Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka?

ŠOLA

teacher4_600

»Za šolski prostor se mi zdi poučno in vzgojno, če bi se vsi istospolno usmerjeni učitelji in učiteljice ter  profesorji in profesorice  lahko razkrili in o tem govorili. Ne pravim, da bi morali govoriti o svojem osebnem življenju, ampak o tej temi. Nenazadnje je tudi kar nekaj dijakov in učencev, ki so geji in lezbijke. Sama jih na hodnikih opažam kar nekaj … in potem so, jasno, tudi sami zgubljeni, ker nimajo nobene podpore.« (Pia, 30)

Raziskovalni projekt »Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka?« je bil namenjen zbiranju podatkov o položaju istospolno usmerjenih učiteljev in učiteljic in tistih zaposlenih v vzgojno-varstvenem sistemu, ki delajo z mladimi. Zanimalo nas je, ali slovenski šolski prostor omogoča istospolno usmerjenim učiteljem in učiteljicam izpolnjevati eno od njihovih primarnih poslanstev, to je, da so kot celovita osebnost vzor mladim in da jim lahko nudijo podporo in pomoč. Zanimalo nas je tudi, ali se istospolno usmerjeni učitelji in učiteljice počutijo varne v svojem delovnem okolju, ali se jim razkritje na delovnem mestu zdi pomembno in zakaj, ter kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi šole postale bolj odprt prostor glede vprašanja istospolne usmerjenosti.

Podatke smo zbrali s pomočjo spletnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo 123 respondentov in respondentk, in s polstrukturiranimi intervjuji. Pogovarjali smo se z dvanajstimi istospolno usmerjenimi učitelji in učiteljicami, precej zgovoren pa je podatek, da kar nekaj povabljenih učiteljev in učiteljic v intervjujih ni želelo sodelovati, saj so se bali posledic, in to kljub temu da smo jim zagotovili popolno anonimnost.

Razkritje na delovnem mestu

teacher3_300Med respondenti, ki so odgovorili na spletni vprašalnik, je bilo 37 % lezbijk, 37 % gejev in 26 % biseksualcev. Razporeditev respondentk in respondentov glede na delovno mesto je v vzorcu približno enakomerno razporejena glede na osnovno šolo (27 %), srednjo šolo (29 %) in fakulteto (28 %). Najmanjši delež (slabih 7 %) predstavljajo vrtci, dobrih 10 % vzorca pa zastopajo druge izobraževalne ustanove.

Skoraj 80 % respondentov in respondentk je odgovorilo, da so razkriti pred večino ali vsaj pred nekaterimi ljudmi, ki jih obkrožajo. Razkritost v delovnem okolju pa je znatno manjša: približno polovica respondentov na delovnem mestu ni razkrita. Za to navajajo različne razloge. Med drugim jih skrbi, da jih bodo nadrejeni šikanirali in bodo zaradi tega izgubili službo; skrbi jih reakcija otrok/učencev/dijakov/študentov; nekateri sogovorniki pa so kot razlog izpostavili tudi velik pritisk staršev na učitelje:

»Ker učim v zelo specifičnem okolju, predvidevam, da bi bili pritiski staršev zelo hudi. Pri nas imajo starši težave že s kakšnimi drugimi stvarmi, ki so res postranskega pomena. Menim, da si zaradi različnih razlogov jemljejo pravico bolj posegati ne samo v to, kaj se uči in kako se uči, temveč tudi v to, kdo je tisti, ki snov predava, tako da bi zelo verjetno imela težave s tem, če bi vedeli.«  (Ema, 31)

Med razlogi za nerazkritje v vseh treh identitetnih skupinah prevladuje stališče, da je spolna usmerjenost osebna stvar posameznika, ki se nikogar ne tiče. V kolikšni meri gre pri tem stališču za ponotranjeno homofobijo, je težko reči; zdi se, da je tovrsten (iz)govor najpogostejše stališče tistih, ki se ne razkrijejo. Dejstvo je namreč, da je delovno mesto tesno prepleteno s posameznikovo zasebnostjo.

