Oče se me je odrekel

Zdravko Cimbaljević – organizator prve parade ponosa v Črni gori

»Oče se me je odrekel«

31. maja naj bi bila v Podgorici prva parada ponosa v zgodovini Črne gore. Ta je doslej veljala za zadnjo belo liso na zemljevidu gejevskega in lezbičnega gibanja; šele pred parimi meseci je začela delovati prva skupina za pravice gejev in lezbijk. Kar 70 odstotkov Črnogorcev meni, da je homoseksualnost bolezen, ideja o paradi pa je ostro razcepila javnost in politiko. Podprla sta jo premier Igor Lukšić in ombudsman Šućko Baković, nasprotoval pa ji je minister za človekove pravice in manjšine Ferhat Dinoš. Medtem so Podgoričke legende, navijaški Varvari in Libertas odkrito pozivali k linču in prelivanju krvi. Policija je formirala operativni štab za načrtovanje in varno izvedbo parade, priprave pa je budno spremljala tudi Evropska komisija. A parada je bila na koncu odpovedana. Kot so poudarili organizatorji, bo parada ponosa v Črni gori organizirana takrat, ko ji bo vlada dala resnično, ne zgolj deklarativne podpore. O paradi ponosa in o nenavadni, unikatni zgodbi Črne gore smo se z Zdravkom Cimbaljevićem, prvim avtiranim gejem v Črni gori, direktorjem prve homoorganizacije in organizatorjem prve parade pogovarjali še v času, ko parada ni bila odpovedana.

zdravko1_600

Kako se je tako nenadoma porodila ideja, da v Črni gori organizirate parado ponosa? Vse doslej ni obstajalo niti gejevsko in lezbično gibanje, ni bilo LGBT-organizacij.

Ko smo februarja letos začeli delovati v okviru nevladne organizacije LGBT Forum progres, v delovnem načrtu za leto 2011 sploh nismo imeli predvidene parade ponosa. Vendar smo se zanjo odločili zaradi vrste okoliščin: odkar smo začeli z delovanjem, so nas oblast, vladne institucije, posamezniki in drugi popolnoma ignorirali. Preprosto niso hoteli sprejeti dejstva, da obstaja LGBT-organizacija, da obstajajo skupina in ljudje, za katere se je leta mislilo, da ne obstajajo, da ni nikogar, ki je javno avtiran. Veljalo je namreč, da v Črni gori sploh ni gejev in lezbijk. Zato smo v trenutku, ko se je to sprožilo, ko smo se organizirali in začeli delovati in povedali, da zdaj obstajamo, da je tu organizacija in prva javna oseba gibanja – torej jaz – ki bo javno zastopala in ščitila svojo skupnost, povzročili šok, nastal je kaos. Več kot dva in pol meseca smo poskušali vzpostaviti stik z institucijami, zlasti z Ministrstvom za človekove pravice in manjšine. Niso vedeli, kako naj nam odgovorijo, preprosto ignorirali so nas.

Na sestanku naše skupine se je članu porodila ideja, da če nas že nočejo slišati, če nočejo govoriti z nami, moramo nekako javno nastopiti. Enostavno je rekel, »Mi hočemo parado«. Tako se je sploh pojavila pobuda zanjo. Ko smo začeli o paradi javno govoriti, smo vzbudili velik interes, zanimanje so pokazali tako tuji kot domači mediji, poslanci Evropskega parlamenta, delegacija Evropske komisije v Črni gori, politične stranke in tako naprej. Ko je vlada Črne gore sprevidela, na katerih ravneh se stvari odvijajo, in ugotovila, da so vse oči uprte vanjo, in ko smo mi izjavili, da v Črni gori obstaja institucionalna homofobija, so zamenjali stališče in rekli: »Ne bodite vendar takšni, pridite, mi vas bomo podprli.« Potem smo imeli sestanek z namestnikom premiera Črne gore Duškom Markovićem, ki je tudi pravosodni minister. Vlada je nato javno izjavila, da podpira parado ponosa in da podpira delo LGBT Foruma progres. Tega smo bili na neki način zelo veseli, komunikacija je končno stekla, kot je treba, vendar še vedno niso naredili ničesar konkretnega, s čimer bi to podporo dokazali.

zdravko4_300Kakšne so bile reakcije politike, družbe, javnosti v Črni gori na napoved parade?

