Pričevanje, osebno in aktivistično
Suzana Tratnik, Tretji svet, Cankarjeva založba, 2007.
Tretji svet Suzane Tratnik je roman o ključnem obdobju študentke, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič odpotuje na mednarodno srečanje lezbijk v Ženevi. Tretji svet je v tem smislu razvojni roman: junakinja Alenka doživi svoje potovanje kot nekakšno iniciacijo. A ne v svojo spolno identiteto, ki je že jasno začrtana, ampak v socialno umeščenost te identitete, ki je na zahodu že v veliki meri sprejeta in institucionalizirana, medtem ko se ji takratna Jugoslavija v tem smislu pokaže kot »tretji svet«. Potovanje je torej po eni strani ozavedenje lastnega položaja znotraj družbe, ki ne priznava drugačnih spolnih usmeritev, po drugi strani pa seveda tudi zelo posebna intimna izkušnja. Je nekakšen vstop »Vzhodnoevropejke« v svet spolne, a tudi nacionalne in ekonomske različnosti, v nekakšno vsaj na prvi pogled nemisljivo razpoložljivost različnih načinov bivanja, v krog sebi enakih, kjer je bližina možna in dovoljena. Ta novi občutek svobode jo sili v hektično navezovanje stikov in iskanje ljubic, ki jih pripovedovalka niza tako, da jim bralec le stežka sledi; ta del teksta je literarno šibkejši, ker likov ne začrta dovolj in se bere predvsem kot frenetično poročilo, naštevanje dogajanj, imen, nesporazumov.
Drugi del, vrnitev domov, vrnitev v osebni in družbeni vakuum, je seveda najprej zaznamovana z depresivnim občutkom ujetosti in z iskanjem svojega modusa vivendi, in to tako na osebni kot na družbeni ravni. Alenko osebno še naprej zaznamuje iskanje prave partnerice, prav velika sreča in prvo veliko razočaranje ob prevari; v okviru tedanjega razcveta družbenih gibanj pa se že zarisujejo začetki lezbičnega aktivizma in izstop iz sence.
Tretji svet je tako slika zasebnega in javnega boja za pravico do identitete, ki velja za obrobno, in porajajoče urbanosti Ljubljane. Ima pričevanjsko vrednost o pomembnem obdobju porajanja civilnodružbenih gibanj v osemdesetih letih, prinaša pa tudi kritičen pogled na tedanje zahodno lezbično gibanje, razklano na različne nacionalne različice in dileme, ki jih je pred zahodne aktivistke postavljala mukotrpna postkolonialistična demontaža rasizma.
Ocena: ♦♦♦♦
Tanja Lesničar-Pučko
Ljubezen je makiavelistična
Pier Paolo Pasolini, Amado mio, Škuc-Lambda, 2006.
V knjigi Amado mio najdemo dve (nedokončani) besedili iz Pasolinijevega furlanskega obdobja, Nečistovanja in Amado mio, pri obeh pa gre za eno in isto: poželenje po mladeničih na splošno in poželenje po enem od njih prav posebej. V prvem besedilu, ki je sicer v precejšnji meri uredniška konstrukcija, beremo nekakšno kombinacijo pripovedovalčevih dnevnikov in spominov, ki se sučejo okrog Nizjutija, mladostnika, po katerem koprni njegov mladi učitelj, tj. pripovedovalec Paolo. Nizjuti je “popoln, dišeč po senu in mleku, z napeto, rožnato, od prvega pomladnega sonca že nekoliko potemnelo poltjo”. Seveda je navkljub intenzivnosti občutij – ali prav zaradi njih – potek te afere predvidljiv, kar pomeni, da je že v njen začetek vpisan tudi njen konec.
Dogajanje je postavljeno v vojni čas na podeželje Furlanije, čeprav je omemb zgodovine le za par oklepajev. Bolj pomembna je dinamika vaškega življenja in še posebej Paolova zapeljevanja mladeničev, ki so prav gotovo zanimiv poseg v tabuje katoliškega podeželja, saj imajo učitelja ljudje “za vzor sinovske in angelske dobrote”. Njegovega občudovanca pa muči močan katoliški jarem, kajti njegova družina je “zelo podvržena cerkvi in tradiciji”. Ljubezen do Paola v fantu zbuja močne občutke krivde, grešnosti, celo obsedenosti s hudičem. Ko se shajata, sta zato “napol blazna, eden od poželenja, drugi od strahu pred grehom”. Povsem jasno je torej razložen naslov prvega besedila. Ki se na koncu sklicuje na Uga Foscola, ko trdi, da strast izniči nečistost in očisti krivdo.
Amado mio pa je že od začetka napolnjen z referencami iz mitologije in klasikov književnosti. Tokrat Desiderio (ime!) hrepeni za Benitom oz. – kot ga sam (pre)imenuje – Jazìsom in poskuša na vse možne načine doseči, da bi se mu mladenič vdal. Žal Desiderijevo “preobilje ljubezni Jazìsa navdaja z ledenim hladom”. Muke in trpljenje prežemajo Desiderijevo poletje, plavanje, ples in poljube vse do odrešilnega trenutka v kinu, ko se v filmu zasliši pesem “Amado mio” in ko mladenič svojemu zasledovalcu dahne “Nocoj”.
Na kratko rečeno: še dobro, da imamo opravka z dobrim piscem, saj sta romančiča parkrat tik pred tem, da bi zdrsnila v neskončna in dolgočasna popisovanja brezplodnih hrepenenj po fantih in mladeničih tam do okrog 15 let, ki minejo takoj, ko so na vidiku prvi znaki odraščanja: “prva senca moškosti ni več le dodatek njegovi ljubkosti, kot je bila spočetka, škoduje mu”… Ah, stvar okusa pač.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Biseri
Carol Ann Duffy, Grejem njene bisere, Mladinska knjiga, 2007.
Carol Ann Duffy velja za lezbično pesnico, vendar je v njenih številnih zbirkah to le ena izmed angažirano zastavljenih tem, kot so zloraba, posilstvo, prostitucija, nepismenost, kraja … Poleg tega so njene pesmi izrazito metaforične in nekatere od bralca/ke zahtevajo pozorno branje. Z razvozlavanjem se je nedvomno spoprijemala tudi prevajalka Ifigenija Simonović, ki je v slovenski izdaji združila Carolannine pesmi iz sedmih zbirk. Vmes pa je najti tudi zelo konkretne, ostre pesmi, recimo Lizzie, šest let, ki neprizanesljivo govori o spolnem nasilju nad deklico, ali pa Izobrazba za prosti čas s ciničnim razgrinjanjem vsakdanjih ubijalskih nagonov človeka, ki se začnejo s pritiskanjem muhe ob šipo in končajo z vpisom na borzo.
Priporočamo večkratno branje.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Očarana nad gejevsko kulturo
Marta Pirnar, Tok/protitok: konstrukcija in reprezentacija homoseksualne identitete v 20. stoletju, Škuc-Lambda, 2006.
Tok/protitok je svojevrsten potpuri razprav, ki se tako ali drugače tičejo homoseksualnosti, kjer pa zaradi nekritičnega navajanja virov občasno naletimo na reprodukcije poenostavljenih ali celo napačnih zgodovinskih in književnih interpretacij. Včasih sem se tudi spraševal, če z M. Pirnar bereva ista besedila, saj njeni zaključki znajo biti nekoliko nenavadni.
Knjiga je vendarle lahko uvod v tematike, ki jih obravnava, še posebej ko piše o fenomenih iz slovenskega okolja in obravnavi homoseksualnosti v šolah ter otroški in mladinski književnosti, saj bi izsledke morali poznati vsi, ki svojo nestrpnost in predsodke preveč radi skrivajo pod pretvezo “zaščite otrok”.
Za konec: povsem jasno je, da avtorica dobro v srcu misli, a sem in tja zna zmotiti njeno spodbujanje sočutja do gejev/lezbijk, kajti ravno sočutje je hudo večrezen meč.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Vse je jezik
Edward Foster, Kar naj bi on vedel, Škuc-Lambda, 2007.
S poželenjem je hudič. Drogira nas, muči, vznemirja in zvija. Oh, želeti ni nikoli / dobro izhodišče. In večkrat nas lisičje vodi tja, kamor mu ne moremo slediti. Želim si le, da bi tisti drugi / bil ti, ki bi tekal za mano – / in ne ta jaz, kot vselej, / ki teka za tabo. S fanti je hudič. Včasih z natakarjem, / nocoj pa s tistim mladim moškim. Strast gre tako rekoč po definiciji v nepovrat in razočaranje. Ampak to je že preveč sentimentalno. / Ti si ne boš nič zapomnil. / In nič ne bo ostalo, kar naj bi čutili. Časa ponavadi zmanjka, še preden ga izkoristimo. Če bi le kdo / spregovoril, / ko je čas to / še dopuščal. Takrat se lahko umaknemo, kakor Edward Foster, v filozofijo, transcendenco, lepoto. Besede in slike / so tisto, kar potrebujemo. Od fizike k metafiziki. Štel drobiž in kupil nekaj knjig, da olajšam / svoje hrepenenje. V poezijo.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Je spol očem neviden?
Leopold von Sacher-Masoch, Platonova ljubezen, Škuc-Lambda, 2006.
Henrik (alias Platon) meni, da je samo moški zmožen duhovne ljubezni, ki je edina kaj vredna. V tem prepričanju sreča Nadeždo, ki ga povsem očara in za katero misli, da bi jo celo lahko ljubil, »če ne bi bili ženska«. Kneginja ima za to svoje pomanjkljivo bistvo rešitev: ponudi mu brata, »ki mi je zelo podoben, njega lahko platonično ljubite«. Sledijo nočna, nekolikanj mistična srečanja z Anatolom in tu že slutimo zaplet. Razplet pa nam ponuja izjemen vpogled v igre in pasti poželenja.
In ko se konča roman, se začne anekdota, ki pravi, da je bil nek gospod tako navdušen nad Platonovo ljubeznijo, da je avtorju začel pisati krasna ljubavna pisma. Tako je prišlo do srečanj med moškimi, katerih identiteta je do danes ostala skrivnost. Menda pa je bil pobudnik srečanj sam kralj Ludvik II. Bavarski. Bi bilo vse skupaj sploh lahko še bolj fantastično?
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
