Homoseksualci v vojski

VOJAŠČINA

Homoseksualci v vojski – dosežek ali problem?

Na naslovnici ene izmed lanskoletnih številk britanske revije »Soldier« je bilo možno zaslediti mladega geja. Bil je oblečen v vojaško uniformo in na levem žepu suknjiča je imel pripeto medaljo, ki je slavila njegove dosežke v Iraku. Ob njem je na naslovnem ozadju bila zapisana beseda »Pride« (slov. ponos). Pri tem seveda ni šlo za nobeno gejevsko revijo, ki bi se poigravala z erotizirano klasiko gejevske ikonografije, ampak za čisto pravi revialni material britanskega obrambnega ministrstva, s čisto pravim vojakom, ki pa je tudi javno deklarirani gej. Karkoli si že lahko mislimo ob takšni podobi, v kateri ima gejevski ponos tudi patriotske, nacionalistične in militantne konotacije, je sprejemanje glbt-ljudi v vojsko realnost velikega števila držav po svetu. In v veliki večini teh držav je bila ukinitev določil, ki so glbt-populaciji prepovedovale opravljanja vojaških dolžnosti ali zaposlovanje v vojski, označena za »ne-dogodek«, logično nadaljevanje razširjanja liberalnih pravic. Ta »ne-dogodek« pa je postal velik dogodek, ki je razdelil tako javnost kot tudi gejevsko in lezbično skupnost v Združenih državah Amerike.

soldier_.jpg_600

»Ne sprašuj, ne govori!«

Politika vključevanja »outiranih« gejev in lezbijk v vojaške vrste ni novejšega datuma, čeprav se morda tako dozdeva. Z njo je začela Nizozemska leta 1974, sledila ji je Norveška leta 1979 in 1981. leta še Danska. Večji val odpravljanja ekskluzivne vojaške heteroseksualnosti so prinesla devetdeseta leta, ko so vojaške institucije liberalnejših držav, od Kanade preko Izraela do Avstralije, na veliko odpirala svoja vrata homoseksualcem. Slepota in nemost za glbt-vojake in vojakinje ostaja povečini omejena na tiste afriške, azijske in južnoameriške države, ki še do danes niso odpravile uzakonjene homofobije.1 Vendar je med vsemi temi do nedavnega obstajala izjema, ki je sicer morda lahko slabotno videla, nikakor pa ni smela ničesar slišati. ZDA so leta 1993 pod Clintonovim predsedovanjem izšle iz obdobja absolutne prohibicije homoseksualnosti v vojski tako, da so sprejele kompromisni zakon »Don’t ask, don’t tell« (Ne sprašuj, ne govori). Ta je določal, da ameriški geji in lezbijke lahko častno služijo svoji domovini le, če o svojih spolni usmerjenosti ne spregovorijo naglas ali jo javno izkazujejo. Zmaga Baracka Obame leta 2008 je ameriškim glbt-vojakom in vojakinjam zadala upanje rešitve iz prisilnega klozeta, ki se je neprestano odpiral in spet zapiral ravno v letu 2010. V okviru obrambnega avtorizacijskega zakona (Defence Authorization Bill) je bila predlagana ukinitev zakona, zaradi katerega je vojaško službo izgubilo že okrog 13.500 gejev in lezbijk. Ameriški dom je ukinitev zakona sprejel, vendar so njegovo nadaljnjo obravnavo v senatu preprečili republikanci. V oktobru je kalifornijska okrožna sodnica Virginia Phillips celo razglasila zakon za neustaven, čemur je sledila osemdnevna ukinitev prepovedi vojaškega zaposlovanja za deklarirano glbt-populacijo, ki jo je prekinila, paradoksalno, ravno pritožba obljubljenega rešitelja Obame. Njegova vlada se je pritožila z argumentom, da bi prehitra odstranitev zapovedi molka o homoseksualnosti v vojski lahko imela negativne posledice za samo delovanje vojske in tudi za samo glbt-populacijo v njej, zato so želeli odpravo doseči preko kongresa in ne preko sodišč. Pritožbi je bilo ugodeno in politika »Ne sprašuj, ne govori« je ostala v veljavi, čeprav je Pentagon omejil pristojnosti odpuščanja na podlagi spolne usmerjenosti in zaostril določila, po katerih se nekoga lahko razglasi za homoseksualca. Senat je o tem vprašanju odločal 18. decembra 2010 in s 65-imi glasovi »za« dokončno ukinil omenjeni zakon. Obama je odločitev senata označil za zgodovinsko in dodal, da istospolno usmerjenim vojakom, ki so patrioti in bi radi služili svojemu narodu, zdaj ne bo več potrebno zapuščati vojske zaradi spolne usmerjenosti oziroma jim ne bo potrebno več lagati, da bi lahko služili državi, ki jo imajo radi.

vojska1_300Gibanje med asimilacijo in transformacijo

Ameriško glbt-gibanje namesto množičnih smrti, ki jih je povzročila epidemija aidsa v osemdesetih letih,  danes bolj pretresajo množični samomori gejevskih najstnikov. Namesto uporniških getov New Yorka in San Francisca ga danes bolj združujejo sodne dvorane, kjer se bori proti kalifornijskemu Predlogu 8. Kljub vsem spremembam, ali pa ravno zaradi njih, mu je uspelo razviti kritično refleksijo dogajanj, ki se odvijajo na področju vojske. Slišati je možno dva begajoča se glasova, ki ju v grobem smislu lahko razdelimo na asimilacijsko in transformativno politiko. Prva si želi vključitve v svet heteroseksualnih norm, prizadeva si za priznavanje enakosti, zahteva »prostor za mizo«. Druga norme zavrača, prizadeva si za spoštovanje drugačnosti, trmasto ne želi prisesti. In vključitev homoseksualcev v vojsko, tako kot sklepanje istospolnih porok, ni lahko uvrstiti v eno ali drugo, ali kot pravi Andrew Sullivan: »S predrznostjo svojih zahtev to vprašanje žali prohibicioniste, tradicionalizem gejev, na katere se te zahteve nanašajo, pa odbija liberacioniste. Konservativce plaši, ker jih prvič sili k javnemu razpravljanju o tej temi, in liberalce bega, ker problema ne znajo umestiti v primerno rubriko depriviligiranih manjšinskih politik.«2 Vendar tehtnico na stran transformativne ali queerovske politike, ki v želji gejev in lezbijk po delovanju v tradicionalno tako restriktivni instituciji kot je vojska vidi sprevrženo logiko stapljanja med liberalizmom in konservativizmom, prevesi tudi nekaj dejstev:

1. Pobuda za odstranitev politike »Ne sprašuj, ne govori« je prišla s strani konservativne gejevske struje, njen najbolj zavzet podpornik je tako na primer republikanska gejevska organizacija Log Cabin.

2. Obama je čas, ki ga je pridobil s svojo pritožbo na takojšnjo ukinitev zakona, poklonil Pentagonu, da je ta izvedel obširno raziskavo,3 s katero je preverjal, kako so heteroseksualni vojaki in njihove družine pripravljeni na svoje gejevske kolege in ali bo takšen ukrep ogrozil kohezivnost vojske ter zmanjšal številnost njenih članov. Zdaj ko so rezultati raziskave le pokazali, da 70 % strejtovskih vojakov in njihovih strejtovskih družin dovoli gejem v vojsko, pa se demokrati veliko bolj samozavestno bahajo s svojo liberalnostjo.