Reakcije so bile zelo različne, v večji meri negativne kot pozitivne. Narod je preprosto v šoku, najprej zaradi ustanovitve prve LGBT-organizacije –  ta prvi šok je bil v mesecu februarju. Naslednji šok je bila prva homoseksualna oseba v Črni gori, ki se je javno razkrila, zato da brani svojo skupnost, in tretje, to je seveda največji šok, da se organizira parada ponosa. Nekaterim se je to zdelo nepojmljivo, nemogoče, da se kaj takega v Črni gori sploh zgodi, češ da obstaja preveč homofobije, da je prezgodaj, da še ni čas in podobno. Mnogi na ta način bežijo in skrivajo svojo lastno homofobijo, skozi navidezno dobrohotne nasvete, v smislu, »Prezgodaj je še, strah me je za vas« … Vse to smo pač ignorirali in jih vprašali: »Kdaj pa bo čas? Povejte nam točno leto in datum in bomo takrat organizirali parado. Če že tako veste, kdaj bo  čas?« Seveda nam nihče ni znal odgovoriti na to vprašanje. Zato smo rekli, pustite nas torej, da delamo to, kar želimo, pravica do javnega združevanja in zbiranja je naša pravica.

Kar se tiče političnih strank in politike, smo takoj po sestanku z vlado dali pobudo za sestanek z vsemi političnimi strankami v Črni gori. Nismo hoteli, da vse skupaj ostane le na nivoju vlade, kot da počnemo nekaj na račun vlade ali da simpatiziramo z nekimi ljudmi v njej. Preprosto smo želeli komunikacijo na širšem nivoju, imeli smo sestanke s političnimi strankami in predsedniki strank. To nas je pripeljalo korak naprej, ker je bilo povsod pozitivno, nihče ni bil proti, nihče ni pozval k linču, stranke so parado večinoma podprle. Nekatere stranke parade kot dogodka sicer niso podprle, vendar tudi niso bile proti; rekle so, da ima vsakdo pravico do javnega združevanja. Stranke so pozvale državljane Črne gore in svoje podpornike, volivce, proti vsakršnemu nasilju na ulici, proti govorici sovraštva. To je zelo dobro, bili smo zelo presenečeni. Čeprav torej za letos nismo načrtovali parade, se je to iznenada zgodilo in vse kaže, da je zdaj pravi trenutek.

Zelo neobičajno je tudi, da črnogorska pravoslavna cerkev ni napadla ideje o paradi, saj se cerkve praviloma aktivno zavzemajo proti pravicam LGBT.

Nekako je vse čudno. Čudne so obče reakcije ljudi, ki so na splošno negativne, in vendar se nihče ne želi javno izjasniti z negativnim stališčem. Enostavno, trenutno vlada tako veliko zanimanje ljudi za to temo in ta dogodek, da se bojijo, da bi jih razglasili za homofobe. Kar se črnogorske pravoslavne cerkve tiče, smo tudi mi presenečeni, ker smo v bistvu pričakovali, da bo cerkev takoj reagirala, da bo pozivala k temu, da se ta dogodek ne podpre. To, kar se je pred kratkim zgodilo, pa je, da je sam metropolit Mihajlo izjavil, da nima nič proti paradi ponosa in da so vsi ljudje svobodni v svobodni državi. Da se tudi sam kot svoboden človek lahko udeležuje manifestacij, protestov. Tak komentar je edinstven primer v svetu in to, da niso pozvali k sovraštvu, je velik korak.

zdravko3_300Zakaj mislite, da je temu tako?

Ne vem, verjetno so vsi dojeli, da cerkev lahko ima svoje stališče, a kar se tiče strank in vlade in ljudi, ki so na neki način vendarle pomembna imena v Črni gori, ti ljudje začenjajo razumeti, da prihajajo spremembe in da nimajo več pristašev, kot so jih imeli nekoč za svoje izjave, pristašev, ki bi jih množično podprli. Tudi politiki so postali skeptični, bojijo se reakcij javnosti, da jih kdo ne bi obtožil, da so slabi, da niso tolerantni, da ne podpirajo različnosti, da niso demokrati.

Skupino LGBT Forum progres ste ustanovili februarja letos. Kakšno je stanje sedaj?

V bistvu je bila ustanovljena decembra 2010, vendar je trajalo nekaj mesecev, da smo se pripravili na javni nastop, ni se bilo lahko znajti in zbrati moči, da se pred vsemi javno nastopi. Zlasti zame, ki sem za zdaj edini razkrit gej, edina avtirana oseba v Črni gori. Upam, da jih bo kmalu več. Sam sem naredil ta korak, ker to preprosto želim in menim, da imam odgovornost do sebe in svojih pravic in do pravic drugih; mislim, da imam to dolžnost tudi kot izvršni direktor LGBT Foruma progres. Poleg tega sem bil novembra lani na ulici žrtev fizičnega napada zaradi spolne usmerjenosti, in ko sem napadalca prijavil policiji, nisem hotel molčati, ampak sem povedal, da me je fizično napadel in mi grozil s smrtjo in ostale grozljive stvari, zato ker sem gej. Enostavno nisem hotel, da bi to šlo mimo nekaznovano. Vedel sem, če bom molčal, bo napadalec spet ohrabljen, da me bo znova napadel, mene ali koga drugega iz LGBT-skupnosti. Ko sem se tako že avtiral pred institucijami sistema, policijo in sodiščem, se je v resnici začel moj proces avtiranja. Vedel sem, da se moram javno razkriti, da nekdo mora zaščititi naše pravice in tako je v bistvu nastal tudi LGBT Forum progres. Pred tem nismo imeli nobene organizacije, ki bi se direktno ukvarjala z našimi pravicami in jih ščitila.

Kakšna je vaša osebna izkušnja, ta korak je zagotovo težek.

Bilo je težko in še vedno je. Ta korak je bil nekako še najlažji, to, da samo  rečeš, »Jaz sem gej«. Veliko težje je tisto, kar sledi, to je tisto, kar je najhujše. To je reakcija ljudi, družine, sorodnikov, stricev in tet, sosedov, reakcije širše javnosti, ki je bila v šoku, da sem to jaz, da to ni le ime Zdravko Cimbaljević v časopisih, ampak tudi moja slika čez pol strani. Na ta način sem naši skupnosti želel pokazati, da sem oseba z imenom, s priimkom in z obrazom in da skrivanja ni več. Naša LGBT-skupnost je bila s tem ohrabljena in vsi so bili srečni, da končno obstaja nekdo, ki je gej in ki zastopa skupnost v Črni gori. Komentarji so bili različni in dobil sem tudi prve udarce. Moj oče se me je odrekel, izjavil je, da me ne želi videti in da sem za njega mrtev. To je najhujši udarec, ki sem ga doživel. Ne morem pa reči, da me ostali člani družine ne razumejo, imam podporo svojih sester in brata, ki se bo z ženo celo udeležil parade. Vendar starši so starši in to pač človeku »najtežje pade«. V glavnem, želim povedati ljudem, s čim se LGBT-skupnost dejansko sooča, kako je tistim ob visoki stopnji homofobije v Črni gori, ki večinoma še vedno živijo s svojimi družinami. Sam na srečo ne živim več pri starših in sem finančno neodvisen, tako da na ta način nisem odvisen od njih. Ampak zamislite si nekoga, ki živi pri starših in je od njih odvisen in se želi avtirati in mu starši rečejo, naj se pobere, naj gre. Kam naj gre? To je srž problema.

Če naj se pojavijo avtirane osebe, če naj se podpre LGBT-skupnost, potem potrebujemo podporo za projekte, eden takih je zavetišče za geje in lezbijke, ki bi fantom in dekletom nudila začasen varni prostor, dokler se situacija ne umiri ali se izboljšajo razmere v družini in se lahko vrnejo domov, ali dokler ne najdejo službe. Recimo dva, tri, največ šest mesecev, da se ponovno integrirajo v družbo, da so varni pred diskriminacijo in da jim nudimo pomoč. To, s čimer se skupnost srečuje za vsakim vogalom, je stigmatizacija. V trenutku, ko nekdo reče, da je gej, ni več tisto, kar je bil, ampak samo še gej. Če sem jaz aktivist za človekove pravice in spoštovana oseba v družbi, in povem da sem gej, ni več važno, ali sem dober aktivist, ali sem dobra oseba, pač pa se me ocenjuje, zavrača ali sprejema samo še na osnovi tega, da sem gej. To sem doživel na lastni koži, od ljudi, za katere sem pričakoval, da so zelo odprtega duha, da so moji prijatelji. Spremenili so se za 360 stopinj samo zato, ker sem gej.

Katere so prioritete delovanja vaše organizacije?

Poleg osnovnih dejavnosti je letos tu parada ponosa, ki je neke vrste začetek. V letošnjem letu je pomemben poudarek našega nadaljnjega dela na edukaciji tako LGBT-skupnosti kot tudi državljanov in družbe, na ozaveščanju in izobraževanju vladnih in državnih uradnikov in institucij, ki se  srečujejo z LGBT-problematiko, kot so policija, sodišča, pravosodni organi, ministrstva itd. Izobraževanje je torej naša prioriteta; skrbimo pa tudi za brezplačno pravno pomoč za žrtve nasilja in kršitev na podlagi spolne usmerjenosti, torej za tiste, ki želijo kazniva dejanja prijaviti, da jim nudimo podporo in pravno pomoč. Lahko računajo na nas, na našo strokovno in pravno pomoč, tukaj bodo sodelovali tudi psihologi in drugi, odvetniki, ki bodo pomagali žrtvam, da se postavijo na noge in si povrnejo samospoštovanje. Ukvarjali se bomo tudi z raziskavami o homofobiji v Črni gori, načrtujemo obiske raznih ustanov, kot so, recimo zapori. Vemo, da so ljudje, ki so prepoznani kot geji, v zaporih pogosto zlorabljeni, uslužbenci v zaporih so homofobični. Imamo veliko zastavljenih strateških ciljev, ki jih želimo uresničiti, četudi smo stari šele tri mesece, in so to za nas zelo veliki koraki. Vendar smo v teh treh mesecih uspeli veliko spremeniti; LGBT-vprašanje so v zadnjih štirih letih odpirale tudi druge nevladne organizacije, vendar se za skupnost nič konkretnega ni spremenilo.

Črnogorski mediji so LGBT-vsebinam bolj kot ne naklonjeni?

Da, so. Mediji so nam v tem trenutku tudi nekako najpomembnejši, ker vendarle gre za zgodbo, ki mora biti medijsko pospremljena, saj sicer ne bi mogli doseči vsakega državljana Črne gore, vsakega bralca, gledalca. Obstaja zelo pozitivna reakcija na parado, to je medijski bum, to je nekaj, kar je novo v Črni gori, kar se nikoli prej ni omenjalo, za medije je to popolna tema, dajejo nam podporo in izhodišče za nadaljnje delo. Seveda obstajajo tudi mediji, ki nimajo interesa ali objavijo le kratke notice, s čimer kažejo svoj odnos do spoštovanja človekovih pravic, transparentnost za vprašanja, za katera javnost kaže velik interes, in ki zadeva vse, čeprav se večina s tem ne strinja. Mediji so zanimivi, včasih ni dobro, da vstopite v njihov sistem, ker kakorkoli vam lahko pomagajo, vam lahko tudi škodijo. Na primer, na televiziji je bil prispevek o tem, da se v Podgorici organizira prva gejevska parada, nato so sledile slike, ne vem, iz parade v Kanadi, ki je vsa kot neki karneval, kjer se pije, pleše v krilcih in tangicah. To je za nekoga, ki tega ni še nikoli videl ne slišal, negativna, ekstremna slika. Kakorkoli obrnete, mediji lahko pomagajo, lahko pa ustvarijo napačno podobo.

Tags from the story
Written By
More from Tatjana Greif

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja