KOLUMNA
Nekajkrat sem se že odločila za temo tokratne kolumne, a potem sem si vedno premislila in podvomila. Slednjič sem ugotovila, da je rdeča nit mojega premlevanja ravno to – dvom.
Dvomila sem o tem, kaj naj si pravzaprav mislim o zadnjem padlem referendumu o predlogu novega zakona za RTV. Ne preseneča, da zopet slavi »zmago« desnica, ki se zna skupaj s Cerkvijo dobro organizirati in napoditi volilno telo na vestno obkrožanje pravega odgovora. Dejstvo je, da večina bolj levo usmerjenih vse manj hodi na referendume. Vprašanje pa je, ali je pretehtala apatija ali imajo nekateri dovolj izsiljevanja z inštitutom referenduma, ali pa politično radikalni v osnovi nasprotujejo demokraciji »da – ne«, ali pa prepogosto odločamo o nebistvenih vprašanjih.
Na zaključni zabavi letošnjega filmskega festivala, ki je potekala v klubu Tiffany, sem srečala znanca, ki mi je kmalu omenil, da je Parada ponosa nepotrebna in skorajda škodljiva, saj ljudje vedo, da obstajamo in jim tega ni treba še bolj kazati. Včasih dvomim, ali naj se sploh še odzivam na takšna razmišljanja o implicitni krivdi glbt-aktivistov in aktivistk. Ker ne morem molče podpirati prevladujoče normalizacijske ideologije, sem pač rekla, da se heteroseksualcem seveda ni treba kazati, ker živijo samoumevni življenjski slog, zato so v vsakem primeru in povsod tako zelo vidni, da je to že neopazno. In da je večji problem najbrž ta, da si velika večina gejev in lezbijk še vedno ne upa pokazati se na Paradi. Kar veliko pove o zahojenosti družbenih okoliščin, v kateri živimo. Le zakaj so parade največje in najbolj obiskane prav v državah, kjer jih po tej logiki menda ne potrebujejo več? Podobna so razmišljanja o festivalu lezbičnega in gejevskega filma, češ, ko bo homoseksualni življenjski slog popolnoma enakopraven, potem taki posebni kulturni dogodki ne bodo več potrebni. Družba brez kulturnih specifik že mora biti izraz kulturne pestrosti in enakopravnosti, kaj?
Razmišljala sem tudi, ali naj pišem o temi Legebitrinih delavnic o človekovih pravicah po šolah, ki so postale predmet konservativnih obtoževanj, češ da širijo radikalno homoseksualno ideologijo. Poskušala sem se spomniti povabljenih ljudi, ki so obiskovali osnovno šolo, na katero sem hodila sama. Seznam je bil raznolik: čarodejka, ki nas je zabavala s triki, guslar, ki nam je zategnjeno pel ljudske pesmi, poznavalec kač, ki nam je predaval o kačah, v kovčkih pa je imel prave kače, in ko nam jih je pokazal, smo kričali od strahu. Obiskala sta nas tudi igralca in nam gromoglasno odigrala prizor iz Kralja na Betajnovi. O spolnosti nam je zelo neposredno predaval znani lokalni ginekolog. Razkazal nam je vso kontracepcijsko opremo, na koncu pa nas je povabil, naj mu zastavimo kakršna koli vprašanja, tudi na listkih. Omenil je še, da na svetu živijo ljudje, ki ljubijo isti spol, in da se jim reče homoseksualci.
Homoseksualnost je sicer definiral po takratnih medicinskih prepričanjih – torej kot prirojeno ali pridobljeno – kar je bil razlog za to, da sem si pozneje nekaj časa res razbijala glavo, ali sem se kot lezbijka rodila ali pa me je kdo tega naučil. Kar je seveda popolnoma drugotnega pomena – če se le ne bo kakšen konservativni pametnjakovič domislil, da bi tudi na to kvazidilemo razpisali referendum. Lahko stavite, da bi tistih nekaj odstotkov udeleženih volivk in volivcev nasedlo desničarskemu hujskaštvu ter obkrožilo, da je homoseksualnost pridobljena, bržkone celo privzgojena na delavnicah o človekovih pravicah, organiziranih po šolah, če ne že celo v vrtcih, kjer prebirajo pravljico o družini dveh pingvinov istega spola.
Potem sem nekega večera srečala še drugega znanca, ki je med pogovorom o poškodbah omenil, da ima tudi sam eno slabo zaceljeno, ker jo je skupil med pretepom. Povedal je, da je bil žrtev t. i. gay bashinga. To me je spet spomnilo, da sem nekoč razmišljala o zbirki intervjujev (seveda anonimnih) z geji, žrtvami sovražnih fizičnih napadov. Seveda bi bila to knjiga, kateri bi mnogi odrekali kredibilnost, in prav nič ljubka po vsebini, da bi lahko visoko kotirala na lestvicah branosti. Odkar sem na sceni, sem srečala zares ogromno gejev, ki so doživeli homofobično nasilje, zvečine od organiziranih neznancev. Lahko bi rekla, da je vsak drugi gej od tistih, ki jih poznam, doživel fizično nasilje zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ampak to se še vedno omalovažuje ali pa opisuje kot osamljen, slučajen dogodek, podobno, kot se je dolgo zanikalo fizično in spolno nasilje nad ženskami in otroki. In podobno kot konservirana pamet meni, da so ženske morda le same krive, ker se »pustijo« in se ne uprejo nasilju v družini, so tudi geji krive žrtve, ki »izzivajo«, njihove zgodbe pa neupoštevane. Ženske največkrat doživijo nasilje med štirimi stenami doma, ki je menda zanje varna domena, geji pa na skritih ali razkritih javnih prostorih, ki so menda moška domena. Pa kje je zdaj tisti fantazmatski pedrski lobi, da ne zaščiti »svojih«?
A včasih sem celo v dvomih, ali naj sploh še kaj napišem, bodisi kolumne bodisi prozo, in se sprašujem, koga še sploh dosežejo besedila, ki niso dovolj nesramna, žaljiva, spletkarska, seksistična, osladno pozitivna ali populistično plehka? Koga še brigajo knjige, ki niso že vnaprej blagoslovljene z žigom (mednarodne) uspešnice, ali pa zaradi povsem neliterarnih razlogov toliko razvpite, da jim grozi vsaj vsesplošno zgražanje, če že ne prepoved, ki je nedvomno založnikova terna na današnjem knjižnem trgu? Ampak – pazi zdaj to! – verjamem, da še obstaja gručica ljudi, ki prebirajo dela, gledajo predstave ali filme in hodijo na koncerte, ki niso »in«, ker so pač padli skozi sito populistične razvpitosti. Ker take ljudi poznam in ker množičnost nikoli ni bila nujno tudi vrlina.
V nobeno novo leto pravzaprav ne vstopam z dobrimi sklepi, ampak s poštenimi dvomi. Menda je dvomiti zdravo. Ampak tudi o tem, kaj natančno je zdravje (oziroma kdo ga določa), obstajajo dvomi. Ponavadi pozitivno nastrojeni ne nasedajo dvomom. A jaz pozdravljam Umetnost negativnega mišljenja. To je res dober film.
