Recenzija: Gledališče 27/28

V gledališče hodijo (in dramo zganjajo) Matej Repič, Aleš Zobec in Andrej Zavrl

 

generalka 300Obračun s kulturo

Bojan Jablanovec, Generalka za generacijo, režija Bojan Jablanovec, SNG Drama Ljubljana in Via Negativa, 2013.

Kaj pričakovati od koprodukcije institucionalnega gledališča, kot je SNG Drama in neinstitucionalne performativne skupine, kot je Via Negativa? Morebiti sodelovanje med različnima strujama uprizoritvenih umetnosti? Nikakor! Prej poskus Kopernikanskega zamika odrskih praks v nove načine produkcije in delovanja.

Vprašanje je, s čim se pravzaprav srečamo, ko ob vstopu v dvorano naletimo na ugrabljeni igralski ansambel institucionalnega gledališča in kdo je pravzaprav tu »umetniški« terorist? Je to mačehovska »kultura«, ki umetnost z vsakim dnem krize sili globlje v potrošniške mehanizme trženja, poljudnosti in povprečnosti, ter ji tako odvzema avtonomnost, ki si jo zasluži? So ugrabljeni igralci nekakšen uvid prihodnosti, ko bodo tudi člani Vie Negative za preživetje prisiljeni nastopati in živeti v institucionalnem svetu kulture, kjer ne bo prostora za preizpraševanje umetnosti?

»Generalka za generacijo je obračun s kulturo, ki ji ne pripadamo, s prihodnostjo, ki je nočemo, in obračun z generacijo, ki to že predolgo prenaša – in ji pripadamo tudi sami!« pravijo avtorji. Če je kultura stanje duha in če je prihodnost le količnik obstoječega, po Jablanovčevih besedah – kolonializma izpraznjenja, kaj nam potemtakem ostane? Kje črpati spremembo? Via Negativa vidi le eno možnost, in sicer v radikalnem, konfrontalnem boju, kateremu se v Generalki za generacijo tudi zapriseže – revoluciji tukaj in zdaj!

Ocena: ♦♦♦♦♦ / MR

____________________

mocan 200Šibak rod

Marieluise Fleisser, Močan rod, režiser Ivica Buljan, Prešernovo gledališče Kranj, 2013.

Močan rod naj bi bila igra o veliko stvareh, »predvsem o tem, kako se vse vrti okrog denarja, a tudi okrog morale in etike, ki ju ni«. Malogoljufijsko podjetništvo, ki postane velika goljufija, se začne v družini in gre preko igralnih avtomatov do gangsterstva in neučinkovitosti sodstva – vse do nacizma in fašizma, pravijo v PGK.

Pa je to iz Buljanove postavitve Marieluise Fleisser razvidno? Je, malo pa tudi ni. Ker gre za poseben tip kritične ljudske igre, uprizorjene v gorenjščini (ki je vsi igralci in igralke ne obvladajo enako dobro), je poanta po eni strani še preveč didaktična, po drugi pa se ravno zaradi komičnosti in kar velike tipizacije dramskih oseb včasih zazdi, da je kritična ost precej topa in da je npr. lik Balbine, ki je glavni hudič vsega dogajanja, že skoraj podoba simpatične foksnerce, ki se pač znajde. Čeprav je žleht, je v glavnem (samo) zabavna. Seveda je povsem nemoralna, a po svoje simpatična. Najbrž je ravno v tem trik.

Buljan je pred tremi leti v istem gledališču režiral tudi Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske, ki so bile na prvi pogled podobne Močnemu rodu – gorenjščina, vaško okolje, žleht ljudje. A tisto je bil presunljiv prikaz človeških stisk, tole pa bi se dalo razumeti tudi kot malo neobvezujočega burkaštva.

Ocena: ♦♦♦♦♦ / AnZa

____________________

proces 200Prilika o procesu

Matija Solce po motivih Franza Kafke, Proces ali žalostna zgodba Josefa K., režiser Matija Solce, Lutkovno gledališče Maribor, 2012.

Po labirintih mariborskega minoritskega samostana nas menih pripelje v celico, kjer se bo odvil proces. Proces. »Nummer fünf!?!« Josef K., Franz K. (in Francka s klanca), Jezus K. John F. K. in mi, predvsem mi, gledalke in gledalci, smo številka pet, čakajoč pred vrati postave, leta in leta, da nas izvohajo, primejo, prešlatajo in postavijo pred sodišče. Obsojeni smo, in morda se nam tudi malo svita, zakaj.

V mariborskem Procesu Miha Bezeljak in Miha Arh z neskončno energijo in natančno usklajenostjo sprožata dogajanje, kaos, razbijanje, absurd, ki nas – obtožene – z vseh koncev bombardirajo z vsemi mogočimi dražljaji. Znajdemo se v središču predstave, ki je Proces, in procesa, v katerem nastaja predstava. V Procesu (kajti smo v njem) nihamo od nelagodja do smeha; in ko imamo že dovolj, nas spet potegne. Nato bi bilo lahko že vsega konec – ploskanje, prikloni – a takrat se šele začne drugi del: zakon (s kakršnokoli začetnico že) nas nikoli ne izpusti. Proces je izrazito telesna izkušnja.

Ocena: ♦♦♦♦♦ / AnZa

____________________

tatovi 200Tehnoigre spolov in spolnosti

Tatovi podob, Emanat, Klub Gromka, 2013.

Tatovi podob so tehnoburleska, sodoben kabaret, ki postavlja v središče zvezo telesa in njegovih (spolnih ter drugih) izrazov. Je maškaradni kabaret, forma, ki zabava s svojo vsebino. Je preplet mastnih štosov in parodije vsiljenega »družbenega dogovora« vzročno-posledične zveze med genitalnimi izrastki pod obleko in izrazom, vidnim na njej.

Tehnično gre za niz krajših plesnih in/ali tudi glasbenih in/ali tudi dramskih točk, ki jih povezuje nagajiva, politično in teoretsko podkovana – prav zato včasih s strani publike nerazumljena – Frau Strapatz. Kako odpraviti škodljive učinke permisivne vzgoje? Odgovor je epruveta. Vse težave tega sveta bo rešila epruveta. Kdo bi vedel, a morda so vsi ti zombiji, vse te poskočne pojave, ki oživijo ob elektronski spremljavi – Hormonal Pertubator, Tristan Bargeld, Matilda Buns, Mad Jakal, Crucial Pink … – skočile kot Atena v polni bojni opravi iz epruvete, da nam izrišejo podobo sveta pred kulturo.

Tatovi so performans spolnih in seksualnih – morda včasih nekoliko nedodelanih – sanjarij, oživljenih fantomov, ojoj, branilk in branilcev družbenih moralnosti.

Ocena: ♦♦♦♦♦ / AlZo

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Lezbični kinoklub: Tove in Tooti

Tove in Tooti na otoku Bredskaer Lezbično-feministična univerza vas v sklopu praznovanja...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja