolno usmerjenost, pa smo v filmih le redko videli, kako se s skrbjo za ostarelega ali bolnega starša spoprijema odrasli gej, ki po vrhu vsega še živi v drugi državi. Režiser Marcel Gisler seveda ni odkrival tople vode, ampak je ovekovečil kar portret svoje matere, seveda po njeni smrti. V intervjujih je vedno poudaril, da je filmska Rosie »točno taka kot moja mama«.

Rosie ter njena odrasla otroka si slednjič prizadevajo popraviti, ali pa vsaj zasilno vzpostaviti medsebojne odnose. Med lepe trenutke in grenke prepire se vrivajo tudi spomini na pokojnega očeta. Čeprav je veljala neizrečena resnica, da naj bi lahkoživka Rosie svojega moža uničevala z nenehnim varanjem, se slednjič pokaže dolgo zamolčana resnica, da je bil njen mož prikriti homoseksualec, ki si ni upal odkrito ljubiti prijatelja. Lorenz se odloči, da bo prišel stvari do dna in obiskal očetovega nesojenega ljubimca, ki še živi sam na kmetiji.

Pretresljiva družinska drama, a hkrati obešenjaška komedija se konča tako bridko kakor sladko: Rosie mora v dom, Lorenz pa nazaj v Berlin. A jo rad obišče, ona pa s cigareto v ustih še vedno duhoviči. Ko Lorenz po njeni smrti prazni hišo, mu pomaga mladenič, s katerim se končno zbližata in odideta skupaj v Berlin.

Občinstvo na ljubljanskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma sta očarala tudi oba gosta: zgovorni in duhoviti režiser Marcel Gisler in glavna igralka Sybille Brunner, ravno tako Švicarka, ki že vrsto let živi in igra v nemških gledališčih. Čeprav je bila Rosie njena prva glavna filmska vloga, ji je bila napisana na kožo, saj smo na pogovoru in druženju po projekciji imeli občutek, da je med nami »prava« Rosie!

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Toni Marošević (1945 – 2013)

IN MEMORIAM V intervjuju za HTV leta 2006. Štirinajstega marca 2013 je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja