Dolžnost nasprotovanja
Larry Kramer, Tragedija današnjih gejev, prevedla Nataša Velikonja, Vizibilija, 2013.
Larry Kramer je ikona gejevskega in aids-gibanja v ZDA. Z izidom romana Faggots (Pedri) leta 1978 je sprožil pravi vihar zgražanj z vseh strani. Morda svojo takratno linijo vleče še danes, ko pravi: »Razlikujte med seksualno svobodo (ki jo seveda podpiram) in promiskuiteto (ki nas ubija).« Telo je zanj več kot seksualnost.
Kramer v Tragediji današnjih gejev, govoru, ki ga je imel leta 2004 v New Yorku, odpira mnogo tem. Tako ošvrkne gejevski lobi v političnih vrhovih, ki deluje na moč podobno vatikanskemu gejevskemu lobiju – torej protigejevsko, homofobično. Reagan je odgovoren za več smrti kot Adolf Hitler, pravi Kramer, saj ni hotel storiti ničesar glede aidsa. Vojna je zdaj izgubljena.
Sicer pa je besedilo docela vstajniško: konec je zabave, dragi geji, nimamo več časa – se vam je sfukalo, vzklika ustanovitelj organizacije ACT UP, ki vidi problem – med drugim – v manku (trdne) skupnosti in posledično manku politične moči. Pa tudi v konformističnem, tipičnem socialnem karakterju današnjih gejev, ki imajo čas za nastavljanje riti, ne pa za izpolnitev človeške dolžnosti – dolžnosti nasprotovanja »razredni, rasistični, homofobni, imperialni vojski piratov«.
Kramerjev tekst, čeprav zame mestoma čustveno preobložen, pretiran, skoraj paranoičen, je vsekakor dobrodošlo besedilo v dolini tihi. Škoda le, da pripravljavke prevoda niso upoštevale njegove želje: učiti je treba gejevsko zgodovino (brez »nerazločnega blebetanja študij spolov in kvirovske teorije«). V prihodnje bi torej kazalo prevodu pridodati še spremno besedo.
Ocena: ♦♦♦
Aleš Zobec
____________________
Sprijaznjenje, ne pozaba
Jeanette Winterson, Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, prevedla Suzana Tratnik, Lambda, 2013.
Roman, ki bi ga lahko deloma opredelili kot avtobiografskega, ponuja presenetljivo iskren, izpovedno fragmentaren opis avtoričinega življenja. Pripoved, ki jo lahko razmejimo z mejnikom Jeanettinega pobega od doma, govori o odraščanju v fundamentalistični družini binkoštne veroizpovedi in o kasnejšem Jeanettinem življenju, ki si ga ustvari po pobegu. Fabula je kot goba prežeta s spomini na pisateljičino travmatično mladost, saj se ta k njim nenehno vrača.
Do vračanja v preteklost ima Jeanette prav poseben odnos, kot sama pravi, ozdravljena rana ni tudi izginula rana; ozdravljenje bi namreč pomenilo tudi konec neke identitete, te pa se drži kot pijanec plota. Vprašanje, ki ga J. Winterson med drugim izpostavi, je torej vprašanje izgradnje in zvestobe lastni identiteti ter vprašanje pozabe, ki si je Jeanette ne dovoli. Mladostna leta so njeno identiteto zgradila in z vztrajanjem pri zvestobi sami sebi se je rešila iz primeža pošastne matere, saj nikakor ni bila pripravljena žrtvovati lastne sreče za lažno normalnost.
Preko opisov odraščanja v Accringtonu je zgodba globoko vpeta tudi v življenje delavskega razreda, ki mu je Jeanette v mladosti pripadala in s katerim se tudi kasneje, tekom pripovedi, poistoveti. Pa vendar stvari, ki so oblikovale njeno politično stališče, niso sindikati in razredni boj, kot ju razume moška levica, pač pa dejstvo, da je ženska iz delavskega razreda, ženska, ki ljubi ženske in to brez krivde ali zasmehovanja. To prepričanje jo je tudi vodilo v pobeg in botrovalo njenemu kasnejšemu uspehu. Kot spozna v psihoanalitičnemu vračanju, je za njen uspeh delno kriva tudi njena krušna mati. »Bila je pošast, a bila je moja pošast,« sklene v presunljivem zaključku.
Ocena: ♦♦♦♦
Matej Repič
____________________
Mučno grenkobna simfonija hrepenenja
Bruno Vogel, Alf, prevedla Tanja Petrič, Lambda, 2013.
Roman Alf (1929) je eno prvih nemških literarnih besedil, ki homoseksualnosti ne patologizirajo ali kriminalizirajo. Problem so ljudje, ki »preveč verjamejo in premalo mislijo« – in sledijo paragrafu 175, plodu »poeta pijančevanja« in »zblaznelosti cesarice«.
Felix in Alf obiskujeta isti razred gimnazije. Felix se je rodil »zaradi pomanjkljive kontracepcije«, vsi vzgojni ukrepi, ki jim je bil v svojem življenju podvržen, pa so bili nesmiselni. Ne pa tudi neučinkoviti. Ko spozna slasti samozadovoljevanja, ga župnikovo moraliziranje pahne v hudo čustveno stisko. A »močnejša od Boga je bila onanija«.
Med Felixom in Alfom se splete prijateljstvo, ki odpre prostor doživetjem »najglobljih faličnih naslad«. Globoka doživetja, ki se branijo pred ubeseditvijo, pa prekine Felixovo odkritje zelene knjižice z naslovom §175. Ker je ljubezen »hotenje, da drugemu delaš dobro«, udejanjeno homopoželenje pa ni nič drugega kot zločin zoper moralo, Felix naredi rez, Alf pa odide prostovoljno v vojsko, v vihro prve svetovne vojne.
Drugi del romana je zapisan v pisemski obliki. Pisma prežema kritika vojne, ki razkrinka mesarsko resnico za visokoletečimi in gromkozvenečimi besedami oblastnikov. Prežema jih še kritika religije, vzgojnih moralizmov in odpiranje razrednih vprašanj. Pisma kot taka pa afirmirajo ljubezen dveh fantov.
Voglovo delo, ki mestoma zaide v vzneseno patetiko, morda res ni literarni presežek. Je pa dokument časa in kritika tudi današnjih družbenopolitičnih modrovanj.
Ocena: ♦♦♦♦
Aleš Zobec
____________________
Drugi spol in hegemona moškost
Po štirinajstih letih je izšel ponatis slovitega dela francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir – Drugi spol. Stavek: »Ženska se ne rodi, ženska postane,« je pregovorno »zaznamoval« 20. stoletje in odprl vrata konstruktivističnemu pojmovanju spola, avtorico pa okronal za utemeljiteljico sodobnega feminizma »avant la lettre«. V Drugem spolu prikaže, kako družba in njene institucije vplivajo na to, kar se v posameznih kulturah razume pod pojmom ženska. Nekaj je za Simone de Beauvoir jasno, in sicer da je ženska vedno Drugi. Določena je glede na moškega in ne on nanjo. On je absolutno, ona odmik od absolutnega. Če je moški norma, zakon, model, je ženska odklon od norme, zakona in modela. Če je on subjekt in absolutno, je ona Drugi.
S. de Beauvoir je v Drugem spolu govorila o spolu konstruktivistično in tako postala začetnica kritične misli o spolu. Koncept spola (gender) je še dandanes kompleksen in predmet številnih razprav in raziskav.
Študiji Simon de Beauvoir, o ženski kot Drugemu, so sledile tudi natančnejše analize moškosti. Spol za R. Conell najbolj konfigurira praksa, spolni red pa razume kot nekaj, kar je konstantno v nastajanju in spreminjanju. Različne prakse delovanja različno definirajo spolni red. In tako kot ženskost ni ena sama, pač pa jih je več, tudi moškost ni ena sama, temveč jih je mnogo in so si različne. R. Connell tematizira in analizira različne moškosti skozi zgodovinska obdobja. V izogib hegemoni moškosti, torej moškosti, ki uteleša v trenutku najbolj želeno pojavnost moškega, išče in preizprašuje različne možne načine ostalih praks.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Matej Repič