Sram glbt-vojakov

Seveda je tukaj takoj potrebno dodati argument, ki gre v prid asimilacijski politiki. Pri zahtevah po ukinitvi politike »Ne sprašuj, ne govori«, tako kot pri zahtevah za pravice do istospolnih zakonskih zvez in družin, ne gre za odpiranje novih vrat, ampak za pravico do »coming outa« v instituciji, v kateri so geji in lezbijke že od nekdaj prisotni. Gre za zahtevo po pravičnem priznanju identitete, ki je izrečena brez sramu. Razkritje kot učinkovito politično strategijo je v končni fazi uporabljal sam Harvey Milk, ki kljub svoji uspešni integraciji v ameriški politični sistem ni pozabil na svoje queerovske brate in sestre z ulice Castro. Res pa je tudi, da je za to plačal s svojim življenjem. Tako ostaja vprašanje, ali pri ukinjanju barikad med homoseksualnimi in heteroseksualnimi vojaki resnično gre za celostno sprejetje gejev in lezbijk. Že Michael Warner4 je opozoril, da destigmatizacija identitete, ki jo geji in lezbijke dosežejo z izpolnjevanjem heteronormativnih kriterijev, še ne pomeni odprave sramu, vezanega na sam spolni akt in na odklonsko seksualno vedenje. Morda so zato zgodbe ameriških glbt-veteranov, ki jih objavlja aktivistična spletna mreža »Courage Campaign«,5 polne prepričevanj o tem, kako dobri vojaki so bili. To, s kom spiš in na kakšen način to počneš, v službi kot je vojska, res ni pomembno. In morda je zato Dan Choi, najbolj izpostavljen obraz uporniškega gibanja zoper »Ne sprašuj, ne govori«, pri svojih protestnih priklenitvah na ograjo Bele hiše ostajal brez podpore republikanske gejevske elite. Ker je vse preveč ekscesen.

choi__mike_594

Pri vsem tem bi lahko zavzeli stališče, da bo zakonodajna vključitev gejev in lezbijk v vojsko liberalizirala obrambno politiko ter njene institucije, vendar pa nas razmišljanja Judith Butler6 lahko hitro streznijo. Na primeru ameriškega Guantanama lahko vidimo, kako glavni cilj vojske ni ohranitev hegemonske heteroseksualne moškosti, pač pa dosežki identitetnih politik lahko postanejo sredstvo proti-imigrantske politike in tako končajo v popolni dehumanizaciji. Judith Butler poudarja, da institucija vojske lahko brez problema sprejme dosežke identitetnih politik in diskurz človekovih pravic, če to koristi njenim militantnim ciljem. Diskurz o gejevskih pravicah in preostalih liberalnih svoboščinah je tako postal način podpihovanja ksenofobnih in imperialističnih politik. V smislu: mi smo tako razviti, tako liberalni, oni pa so tako primitivni. Ali če stvar pojasnimo z besedami Mikea Mullena, vrhovnega vojaškega častnika, ki pojasnjuje, zakaj je ravno vojna v Iraku in Afganistanu primeren čas za odpravo politike »Ne sprašuj, ne govori«: »Vojna ne zaduši sprememb, zahteva jih. Ne otežuje jih, ampak jih olajša«.7 Je pa tudi res, da je Združenim državam Amerike uspelo vsaj to, da je tema homoseksualcev v vojski postala javno odmevna, v številnih drugih državah po svetu, ki sicer že dlje časa nimajo tovrstnih diskriminatornih politik na področju vojske, pa so očitno to temo uspešno pometli pod preprogo – tudi pri nas.

Slovenska vojska o homoseksualnosti

jelusic_200Leta 1993 je bil v Večeru objavljen pogovor z magistrom Vinkom Majcenom, ki je v tedanjem republiškem štabu za teritorialno obrambo vodil psihologe. Novinar Večera Bojan Bauman ga je vprašal tudi o odnosu vojske do homoseksualnosti. Majcen je odgovoril: »Na sestanku psihologov smo ta problem (homoseksualnosti, op. p.) preučili in enotno mnenje je bilo, da sicer v naši vojski ne zagovarjamo homoseksualnosti, tega pa posebej tudi ne preprečujemo. […] Verjetno z razvitostjo pridejo tudi deviantni pojavi: mamila, homoseksualnost … kar pa je pri nas še v povojih. […] Konkretno je homoseksualnost pogosto povezana z uživanjem mamil in se kaže v posebnih oblikah vedenja.« Se je odnos slovenske vojske do tega »problema« v sedemnajstih letih spremenil? Z Ministrstva za obrambo so odgovorili na nekaj naših kratkih vprašanj:

 

Kakšno je stališče slovenske vojske do politike ameriške vojske, ki je od homoseksualnih vojakov in vojakinj zahtevala, da se javno ne izrekajo o svoji spolni usmerjenosti?

Slovenska vojska nima stališča do politik drugih držav, tako da se ne opredeljuje do načina delovanja ameriške niti katere koli druge vojske.

Kakšen odnos ima slovenska vojska do vojakov in vojakinj, ki svoje istospolne usmerjenosti ne želijo skrivati? Ali se v vojski lahko zaposlijo tudi javno deklerirani geji in lezbijke?

V Slovenski vojski zaposlujemo kandidatke in kandidate, ki izpolnjujejo razpisane sprejemne pogoje. Pri zaposlovanju kandidatk in kandidatov nikoli ne sprašujemo po verski, etnični, spolni ali kakršni koli drugi usmerjenosti, saj to nima vpliva na njihovo delo v slovenski vojski. Tako pri zaposlovanju kot tudi pri imenovanju in razporejanju na druge dolžnosti upoštevamo načelo enakosti, s čimer je zagotovljena enakopravna dostopnost dolžnosti vsem kandidatom pod enakimi pogoji, ne glede na kakršne koli osebne okoliščine, spol, versko prepričanje in drugo.

Kar zadeva izkazovanje intimnih čustev, 18. člen Zakona o službi v Slovenski vojski –  načelo prepovedi izražanja intimnih čustvenih razmerij – določa, da pripadnik med službenim časom in dejanskim opravljanjem vojaške službe ne sme izražati intimnih čustvenih razmerij do drugih pripadnikov istega ali različnega spola na način, ki bi lahko negativno vplival na vojaško službo, odnose v njej in vojaško disciplino. O tem govorita tudi 32. člen Pravil službe v Slovenski vojski in 12. člen Kodeksa vojaške etike.

Ali Ministrstvo za obrambo določa kakršnekoli mehanizme, s katerimi bi se poskušalo zamejiti diskriminacijo istospolno usmerjenih vojakov in vojakinj na delovnem mestu?

Vsi pripadniki Slovenske vojske imajo zaradi posebnih obremenitev, odgovornosti in zahtev pri opravljanju vojaške službe pravico do celostne skrbi. Pravice s tega področja, kot so zdravstvena, psihološka in socialnovarstvena oskrba, pravna pomoč, pravno svetovanje, religiozna oziroma duhovna oskrba, športne dejavnosti in organizirano preživljanje prostega časa, so za vse pripadnike enake. Do celostne skrbi so upravičeni vsi pripadniki Slovenske vojske med opravljanjem vojaške službe skupaj s svojimi družinskimi člani, za kar se štejejo tako zakonci, zunajzakonski partnerji kot tudi partnerji iz registriranih istospolnih partnerskih skupnosti ter otroci, posvojenci ali pastorji.

Slovenska vojska je s profesionalizacijo postala sodobna in dobro organizirana vojaška organizacija, ki vsem pripadnicam in pripadnikom zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer nobena pripadnica ali pripadnik ne sme biti izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave ali kakemu drugemu nedopustnemu razlikovanju, temelječem na spolu.


1Za podrobnejše podatke o odnosu posameznih držav do homoseksualnosti v vojski glej Wikipedio: http://en.wikipedia.org/wiki/Sexual_orientation_and_military_service (op. a.)
2Sullivan, Andrew. 2008. Domala normalen: Argument o homoseksualnosti. Ljubljana. Krtina, str. 139.
3Department of Defense USA. 2010. Report of the Comprehensive Review of the Issues Associated with a Repeal of »Don’t Ask, Don’t Tell«. Dostopno prek: www.defense.gov/home/features/2010/0610_gatesdadt/DADTReport_FINAL_20101130(secure-hires).pdf
4Warner, Michael. 2000. The Trouble with Normal: Sex, Politics, and the Ethics of Queer Life. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press.
6Butler, Judith. 2009. Frames of War: When life is grievable? London, New York: Verso.
7John MacCain criticises ‘flawed’ study on out gay soldiers. 2010. Pink News, 2. december. Dostopno prek: http://www.pinknews.co.uk/2010/12/02/john-mccain-criticises-flawed-study-on-out-gay-soldiers/
Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Demokratična enoglasnost brezumja in sovraštva

PODTEMA Analiza diskurza javne predstavitve mnenj o predlogu Družinskega zakonika Z odprtjem...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja