PESTICID
V slovenskem prostoru je dajanje medijskega glasu številnim nazadnjaškim miselnostim postalo vsakdanja praksa. Niti ne preseneča več, da dnevne časopise, informativne oddaje ter spletne strani polnijo konservativni populizmi, ki v svoji apokaliptično-vizionarski maniri svarijo pred pogubo sodobnega sveta. Medijsko vzbujanje množične paranoje pred izgubo moralnega kompasa, ki ima svojo os v pozitivnem vrednotenju stereotipnih pogledov na tradicionalno preteklost, je postalo temeljno sredstvo družbene komercializacije ter depolitizacije. Značilnost teh javno odmevnih tradicionalističnih diskurzov je njihova utemeljenost na znanstveni argumentaciji. Zdi se, da nanašanje na superiorni status, ki ga ima znanost v modernih družbah, služi za prikladen način legitimacije številnih iracionalnih tvorb, preko katerih se uveljavlja diskriminacija. Med te vrste medijsko privlačnih razprav že ustaljeno spadajo domnevno znanstvene ugotovitve o izginjanju razlike med spoloma, ki so svojo najnovejšo različico dobile v nadvse čudaškem diskurzu o kemijski feminizaciji moškega spola.
»Spolno čiščenje«
Pri govoru o kemijskem vplivu na pojav poženščenih moških gre za konzervativno izrabo sicer liberalnega diskurza o okoljevarstveni problematiki, ki znotraj globalnega političnega prostora postopoma pridobiva na svoji družbeni pomembnosti. Umeščanje družbeno specifičnih pogledov na spol v objektivno polje okoljske problematike kaže na to, kako se zgodovinsko ustaljeni vzorci podrejanja prilagajajo novim razmeram sodobnega sveta ter si na ta način zagotavljajo lastno časovno kontinuiteto. Tako se patriarhalna podoba ‘pravega’ moškega razširja tudi skozi področje ekologije, ki na prvi pogled deluje popolnoma ločeno od vprašanj človeškega spola. Če na zadevo pogledamo iz nekoliko bolj radikalne pozicije, bi lahko celo trdili, da pojav takšne oblike diskurza spominja na tiste čase, ko je pojem ‘čiščenje’ bil uporabljen za legitimacijo političnega nasilja nad celotnimi populacijami.
Za kaj sploh gre? Boštjan M. Zupančič, ki je paradoksalno tudi sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, je v svoji knjigi »Prva od suhih krav« opozoril na moralno, družbeno in politično regresijo sodobne družbe, ki se med drugim kaže tudi v sedanjem stanju gospodarske krize. Vzrok za to pa je v feminizaciji družbe, izginjanju ‘pravih’ moških in v tem, da ženske vse bolj prevzemajo prvotno moške pozicije. Takšen proces »poženščevanja« moških naj ne bil posledica neposrednih družbenih sprememb, ampak škodljivih vplivov kmetijske uporabe pesticidov na moško hormonsko ravnovesje. Po tej interpretaciji so socializacijske spremembe moške spolne vloge zgolj posledica kemično mutiranega genetskega zapisa. Zupančičeva zaskrbljenost o izginjanju »testosteronskih« temeljev družbe izhaja iz nekaterih ekološko-bioloških raziskav, ki govorijo o obstoju t.i. hormonskih motilcev v okolju. Tako je že v 90. letih danski znanstvenik Niels Skakkebaeck opozoril na pojav nižanja moške sposobnosti oplojevanja, kar naj bi bila posledica toksičnega učinka nekaterih kemijskih snovi, ki so jih v 50. letih začeli množično uporabljati za kmetijske ter industrijske potrebe. Te snovi (govor je predvsem o danes že prepovedanih substancah, ki pa zaradi svoje trdovratnosti ter pretekle prekomerne uporabe še vedno ostajajo del okolja: insekticid DDT, PCB, uporabljen kot hladilna in izolacijska tekočina v elektronskih napravah, ter pesticid atrazin) bi delovale kot okoljski estrogeni, torej umetno proizvedeni ženski spolni hormoni, ki moškemu odvzemajo biološko specifične karakteristike. Zavoljo kemične onesnaženosti naj bi se v zadnjih 40. letih število moških semenčic prepolovilo in nivo testosterona, prisotnega v hormonskem sistemu moškega, drastično zmanjšal. Po teh psevdoznanstvenih ugotovitvah, ki na podlagi raziskav, opravljenih na živalih (predvsem na vretenčarjih moškega spola, npr. na ribah, žabah in miših), slikajo darvinistično podobo moškega kot ogrožene vrste, se moška genetska mutacija izraža tudi preko vse večjega števila genitalnih deformacij (npr. nespuščena moda in nenormalno odprtje sečnice) ter v porastu raka na modih in prostati. Takšni simptomi telesne feminizacije so predstavljeni kot najbolj jasni pokazatelji bolezni, ki se razširja tudi na nivo moške psihe in celotne družbe.
Kemijsko feminizirana kultura
Zupančič govori o »demaskulinizaciji« možganov, ki ima za posledico psihološko ter družbeno razvrednotenje univerzalnih temeljev moralnega reda. Vrednote pravičnosti, solidarnosti, osebne avtonomnosti in družbene kohezivnosti so po Zupančiču del ekološko neonesnažene preteklosti, ki je temeljila na zdravem »alfa samcu«. Razlago o tem, kako je kapitalistično izkoriščevalski sistem rezultat kemijske feminizacije moških, Zupančič še dodatno podkrepi s psihoanalitičnim diskurzom. Prekomerna navezanost sinov na mater ter njihova nesposobnost osamosvojitve sta posledici genetsko feminiziranih moških, ki znotraj družine več ne zavzemajo vloge avtoritarnega očeta. Narcistična izprijenost sodobne družbe je tako rezultat genetsko degeneriranih očetov, ki zavoljo svoje bolezni niso sposobni določiti moralnih prepovedi, ter iz sinov, katerih hormonska feminiziranost je še dodatno okrepljena s odsotnostjo avtoritarnega očeta. V intervjuju za Dnevnikov objektiv (9. 5. 2009) Zupančič izreče: »Če je feminizacija moških tisto, kar se vidi na površini, potem resnični problem, za katerega je bil vzrok seveda v maternici, nastopi v zgodnjem otroštvu: takrat, ko bi se moral deček poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec prepovedi. To je ojdipizacija, v kateri so instalirane moralne norme […]. Če se to ne zgodi, družba pade na predojdipsko raven, na kateri vrednote ne delujejo več«. Na tem mestu smo tako ponovno priča populistični izrabi psihoanalitičnega diskurza, kar je v zadnjem času že ustaljena praksa razširjanja nestrpnih idej.
Nadvse shizofren govor o iztrebljanju »moške rase«, ki svojo šovinistično vsebino črpa iz mešanice ekoloških, bioloških in psihoanalitičnih znanosti, pa ne prihaja zgolj od Zupančiča, ampak mu družbo na slovenskem prostoru delata (vsaj) še dva: ekolog Anton Komat in biolog Gorazd Pretnar. Anton Komat v knjigi »Simbiotski človek«, ki tako kot Zupančičeva »Prva od suhih krav« predstavlja poskus znanstvene utemeljitve avtorjevih osebnih predsodkov, zapiše: »V sodobnem ‘moškem’ polu družbe vse bolj prevladujejo brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost, krotka pridnost, nekritična ubogljivost, vse manj je zdrave agresivnosti in aktivnega zanimanja za ženski spol, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in fizični podobi. Po drugi strani se zdi, da ženske čedalje bolj ‘vdirajo’ v vse pore družbenega življenja, so vse bolj emancipirane in agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje«. Vendar pa vse ne ostaja le pri ‘nedolžnih’ besedah določenih medijsko izpostavljenih posameznikov, saj so takšne seksistične domneve tudi del finančno podprtih raziskav, ki se izvajajo znotraj slovenskih raziskovalnih ustanov.
»Znanstvena« homofobija
Perverznost vse te »znanstvene inkvizicije« zoper poženščene moške, emancipirane ženske in vse ostale »spake«, ki ne upoštevajo »naravno« določenih mej biološkega spola, je v njeni navidezni politični korektnosti. Pod pretvezo znanstvene argumentacije se nikoli ne izgovori tistega, o čemer dejansko ves čas teče beseda. Poženščen moški ni niti enkrat poimenovan z besedo homoseksualec. Čeprav pojem poženščenosti ni uporabljen izključno za označevanje telesnih gest, ki se jih stereotipno pripisuje homoseksualcu, je jasno, da najvišja stopnja feminiziranosti predstavlja moško nesposobnost izvajanja heteroseksualnega koitusa. Biološko-ekološka znanstvenost diskurza pa pade v trenutku, ko se govor o kemijski feminiziranosti razširi iz opazovanj moške neplodnosti na moralno obsodbo specifičnih oblik vedenja in načinov življenja. Ne samo da je kemijsko feminiziran moški neploden, sam se tudi obnaša kot ženska. Obnašati se kot ženska pa pomeni imeti žensko gestikulacijo, ženski značaj (npr. čustvenost, nežnost, občutek za estetiko) ter žensko seksualno zanimanje za moške. Iz tega lahko sklepamo, da je homoseksualnost kemična okužba moške vrste, ki se kaže kot moška imitacija ženske narave. Tako lahko torej Zupančičevo metaforo »suhih krav«, ki ponazarjajo prihod spolno, finančno in moralno nerodovitnih časov, brez večjih težav nadomestimo z Rugljevim odkrito homofobnim izrazom »suhih vej«.