»V zbornici pride hitro do osebnih pogovorov. Zasebnost lahko ohraniš le, če res nimaš nobenega stika s sodelavci, kar je pa v zbornici nemogoče. Tudi v razredu je zelo težko popolnoma izločit osebno življenje, nenazadnje si tam pred učenci ti kot celota in zelo težko je biti samo strogo profesionalen učitelj brez kančka človeškosti.« (Pia, 30)

»Zgodilo se je na primer to, da sem med učno uro predstavljala Kanado, kjer sem nekoč živela, nato pa so me učenci začeli spraševati, zakaj sem zdaj v Sloveniji. Najprej sem jim rekla, da sem tu zaradi ljubezni, da sem poročena. Potem so me vprašali, če se tudi s svojim možem pogovarjam francosko, pa sem jim rekla, da se s svojo ženo pogovarjam francosko.« (Josiane, 30)

O največji stopnji razkritosti med sodelavci poročajo tisti, ki so zaposleni na fakultetah. Med njimi je dobrih 65 % razkritih pred vsemi ali nekaterimi sodelavci. V vrtcih je ta odstotek 50, v osnovnih šolah 46, najmanjši delež pa je zabeležen v srednjih šolah. 43 % vprašanih respondentk in respondentov, ki delajo v srednji šoli, je poročalo o tem, da so razkriti pred vsemi ali vsaj nekaterimi sodelavci.

Izkušnje z razkritjem

Za večino respondentov in respondentk (slabih 84 %), ki so se razkrili na delovnem mestu, je bila izkušnja razkritja pozitivna ali vsaj nevtralna. Manjšina, 8 % vprašanih, je poročala, da je bila zanje ta izkušnja negativna.

Pozitivnih izkušenj, o katerih poročajo razkriti respondentke in respondenti, ne moremo avtomatično povezati s strahom tistih, ki niso razkriti; ti, ki niso razkriti, imajo lahko dober razlog, da tega ne storijo – in obratno: ti, ki so se razkrili, so ugotovili, da je njihov delovni prostor dovolj varen za razkritje, zato nenazadnje tudi poročajo o pozitivnih izkušnjah.

»Outiran sem pred ozkim krogom sodelavcev, tistim, ki jim zaupam. Najprej sem jih preskušal, kako oni te stvari sprejemajo, kako mene sprejemajo. In potem mi ni bilo težko povedati in tudi nisem imel slabih izkušenj.« (Maks, 36)

V raziskavi smo spraševali tudi o posledicah razkritja. Večina razkritih respondentov (več kot 90 %) na delovnem mestu nikoli ni doživela fizičnega nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. V nasprotju s tem, pa je stopnja psihičnega oziroma verbalnega nasilja bistveno večja. Medtem ko je skoraj 82 % vprašanih biseksualcev poročalo, da tega nasilja niso doživeli, ima vsaj eno izkušnjo psihičnega nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti 43 % vprašanih gejev in 35 % vprašanih lezbijk. Skoraj 11 % gejev in 4 % lezbijk med njimi na to nasilje ni odreagiralo. Iz rezultatov je razvidno, da je stopnja pojavnosti nasilja zaradi spolne usmerjenosti zaposlenega najvišja v srednjih šolah – tako v primeru psihičnega kot tudi fizičnega nasilja. 64 % respondentov, ki so zaposleni na srednji šoli, je že doživelo psihično ali verbalno nasilje zaradi svoje spolne usmerjenosti.

»Teh posmehljivk na hodnikih je bilo kar nekaj, ko se na primer kak fant ali skupina učencev hihita za tabo. Na to nisem nikoli odreagiral, ker se je to dogajalo predvsem na začetku, ko sem se še preveč ukvarjal sam s seboj in delal na lastni samozavesti, da se bom nekoč razkril. Danes bi zagotovo odreagiral in se obnašal čisto drugače, ampak se te stvari ne dogajajo več.« (Maks, 36)

Razlogi za razkritje

teacher_600

Med tistimi učitelji, ki so razkriti, je bil poglavitni razlog za razkritje odločitev, da se ne želijo skrivati, da ne želijo skrivati svoje spolne usmerjenosti in vsega, kar je s tem povezano (partnerstvo, zasebno življenje ipd.). Josiane, ki se je v Slovenijo preselila iz tujine, tu nikoli ni nameravala skrivati dejstva, da je poročena z žensko.

»Glavni razlog je to, da se ne želim skrivati. Ne želim razmišljati o tem, kateri osebni zaimek bom uporabljala in dostikrat, ko govorim o svoji ženi, ljudje v Sloveniji menijo, da še ne znam uporabljati zaimkov in me venomer popravljajo. Nato jih jaz popravim nazaj, dokler ne dojamejo, da resnično nimam moža, ampak imam ženo.« (Josiane, 31)

Obravnavanje homoseksualnosti pri pouku je zelo redko, v šolskem okolju razkriti učitelji in učiteljice so predvsem v intervjujih poudarili, da se govoru o tej tematiki še posebno izogibajo, saj menijo, da bi učenci, sodelavci, starši in lokalno okolje lahko to stereotipno razumeli kot promocijo homoseksualnosti.

»Ker učim tudi etiko, kjer je prostor za odpiranje teh tem, moram priznati, da je vedno prisoten ta strah, da če bi se vedelo, da sem lezbijka, da bi pogovor o homoseksualnosti pri pouku lahko začeli dojemati kot promocijo. Tako da vedno pazim, kaj povem.« (Romy, 29)

Učitelji zadržka do obravnavanja homoseksualnih vsebin pri pouku ne bi imeli, če bi bilo šolsko okolje odprto in vključujoče ter bi nudilo pozitiven podporni sistem za istospolno usmerjene profesorje. Respondenti so svoje delovno okolje večinoma (dobrih 60 %) ocenili kot »tolerantno« (npr: nimajo nič proti homoseksualnosti, a se o tem ne bi radi pogovarjali), skoraj 20 % pa kot neprijazno, žaljivo in odklonilno. Odgovori več kot 60 % respondentov tudi kažejo, da šole nimajo nobenega podpornega sistema, ki bi izrecno zaščitil učitelje na podlagi te osebne okoliščine. Večina respondentov, dobrih 60 %, je tudi odgovorila, da njihova šola ne nudi relevantnih in točnih informacij oziroma druge podpore glede istospolne usmerjenosti. Na vprašanje, kaj njihova šola nudi na temo LGBT, je eden od respondentov v spletni raziskavi izpostavil:»Pred leti je na šolo prišel izobraževalni DVD, pa je naša svetovalka na koncu nekega učiteljskega zbora, ko ni nihče več poslušal, rekla, da si ga lahko razredniki sposodijo, če želijo. Mislim, da nihče ni izrazil te želje …«

Vsi, tako respondenti spletnega vprašalnika kot tudi sogovorniki v intervjujih, izražajo močno potrebo po dodatnem izobraževanju vseh zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah s področja spolne usmerjenosti, kot rešitve pa predlagajo sodelovanje šol s strokovnjaki na tem področju (nevladne organizacije, gostujoči profesorji, tuji študenti, ipd.). Za njihovo delo in dobro počutje je pomembno tudi pozitivno delovno okolje in popolna podpora nadrejenih.

»En od stvari, ki jo zaznavam, je, kako na primer vodstvo reagira na te teme, saj tudi kadar te navidezno podprejo, to opravičijo, kot da je to zasebna stvar in je vse v redu … Ampak le dokler o tem ne začneš na glas razpravljati. In to se mi zdi pri teh tematikah, o katerih ljudje še vedno niso pravilno poučeni, absolutno premalo. To je neko navidezno pometanje pod preprogo. Ker predsodki pri drugih in strah pri meni še vedno ostajajo. To ni rešitev problema. Od tega ‘to me ne zanima, to je služba’ pa do  resničnega varnega prostora je še ogromno korakov.« (Ema, 31)

 

Avtorici raziskave se najlepše zahvaljujeta vsem sodelujočim. Polno raziskovalno poročilo o raziskavi bo v januarju dostopno na spletni strani Legebitre (www.drustvo-legebitra.si).

Jasna Magić in Ana Janjevak

 

Neznosna lahkost molka

V začetku decembra je v Ljubljani potekal seminar »Spopadanje z molkom« o položaju istospolno usmerjenih učenk in učencev ter učiteljev v slovenskih šolah, ki ga je organiziralo Društvo informacijski center Legebitra. Seminarja se je med drugim udeležila tudi državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo Alenka Kovšca, ki je poudarila, da v šolah ni problem odkrita diskriminacija. Te namreč ni veliko, ker je jasno, da je diskriminacija prepovedana, a ko pride do vprašanja homoseksualnosti v šolah, o tem raje molčimo, ker se je preveč tvegano zavzeti za pravice glbt-populacije. Če ne bomo neprestano opozarjali na nesprejemljivost te tišine, je poudarila Kovšca, bo neznosna lahkost pravice do molka vztrajala naprej.

V zaključnem delu seminarja so o svojih izkušnjah spregovorili tudi istospolno usmerjeni učitelji in učiteljice. Eden od njih je poudaril, da je pri razkritju v šolskem prostoru ključna podpora nadrejenih, saj le ti lahko v šoli zagotovijo dobro počutje za vse. Poudaril je, da sam nima veliko negativnih izkušenj z učenci, ki jih uči, pač pa predvsem s tistimi, ki jih ne uči. »Vsak dobi ustno izročilo, ko pride na šolo, da je ta in ta profesor peder. In potem pričakujejo, da bodo videli petglavega zmaja. Imajo iracionalne predstave. V tistih razredih, kjer sem razrednik, imamo o tem zelo zaupne pogovore, pri učencih, ki jih ne učim, pa pogosto doživljam verbalno nasilje. Približno enkrat na teden za mano zleti kakšna psovka, peder in to. Dobival sem celo anonimne mejle. Če se kdo dere za menoj in ne vem, kdo je, ga ignoriram, če pa vem, potem pa ga pokličem k sebi na štiri oči. Učenci se potem pogosto opravičijo, češ da niso mislili osebno mene. In jim rečem, da to sploh ni važno. Vprašam jih, kako se ob tem počuti kdo iz njihovega razreda, ki je morda gej ali lezbijka. Ponavadi rečejo, da v njihovem razredu ni nobenega takega, jaz pa jih vprašam, kako so o tem lahko prepričani. Oseben pristop se mi je izkazal za dobrega, ker se te zmerljivke potem nehajo. Pri tem sploh ni potrebno, da izpostaviš sebe. Treba je le jasno povedati, da take zmerljivke niso v redu. Vse to počnem zaradi učencev, ki so geji in lezbijke, da bi se bolje počutili na šoli, ne pa tako kot sem se jaz zaradi svoje istospolne usmerjenosti počutil na srednji šoli. Mogoče komu s tem pomagam. Jaz pa bom že preživel, imam debelo kožo.«

V nadaljevanju objavljamo kratek povzetek pogovora z učiteljico tujega jezika Ano Janjevak, s katero se je na seminarju pogovarjal Mitja Blažič.

 

ucitelja_300Ko govorimo o spolu in spolni usmerjenosti pride, do nekega navideznega trka med javnim in zasebnim. Radi rečemo, da ločujemo službene stvari od zasebnih. A v vsakdanjem življenju se to prepleta. Če pomislim na svojo osnovno šolo, se natančno spomnim, da smo učenci in učenke vedeli, katera učiteljica je samska, vedeli smo, da je učitelj iz tretjega razreda poročen s knjižničarko in da je učitelj iz prvega razreda najverjetneje buzerant. Kako je v šolah z uravnavanjem med zasebnim in službenim. Je v šoli mogoče ohraniti svojo zasebnost – in ali je to sploh smiselno?

Govorim lahko o dveh nivojih. Eno so sodelavci, zbornica in tako naprej, drugo pa so učenci in učenke v razredu. Že v zbornici te sprašujejo, kaj si delal za vikend, kje si bil med počitnicami in na to ne moreš odgovoriti: kaj te to briga, to je moja zasebna stvar. Pri pouku pa, ker učim tuji jezik, zasebnost prav tako pogosto pride na dan. Ker učence sprašujem o njihovih osebnih izkušnjah, tudi sama govorim o tem. Sicer jim ne rečem: za vikend sem bila s punco tam in tam … ampak vem, da nekateri vedo, da sem lezbijka. Pred kratkim smo se, recimo, pogovarjali o postavljanju hipotez in na tablo sem jim narisala zvezdo in pet mojih podatkov. Napisala sem ime Luna, ki je moja psička, pa letnico sestrinega rojstva, ime Timon in še neke druge stvari. Nato smo postavljali hipoteze in ena od učenk je postavila hipotezo, da je Timon mogoče moj fant. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj naredim, ampak kakšnih deset učencev je takrat pogledalo to punco in zavili so z očmi, češ, kako neumna hipoteza – ona ne more imeti fanta, ker ima punco. V bistvu so me rešili, jaz pa sem potem samo še rekla, da je Timon moj nečak. Učitelj v šoli je celota, celovita osebnost, in če si učencem zgled, jim nisi zgled zgolj v profesionalnem smislu.

Kakšne so tvoje izkušnje z razkritjem v šoli?

Ko sem se razkrila pred prvo sodelavko,  mi je rekla, naj o tem ostalim ne govorim, ker je šola v precej tradicionalnem okolju. Nato sem se razkrila še par sodelavkam, ki so mi rekle, da se jim je to tako ali tako že zdelo – tako da to ni bil noben problem. Bolj slabo izkušnjo pa sem doživela s sodelavcem, s katerim se sicer zelo dobro razumeva in tudi že nekaj časa ve, da sem lezbijka in s tem nima nobenih težav. Zadnjič sem mu rekla, da se zdaj ne bom več skrivala pred nikomer in tudi pred dijaki ne. To sicer ne pomeni, da bom prišla v razred in rekla: »Jaz sem lezbijka!«, pač pa stvari ne bom skrivala, če bo razprava nanesla na to vprašanje. In on mi je nato rekel, naj le pazim, češ da me bodo začeli drugi opazovati in bodo pozorni na to, kako gledam na učenke. Vprašala sem ga, kako pa on gleda na učenke, in če njega nimajo pod drobnogledom. Rekel je, da je to drugače. Takrat sem se malo zamislila. Stvari niso rožnate.

Kako učitelji in učiteljice vplivajo na učence in učenke?

Nimam nobenih konkretnih izkušenj, ampak če se razkrijem kot lezbijka, s tem zagotovo dam vzgled – tistim, ki tako čutijo ali se iščejo, pa seveda tudi vsem drugim, ker kar naenkrat ta imaginarna lezbijka ali gej postaneta realnost. Ta oseba stoji pred njimi, jih že nekaj časa uči in se imajo s to osebo dobro. Poleg tega jim verjetno s takim razkritjem dam neko oporno točko, kar pomeni, da mi lahko zaupajo, da lahko s težavami pridejo do mene in se z menoj pogovorijo.

Pripravil in priredil: Roman Kuhar
Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Pismo Medresorski komisiji za človekove pravice

Dr. Barbara Rajgelj je članom in članicam Medresorske komisije za človekove pravice...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja