Intervju z Evelyne Paradis, izvršno direktorico Ilge-Europe (ILGA-Europe, ‘International Organisation for Lesbian, Gay, Bisexual, Trans and Intersex People in Europe’), osrednje krovne organizacije, namenjene mednarodnemu zastopstvu LGBTI-oseb v Evropi.
V vaši karieri ste si pridobili različne poglede na delo s področja zaščite človekovih pravic. Delali ste v nevladnih organizacijah v Kanadi, Svetu Evrope, Združenih narodih in sedaj v Ilgi-Europe. Bi lahko predstavili širšo sliko področja zaščite človekovih pravic? Kakšen razvoj se je zgodil tekom let in kje so še vedno ovire za uspešnejše delo?
Težko je komentirati celoten svet zaščite človekovih pravic, ker je ta svet velik in ker sem na njega gledala povečini skozi očala enakopravnosti. Delovala sem na različnih področjih, seveda veliko na področju spolne usmerjenosti in spolne identitete, pa tudi na področju protirasizma in spolne enakopravnosti. Kar lahko potegnem iz razmišljanja o obdobju petnajstih letih, odkar delujem na tem področju, je to, da se mi zdi, da je prisotne veliko več integracije protidiskriminacijskih elementov enakopravnosti na področju človekovih pravic, kot jo je bilo mogoče zaslediti pred petnajstimi leti. Ta integracija je sicer bila prisotna že v preteklosti, a sedaj je močnejša. Rekla sem, da se mi zdi, ker ne vem, ali je to zgolj moje doživljanje, ali je to realnost. Ko sem začela delati na področju človekovih pravic, je bila perspektiva precej usmerjena v kontekst državljanskih in političnih pravic proti ekonomskim in kulturnim pravicam. Začela sem delati ravno v trenutku, ko so ljudje začeli jasno artikulirati pojem nedeljivosti pravic – da ne gre za državljanske in politične pravice na eni strani in ekonomske ter kulturne pravice na drugi, ampak da so vse pravice del enega področja, enega izvora. Menim, da je ta boj bil dobljen, zato smo sedaj na neki način v drugi fazi, v kateri je ključno vprašanje, katere ovire preprečujejo posamezniku/posameznici uživanje njegovih/njenih človekovih pravic, bodisi državljanskih ali ekonomskih. Iz te perspektive se mi zdi, da so sedaj očala enakopravnosti močnejša, kar je dobra novica, če delaš na področju diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete. Ne vem, če je kaj novega znotraj gibanja. Kar mi je zagotovo postalo zelo očitno tekom teh petnajstih let, je razumevanje, da je pri gibanju za človekove pravice glavno opolnomočenje ljudi. Zame je to jedro – opolnomočiti ljudi, da zahtevajo lastne pravice. S tem je povezana ovira – zelo težko se je opolnomočiti, če se ne nahajaš v okolju, ki bi dajalo prednost človeškemu dostojanstvu in enakim pravicam. To, da se človekove pravice nikoli ne nahajajo dovolj visoko na politični agendi političnih voditeljev nikjer po svetu in da te pravice niso nujno dovolj vidne v javnem diskurzu, je zame ena izmed največjih ovir.
Imate evropski in kanadski pogled, pogled delovanja v nevladnem sektorju kot tudi v večjih mednarodnih institucijah. So med temi različnimi stranmi kakšne razlike? Kje se počutite bolj doma?
Tukaj, kjer sem sedaj, se počutim bolj doma (smeh). Mislim, da so se zadeve spremenile za nevladne organizacije, ampak nisem prepričana, če nima to opraviti s cikli, ki se dogajajo v zgodovini vsake družbe. Zdi se, da prihaja do ciklov, ko sta nevladnim organizacijam prostor in vrednost bodisi dana bodisi sta jim odvzeta. Težko sicer posplošujem, ker je v vsaki evropski državi drugače, v Kanadi je drugače. Najbrž lahko vidim skupen trend, ki je odvisen od političnega vladanja v državi. Preden je bil za predsednika kanadske vlade izvoljen Stephen Harper, smo imeli zelo socialno-liberalno tradicijo. Ko sem delala za nevladne organizacije v Kanadi pred več kot desetimi leti, je bila vlada precej drugačna od sedanje in od takrat je vrednost civilne družbe padla, vključno s financiranjem in podporo. Mislim, da je to trend, ki se pojavlja povsod in v ciklih. Upajmo, da bo v Kanadi in v nekaterih evropskih državah prišlo do nove vlade, ki bo razumela vrednost civilne družbe in se bodo stvari ponovno obrnile v pozitivno smer. In to je eden izmed izzivov, s katerimi se srečuješ, če delaš za civilno družbo – vedno se moraš boriti za prostor. To je najbrž nekaj, kar si mednarodne organizacije delijo z nevladnimi organizacijami. Tudi one se morajo boriti za pravico, da imajo glas, ker v končni fazi so države in nacionalne vlade tiste, ki jim dovolijo govoriti.
ILGA-Europe je bila vzpostavljena leta 1996. Če pogledate nazaj na zgodovinski razvoj organizacije kot sedanja izvršna direktorica, katere spremembe – tako znotraj organizacije kot tudi v širšem družbeno-političnem kontekstu – so najbolj vplivale na današnjo strukturo in pozicijo, ki jo ima ILGA-Europe?
Če izhajam iz védenja, ki sem si ga pridobila v svojih devetih letih delovanja znotraj organizacije, in iz tega, kar sem slišala o preteklosti … to bo najbrž slišati banalno, ampak najpomembnejši vpliv so ljudje. Vsak trenutek spremembe, ki sem ga doživela ali o katerem sem slišala, je povezan s ključnimi posamezniki/posameznicami znotraj evropskega gibanja. Če pogledamo na dejavnike uspeha in rasti organizacije, ti izhajajo iz srečnega dejstva, da je ILGA-Europe imela ljudi, ki so bili predani, ki so imeli sposobnosti, inteligenco in daljnovidnost. Zdi se, kot da je vsak trenutek razvoja povezan s skupino odličnih ljudi. Vendar bolj pragmatično – ključen vpliv je imela Evropska unija. Če primerjaš Ilgo-Europe z ostalimi ILGA-regijami, ne moreš zanikati dejstva, da je sprožilec bila Evropska unija, ki je vključila spolno usmerjenost v svoje delovanje in je tako ustvarila programe financiranja. To je bil glavni sprožilec spremembe v smislu omogočanja organizaciji, da se premakne iz prostovoljno vodene v bolj profesionalizirano organizacijo. Drugi dejavnik je dejstvo, da je ILGA-Europe vedno bila panevropska organizacija in da je imela članske organizacije zunaj meja EU, kar je vedno sililo organizacijo k širšemu upoštevanju problematik. Morali smo usmerjati svojo pozornost na situacije, v katerih so bile naše članice, če rečem na splošno, v bivšem sovjetskem prostoru. To je bil tudi glavni dejavnik za to, da imamo znotraj organizacije tako močno programsko ekipo in tako močno komponento gradnje gibanja, če primerjamo Ilgo-Europe z ostalimi podobnimi organizacijami v Bruslju.
Če poskušam poenostaviti osrednjo podobo dela, ki ga opravlja ILGA-Europe, lahko rečem, da ILGA-Europe predstavlja nacionalne evropske LGBTI-skupnosti znotraj evropskih institucij. Za poimenovanje takšnega dela se uporabljajo besede kot so zastopništvo (ang. ‘advocacy’) ali lobiranje. Na prvi pogled se zdi, da ima ILGA-Europe vlogo pripeljati skupaj dva različna svetova – lokalna aktivistična gibanja, ki na nacionalnem nivoju delujejo za LGBTI-ljudi na eni strani in visoko institucionalizirani svet EU-politike na drugi. Kakšni so izzivi takšnega dela?
To je eden izmed najbolj zanimivih vidikov našega dela, je najbolj relevantno delo, ki ga počnemo. Če govorim iz osebne izkušnje, se počutim veliko bolj kredibilno in legitimno, ko govorim uradnikom Evropske unije z znanjem, ki ga dobim od nacionalnih aktivistov. To je zelo pozitiven in zanimiv izziv. Največji izziv pri vsem tem pa je komunikacija. Glavno je, da se ne pozabi komunicirati in pomembna vaja, ki jo moraš prakticirati, je prevajanje različnih zadev na različen način različnim ljudem. Uradnikom EU včasih ne morem predstaviti surovih informacij, ki jih dobim iz nacionalnih organizacij, na točno enak način. To je zelo pomembna in pozitivna vaja, ker te sili v razmišljanje o tem, kaj je v jedru tega, kar poskušaš povedati. Sili te v razumevanje tega, o čemer dejansko govoriš. Zanka je torej dejansko v komunikaciji, ker na tak način lahko zagotoviš poravnavo med tem, kar se dogaja na tleh, in tem, kako je to preneseno na vrh v Bruslju. In obratno – kako si sposoben prevesti to, kar se zgodi v Bruslju na takšen način, da je to relevantno za vsakdanje življenje ljudi.
Več kot 400 organizacij iz 45 držav v Evropi je članic Ilge-Europe. Eden izmed pomembnejših vidikov dela, ki ga opravlja ILGA-Europe, je dajanje podpore nacionalnim organizacijam in njihovim bojem za družbeno-politično enakopravnost LGBTI-ljudi. Velik del te podpore je posredovan v obliki financiranja in izobraževalnih programov ali usposabljanj. Če upoštevamo število članskih organizacij, ki prihajajo iz različnih nacionalnih kontekstov, kako ILGA-Europe ohranja kontakt s svojimi članicami in z različnimi realnostmi, s katerimi se srečujejo LGBTI-ljudje v Evropi?
Mislim, da gre pri tem za dva elementa. Najprej so procesi in sistemi, ki jih imamo znotraj organizacije in ki se dotikajo področja svetovanja in podpore potreb. To so bolj formalni načini, preko katerih se povezujemo s člani. En način, preko katerega zagotavljamo stik z ljudmi, so pozivi k dogodkom in razpisi za financiranje. O organizacijah v različnih državah slišimo tudi skozi uradne dogodke in aktivnosti, pri katerih so organizacije projektni partnerji, ali ko obiščemo državo ter se tam srečamo z aktivisti. Tako da obstaja veliko različnih načinov, kako ohranjamo stik. Vendar razlog, zakaj sem omahovala pri odgovoru na to vprašanje, je preprosto ta, da povezava najpogosteje prihaja iz predanosti zaposlenih na Ilgi-Europe. Velik del vsega temelji na gradnji razmerja med osebjem in članskimi organizacijami. Po eni strani smo lahko hvaležni, da imamo ljudi, ki jim je dovolj mar, da se povezujejo in da ostajajo informirani. Po drugi strani pa je to malo tvegano, ker je vse odvisno od posameznikov/posameznic. Kaj se zgodi v trenutku, ko ni več odnosov med ljudmi? To je zelo velik izziv, s katerim se srečujemo pri našem delu, kljub temu, da je neposredno delo s članskimi organizacijami najbrž najljubši del dela vsakega izmed nas –predvsem zaradi kapacitete. V pisarni je trinajst ali štirinajst ljudi, zato moramo delati izbire. In najlažje to naredimo, če imamo vzpostavljene prioritetne sisteme.
Najbrž je za sodelovanje potrebna tudi pripravljenost organizacij, saj se ne želite vsiljevati …
To je druga pomembna točka. Nikoli nismo trdili, da lahko dosežemo celotno članstvo. To bi bilo popolnoma nerealistično. Jasno je, da ne moremo imeti enake povezave z vsemi 400 organizacijami. Menim, da vse članice spoštujejo to dejstvo in da nekatere ne potrebujejo posebnega odnosa ali posebne podpore. Tako da gre pri tem za razmišljanje o načinih, preko katerih lahko ILGA-Europe in njene članice delujejo skupaj. Druga zadeva je ta, da se na podlagi naših načel nikoli ne spuščamo v državo, če nas ne povabi članska organizacija ali organizacija v državi. Če nas nekatere organizacije ne želijo v državi, je to njihova odločitev.
Spletna stran Ilge-Europe vsebuje ogromno poročil o različnih problematikah, s katerimi se srečujejo LGBTI-ljudje, LGBTI-specifične novice iz celotne Evrope in poglobljen pregled obstoječe zakonodaje na področju človekovih pravic LGBTI-ljudi v skoraj vsaki evropski državi. V tem smislu je ILGA-Europe na neki način podatkovna baza za LGBTI-topike v Evropi in ima funkcijo posredovanja teh informacij splošni evropski javnosti. Eden izmed najbolj javno znanih produktov Ilge-Europe v zadnjih letih je ‘Mavrični zemljevid’ (ang. ‘Rainbow Map’), kjer so nacionalne zakonodajne situacije za LGBTI-ljudi predstavljene numerično, skupaj z ‘Letnim pregledom’ (ang. ‘Annual Review’), ki povzema pomembne družbeno-politične dogodke za LGBTI-ljudi v 49-ih evropskih državah. Kakšen političen vpliv ima Mavrični zemljevid oziroma kakšen vpliv želite, da bi ga imel v prihodnosti?
Mavrični zemljevid ima dva cilja. Po eni strani ima funkcijo podatkovne baze. Ta podatkovna baza je nepopolna, saj ne gre za akademski način dokumentacije. Druga vloga, ki jo ima in ki je pomembnejša, je zastopniško orodje. Uporabljamo ga za ustvarjanje neke vrste tekmovalnosti med nacionalnimi vladami, v smislu zdrave tekmovalnosti. In to deluje. Konkretno sem imela veliko pogovorov z vladnimi predstavniki, vključno z ministri/ministricami, ki ob pogledu na zemljevid sprašujejo: »Zakaj pa mi nismo na samem vrhu seznama držav?« Zelo dobra vstopna točka je na primer odgovor: »Niste na vrhu, ker morda imate enakopravnost na področju porok, vendar ste slabi na področju transpravic.« Ali: »Odlični ste na področju politik enakopravnosti, a nobene od njih niste zapisali v zakon.« To je dober način ustvarjanja zavedanja med visokimi političnimi predstavniki. Potem ko nekatere vlade vidijo zemljevid, trdijo, da bi bilo dobro, če bi naslednje leto bile uvrščene nekoliko višje. Vendar je resničen političen vpliv odvisen od tega, kako to izkoristijo nacionalne organizacije. Na primer, na nekem srečanju v Bruslju imam lahko pogovor s kakšnim slovenskim ministrom, ki me sprašuje, zakaj gre Sloveniji tako slabo na zemljevidu, a če se ta pogovor potem ne nadaljuje na strani slovenskih organizacij, sama nimam vpliva na spremembo in mislim, da ILGA-Europe nima tega vpliva. Političen vpliv je resnično odvisen od tega, kako nacionalne skupine uporabijo zemljevid za ‘kavelj’ v njihovem zastopniškem jeziku in svojim vladnim predstavnikom na primer rečejo: »Gre nam slabo v primerjavi z našimi sosedi ali določenimi državami, ker so tam ravno sprejeli zakon na področju azila …« Ali če vzamemo Dansko – naslednje leto lahko pričakujemo, da bo več LGBTI-skupin govorilo, da je Danska nabrala veliko točk, ker je ravno sprejela odličen zakon na področju spolne identitete. To je torej ‘kavelj’, ki ga lahko zatakneš v lastne nacionalne vlade.
Letos je bila evropska politika zaznamovana z volitvami v Evropski parlament in novim oblikovanjem Evropske komisije. V tem kontekstu je ILGA-Europe lansirala dve kampanji – ‘Come Out’ in ‘No Hate’ kampanjo –, s katerima je spodbujala poslanske kandidate za Evropski parlament, da zagovarjajo LGBTI-pravice med volitvami in v svojem prihodnjem delu. Obe kampanji sta bili zelo uspešni, saj je, na primer, nekja več kot 200 izvoljenih poslancev in poslank podpisalo ‘Come Out’ zaprisego. Vendar po drugi strani je v najnovejšem sklicu Evropskega parlamenta možno zaslediti močnejše zastopstvo ultrakonservativnihin evroskeptičnih nacionalnih političnih skupin. Kako to vpliva na delo ILGA-Europe znotraj evropskih institucij?
Mislim, da se bo učinek novega Evropskega parlamenta šele pokazal. Trenutno je šele nekaj mesecev od volitev in Parlament je bil zelo zaposlen z nominacijskim procesom Komisije, tako da se na neki način še niso normalno lotili dela. Ena zadeva, ki jo lahko pričakujemo, je, da bodo te skupine, ki tradicionalno niso najbolj podporne, postale bolj strateške in kreativnejše pri načinu svojega dela. Ne gre samo za nasprotovanje poročilom, resolucijam ali odločitvam, ki imajo vpliv na LGBTI-pravice, temveč tudi za ustvarjanje veliko motenj, veliko hrupa, okupiranja ljudi z napačnimi stvarmi, zavlačevanja … Pričeli so tudi usmerjati svojo pozornost direktno na Ilgo-Europe, na primer, začeli so spraševati okrog našega financiranja, zakaj nas financira EU in podobno. Lahko da bodo ustvarjali veliko motenj in ne bodo nujno imeli vpliva zaustavitve pomembnih političnih napredkov. To je en scenarij. Po drugi strani je lahko to tudi priložnost, da ljudje, ki so opazili obrat k skrajnejši desnici in evroskepticizmu v Parlamentu, začnejo delati več v smeri gradnje zavezništev. Omenil si kampanjo, ki smo jo naredili skupaj z ENAR (‘European Network Against Racism’, slov. ‘Evropska mreža proti rasizmu’), ‘No Hate’, kar ni osamljen primer na področju civilne družbe. Predvsem s perspektive civilne družbe je sedaj mogoče videti več potrebe po sodelovanju, na primer, pojavljajo se zahteve, da bi morali imeti skupen sklad, da moramo držati skupaj v zagovorništvu človekovih pravic, socialnih vrednot, socialne Evrope, progresivnih vrednot … To bi lahko bil pozitiven element. Tudi ILGA-Europe je prisiljena, da deluje preko običajnih naslovnikov in tradicionalnih zaveznikov. Z lahkoto je pasti v zanko, kjer misliš, da se edini politično podporni ljudje nahajajo na levem političnem spektru. Ko nimaš več večine na levem centru, moraš stopit iz svojega prostora udobja in doseči druge ljudi v Parlamentu. Mislim, da sedaj lahko opažamo več ljudi, ki niso v levem centru, vendar so podporni našim temam.
Vendar če so ti naši zavezniki iz desnice, recimo, proti migrantom, kaj storiti takrat?
Obstaja meja, kaj lahko sprejmemo. Zagovarjamo LGBTI-pravice, vendar zagovarjamo človekove pravice na splošno, tako da morajo biti podporni širši agendi človekovih pravic, če podpirajo nas. Podpirati zgolj nas je morda dobra začetna točka, vendar jih želimo pripeljati do točke, ko bodo podpirali tudi ostale. Vendar obstaja skrajna desnica in obstaja samo desnica. Če govorimo o Parlamentu, v preteklosti je bilo lahko delati s socialisti, liberalci, zelenimi, skrajno levico, zato nam ni bilo treba delati z EPP (‘European People’s Party’, slov. Evropsko ljudsko stranko). Vendar ni tako, da bi bila EPP homogena skupina zelo tradicionalno konservativnih ljudi. Znotraj EPP so tudi skupine, ki so pro-LGBTI in promigranti … Tako da je možno najti ljudi, ki se nahajajo bolj na desnem centru, s katerimi v preteklosti še nismo sodelovali in nismo želeli sodelovati, ker bi to zahtevalo malo več truda. Morda ti ljudje niso popolnoma v podporo izenačitvi porok, ampak zagotovo lahko podpirajo veliko zadev okrog boja prosti nasilju, zaščiti otrok in tako naprej.
Naslov Strateškega načrta Ilge-Europe, ki postavlja delovne smernice organizacije za obdobje 2014–2018, je ‘Vodenje obstojne spremembe’ (ang. ‘Leading sustainable change’). Letošnja letna konferenca, ki je največji dogodek Ilge-Europe, na kateri se zberejo aktivisti in aktivistke iz celotne Evrope, je potekala pod enakim naslovom. Naslov izhaja iz opažanj, ki sta jih pokazala tudi lanski Mavrični zemljevid in Letno poročilo, da je Evropa kontinent ‘dveh hitrosti’ na področju razvoja LGBTI-pravic – medtem ko nekatere države hitro napredujejo, je v nekaterih drugih zaslediti zaskrbljujoče trende kršenja človekovih pravic LGBTI-oseb, na primer ‘protipropagandni zakoni’, ustavne prepovedi porok, mobilizacija ekstremnih religijskih skupin, splošno krčenje prostora civilne družbe itd. Strateški plan tako postavlja vprašanje, kako doseči bolj obstojen razvoj, ki bo šel v smeri širitve LGBTI-pravic po celotni Evropi. Kako ILGA-Europe odgovarja na te negativne trende, ki se pojavljajo v nekaterih delih Evrope?
Dve zadevi lahko povežemo pri iskanju odgovora, kako se odziva ILGA-Europe. Kako se odzivamo in kako lahko povežemo naš odziv z obstojnostjo? Odgovor je bil prisoten že pred desetimi ali petnajstimi leti in je zame še vedno zelo prisoten. Vlagati moramo v gradnjo gibanja. Imeli bomo pozitivne in negativne momente – podoba ciklov je tukaj zelo pomembna –, toda če bomo imeli močno gibanje, bomo zmogli in se bomo lahko izvlekli iz težkih časov. To je zame ključen del obstoja – ne samo doseganje pozitivnih sprememb, temveč tudi sposobnost reagiranja na negativne trende. Vlagati moramo v to, da bomo imeli usposobljene aktiviste in aktivistke, ki niso obremenjeni, in se lahko naslonijo na skupnost, aktiviste, ki držijo skupaj, ki imajo sredstva, bodisi so to finančna ali človeška sredstva, in aktiviste, ki imajo zaveznike ter znanje. Več kot bo takšnih aktivistov, bolj bomo sposobni utrditi obstojno pozitivno spremembo.
Kar se tiče novih trendov. Zame so novi zgolj v smislu tega, koliko sredstev v vse to vlagajo tisti, ki nasprotujejo LGBTI-enakopravnosti. To je novi del. Vendar je že nekaj let prisotna napaka znotraj gibanja. Gre za iskreno napako, ki izhaja iz želje po pozitivnem gledanju na stvari. Napaka je v pogledu, da je napredek linearen, da se vedno nadaljuje v isti smeri in da ne more prenehati. V tem smislu nisem presenečena nad temi trendi. Z večjo vidnostjo skoraj neizbežno dobiš udarec nazaj ali neko reakcijo. Kako se torej konkretno odzivamo na te trende? Kot sem rekla, s tem, da nadaljujemo z vlaganjem v gibanje, tako kot smo to počeli v preteklosti in še več od tega. In da počnemo točno to, kar počnejo naši nasprotniki – če so zdaj tri korake pred nami, moramo mi biti tri korake pred njimi. Držati moramo skupaj, kolektivno moramo zagotoviti dovolj sredstev za gibanje, biti moramo pametni pri načinu komunikacije, jasno moramo poznati cilje gibanja, kaj želimo in česa ne. V splošnem pa je ključ izobrazba. Nasprotniki lahko govorijo karkoli, vendar njihove besede ne bodo odmevale, če bodo usmerjene k izobraženim ljudem.
So ti negativni trendi posledica ekonomske krize?
Ne, v to ne verjamem najbolj. Mogoče imajo kaj opraviti s krizo, ampak menim, da izhajajo predvsem iz tega, kar sem intuitivno opazovala pred parimi leti, ko so me ljudje začeli spraševati, kako to, da se v njihovi državi naenkrat pojavljajo glasni nasprotniki, prej pa tega ni bilo mogoče zaslediti. Govorila sem: »Prej ljudje še niso bilo avtirani, tako da se ni bilo potrebno pritoževati. Čemu boš nasprotoval, če so vsi zaklozetirani?« Gre verjetno za nasprotovanje tam, kjer je gibanje, če gledamo štiri ali pet let nazaj, doseglo razvoj v vidnosti.
Kako ILGA-Europe vidi prihodnost evropskega LGBTI-gibanja? Kakšni izzivi nas čakajo?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti v imenu Ilge-Europe, ampak lahko podam zgolj svoj pogled. Še vedno sem odločena gledati na zadeve pozitivno. Obstajajo negativni trendi in ne želim zveneti, kot da se ne zavedam, kaj nekateri ljudje doživljajo na dnevni ravni. Vendar dokler bomo držali skupaj kot evropsko gibanje, sem prepričana, da lahko presežemo marsikaj. Največji izziv je ostati solidaren drug z drugim. LGBTI-gibanje je še vedno v otroški fazi, če ga primerjamo z ostalimi državljanskimi in ženskimi gibanji. V tej fazi gibanja ljudje še vedno doživljajo veliko težav, kar je povezovalni element. Vendar se to sunkovito spreminja, saj nekateri ljudje v nekaterih državah uživajo vse več pravic in svoboščin. Prihaja drugačna generacija, ki bo začela domnevati, da je to samoumevno – kar je na osebnem nivoju odlično, to je smer, v katero želimo. Za gibanje pa to predstavlja izziv, saj se ljudje ne povezujejo več na enak način in na tem mestu moramo ostati združeni ter moramo ohraniti solidarnost. Ne smemo začeti ustvarjati različna pod-gibanja in različne dinamike, ki vodijo v to, da porabiš preveč časa za notranje boje in ne za zunanjo borbo za pravice. To je konstanten izziv zame. Eden izmed izzivov za Ilgo-Europe je ohranjanje »poravnanosti«: . Ohraniti moramo poravnanost med državami, ki nas vlečejo naprej, in tistimi, ki ne napredujejo tako hitro, kot bi želeli. Kam želimo napredovati? Želela bi, da bi v obdobju naslednjih desetih let večina držav sprejela vse potrebne zakone, zato večina našega dela ne bi bila več usmerjena na zakonodajo, temveč bi se vse vrtelo okrog družbene spremembe, prakse in realnosti vsakdanjega življenja ljudi.
