Etikete so nujno zlo

KNJIGA

Mary Dorcey, Hrup iz lope, Škuc-Lambda, 2007

Irka Mary Dorcey je poleg pisateljevanja tudi veliko potovala, kar petnajst let pa je skupaj s partnerko vodila restavracijo v mali pijanski irski vasici »with a fishing problem«. In pisala kratke zgodbe v prepričanju, da so preveč radikalne, da bi ugledale luč sveta. Na rodnem Irskem resda niso mogli pogoltniti zgodb iz vsakdanjega življenja matere, ki doživlja nasilje, ženske, ki ljubi ženske, moža, ki ga je žena zapustila zaradi ženske, deklice, ki se izogiba očetovega umiranja, ali starke, ki v zavetišču blodi svoje lastno življenje. Po izidu knjige v Angliji je bila doma obtožena skoraj izdaje, še nekatere lezbijke so bile jezne nanjo, ker niso bile več skrite družbenim očem. Lepega dne pa so jo poklicali po telefonu in vprašali, ali bi bila pripravljena sprejeti prestižno Rooney Prize. A ledu ni prebila le z radikalnostjo zgodb, ampak zaradi podoživetega opisovanja odnosov med junaki/njami in njihovim okoljem, kar dokazujejo tudi njene poznejše zbirke pesmi in večkrat razprodan roman Biografija želje.

Ob izidu svojega prvenca v slovenščini je obiskala Ljubljano. Po literarnem večeru v Galeriji Škuc smo ji postavili nekaj vprašanj.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z Mary Dorcey

Foto: Suzana Tratnik
 

Znani ste kot feministka, lezbična aktivistka ter kot pisateljica in pesnica. S kakšnimi dilemami ste se soočali zaradi vseh teh vlog?

Menim, da bi ne glede na svoje družbene izkušnje postala pisateljica. Že v otroštvu sem zelo rada brala knjige. Toda sčasoma sem vse bolj spoznavala, da so ženske zatirane, ne le na Irskem, ampak globalno. Ko sem v mladosti potovala po Indiji, Koreji in Alžiriji, so me pretresle podobnosti podrejenega položaja žensk. To pa so nam prikrivali z lažmi, češ da smo zaščitene in da z nami ravnajo lepo, ker smo fizično šibkejše. Toda v Indiji sem videla ženske, ki so na gradbiščih po lestvi nosile cement, moški pa so sedeli in kadili. Na Japonskem so samo ženske delale na poljih. Tako imenovani šibkejši spol pogosto opravlja najtežja fizična dela. Bila sem odločena storiti nekaj, da se izpostavi ta družbena hinavščina. Ko sem se vrnila na Irsko, sem se začela ukvarjati s feministično politiko. Bili so zelo viharni in težki časi, a tudi strastni, še posebno za ženske, ki smo bile tudi lezbijke. Tistih dni se bom spominjala vse življenje. Šele zdaj vem, kakšno srečo sem imela, ker sem spoznala zares izjemni partnerki, ki sta še vedno moji najboljši prijateljici. Ko sem odraščala, sem bila biseksualna, imela sem dobre odnose z moškimi. Toda moški me nikoli niso vznemirjali in spodbujali tako, kot so me ženske na vseh ravneh. Ob ženskah sem lahko zares vse to, kar sem, čeprav so odnosi z njimi zahtevnejši.

Ste imeli težave z objavo vaše prve zbirke kratkih zgodb Hrup iz lope?

Seveda. Svojih pesmi in zgodb v sedemdesetih in osemdesetih na Irskem nisem mogla objaviti. Še zdaj težko najdem založnika. Vsi, ki počnemo kaj neobičajnega ali kontroverznega, se moramo zateči k stari sovražnici, a tudi prijateljici Angliji. (Smeh.) V tistih časih velike brezposelnosti na Irskem je večina nas šla delat v Anglijo. Zato je bilo dokaj samoumevno, da sem svoje prvo delo objavila pri angleški ženski založbi Onlywomen Press. Takrat so tri ženske založbe zelo podpirale pisateljice in tudi ponovno izdajale dela žensk iz 19. stoletja. V Londonu sem v neki knjigarni prvič videla množico knjig, ki so jih napisale samo ženske. Kar vrtelo se mi je od spoznanja, koliko avtoric je bilo pokopanih. Čeprav sem bila sama radikalna, sem dolgo časa napačno verjela, da če je knjiga dobra, potem jo bomo že vsi poznali, ne glede na spol avtorja. Postopoma so jih prevzele tudi mainstream založbe in ljudje že pozabljajo, da so bile te avtorice tudi celih petdeset let prezrte.

Če bi se morali opisati, katere oznake bi uporabili? Irska, lezbična pisateljica, avtorica ženske pisave? Ali je včasih pomembno uporabiti katero od teh oznak?

Nekdo je rekel, da je edina oznaka, ki si jo pisatelj ali pisateljica želita slišati zraven svojega imena, dober ali dobra. To zagotovo podpiram, kajti vse oznake nas omejujejo. Etikete so nujno zlo. Rada bi videla, da bi se znebili vseh etiket ali pa da jih uporabljali za vse. Rada bi slišala, da bi znanega irskega pesnika in dobitnika Nobelove nagrade Seamusa Heaneyja opisali kot belega, katoliškega, srednjerazrednega pisatelja, moškega srednjih let. Kajti to je njegova družbena identiteta. Če bi njega opisovali tako, potem tudi mene ne bi motil opis lezbične, irske, feministične … avtorice. Toda v resnici so opisani le ljudje, ki so tako ali drugače na obrobju oziroma alternativni. Ti morajo nositi etikete. Za vse druge pa se predpostavlja, da so univerzalni. Sama zares globoko in temeljito spodbijam takšno pojmovanje, saj določeni zvrsti pisanja pripenja tudi snobizem. Saj veste, beseda »avtor« izhaja iz avtoritete: kdor piše, ima avtoriteto. Veliki pisatelj naj bi bil nad vsemi okviri, nad samim bojem, objektiven in nevtralen. Še vedno verjamemo, da veliki pisatelj nima svojega prepričanja niti političnega stališča, in zato ljudje, ki v svojem pisanju izražajo svoje stališče in politične ideje ter pišejo z družbenega obrobja, veljajo za manjše pisatelje in pisateljice. To spodbijam s tem, da ima vsak svojo ideologijo, pa če se tega zaveda ali ne. Če je ta ideologija dominantna, je skrita, zato se ljudje ne zavedajo, da zastopajo, denimo, meščansko, kapitalistično ali belo ideologijo. Nemogoče je biti človek, ne da bi imel družbeno ali politično perspektivo. A če je ta vsesplošno razširjena in sprejeta, se je mnogi ne zavedajo in predpostavljajo, da je kratko malo normalna.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

V gledališču je prva dobra zgodba

GLEDALIŠČE  V Gledališču Glej je bila 26. oktobra 2007 premierno predstavljena drama...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja