Intervju: Hörđur Torfason

Rešujem svojo (za)vest

Lani novembra je na povabilo Založbe Sanje Slovenijo obiskal Hörður Torfason, aktivist, glasbenik in igralec, ki je poznan kot začetnik revolucionarnega boja proti skorumpirani navezi med bančnim sektorjem in politično elito na Islandiji. Gospodarski zlom, ki je leta 2008 razblinil iluzorno idilo bogate otoške državice na severu, je spodbudil Hörðurja Torfasona, da je v maniri umetniškega performansa začel nagovarjati ljudi pred stavbo islandskega parlamenta. S tem je zanetil val množičnih protestov, ki so v sledečih mesecih povzročili odstop vlade, nastajanje nove ustave po načelih neposredne demokracije in ekonomsko stabilizacijo države. Islandska revolucija je vse do lanskih volitev, ko je levo vlado, ki ji je predsedovala javno razkrita lezbijka Jóhanna Sigurðardóttir, ponovno zamenjala konservativna vlada v sestavi strank, obtoženih korupcije in s tem odgovornosti za pojav finančne krize, veljala za zgodbo o uspehu državljanskega boja proti kapitalističnemu uničevanju pravnih ter socialnih temeljev. Hörður Torfason je z vstajniško Slovenijo, ki v islandskem protestnem scenariju lahko najde podobnosti z lastnimi uspehi, možnostmi in porazi, delil življenjsko zgodbo, v kateri se skriva njegov ‘know-how’ revolucije. V senci njegovega aktualnega civilnodružbenega delovanja se nahaja morda nekoliko manj poznano dejstvo, da je gej in začetnik gejevskega aktivizma na Islandiji.

Foto: Jaka Babnik

torafson 600

Ko ste bili v sedemdesetih letih na vrhuncu svoje glasbene in igralske kariere, ste se javno avtirali, kar je vodilo v vašo družbeno izključenost zaradi razširjene homofobije v tistem času na Islandiji. Danes ste ponovno javno znani kot začetnik islandske revolucije. Se vam zdi pomembno, da vas danes ljudje poznajo kot revolucionarja, ki je gej?

Ne glede na to, kje sem, vedno javno govorim o svoji homoseksualnosti, saj je to osrednji del mene. To dejstvo je vzrok, da sem postal aktivist. Bila mi je odvzeta pravica biti to, kar sem. Tudi pred občinstvom, ki ni naklonjeno homoseksualnosti, vedno izpostavim to dejstvo. V preteklih letih sem obiskal okrog petnajst držav – med njimi tudi takšne, v katerih geji nismo sprejeti – in vedno povem svojo zgodbo ter pri tem izpostavim pomembnost spoštovanja človekovih pravic. Nikoli se ne sme zmanjševati pomena človekovih pravic, to sploh ne sme biti vprašanje.

torafson 1 300V preteklosti, preden ste leta 2008 začeli organizirati proteste proti islandski vladi, ste bili del gejevskega aktivizma na Islandiji …

Ne, nisem bil del aktivizma. Vzpostavil sem ga. Nisem tip človeka, ki bi želel imeti vodilno vlogo znotraj kateregakoli gibanja. Delam sam in delam zunaj sistema. Gejevsko gibanje na Islandiji sem vzpostavil, ko sem se izpostavil kot prvi gej v državi. Dober sem pri organiziranju, združevanju ljudi in idej. Ko to opravim, se umaknem in začnem z novim projektom.

Torej sami sebe ne dojemate kot člana gejevskega gibanja na Islandiji?

Bil sem del gibanja, vendar ne v vodilni vlogi. To, da sem bil vključen v gejevsko gibanje, je bila velika osebna žrtev. Zaradi tega sem skoraj dvakrat izgubil življenje. Preživel sem poskus umora.

To so bili homofobični napadi?

Ja. In jih še vedno doživljam. Vendar kar bi rad povedal, je to, da ne želim biti vodja, ampak izumitelj. Ko smo leta 1978 geji na Islandiji začeli s svojim bojem, sem bil edini, ki ni skrival svojega obraza. Drugi so se pričeli razkrivati štiri ali pet let pozneje. Danes na Islandiji znotraj gejevskega gibanja – predvsem mladi ljudje, s katerimi se občasno pogovarjam – sploh ne vedo, kdo sem. Vendar to me ne prizadene. Prvo gejevsko organizacijo na Islandiji (Samtökin ’78, nacionalna queerovska organizacija, ki obstaja še danes, op. a.) sem pomagal vzpostaviti, ker je bilo to nujno zame osebno. Čeprav sem začel z vsem, pa vsega uspeha ne morem pripisati sebi. Tudi vsem tistim, ki so se zbudili, ki so postal člani organizacije, gre zasluga.

torafson 2 300Kakšne povezave, podobnosti, obstajajo med vašim preteklim aktivističnim delom znotraj gejevskega gibanja in protesti, ki ste jih organizirali leta 2008 in 2009 na Islandiji?

Ko sem se izpostavil kot gej, sem izgubil vse, skoraj sem si vzel življenje. V tistem času sem dojel vrednost, ki ga ima ves boj proti neumnosti, proti predsodkom. Vedno uporabljam isto metodo. Začnem sam in to, kar počnem, sem poimenoval z motom ‘ko jaz postanem mi’ (‘when I become we’). Sem oseba, ki si drzne stopiti v ospredje, sprejeti tveganje in nekaj narediti – recimo pomagati ljudem. Vendar pri tem gre vedno zame. Nikoli ne zavajam sebe ali drugih ljudi, da poskušam rešiti svet. Rešujem svojo (za)vest. Ko sem zaradi tega, ker sem se avtiral, izgubil vse, ko sem moral pobegniti iz države, ko sem preživel poskus umora, sem spoznal, da se je pomembno pogovarjati z ljudmi. Vedel sem, da ima večina ljudi določeno predstavo o gejih – stari in grdi posiljevalci. Po drugi strani pa so me dojemali kot postavnega moškega, ki se dobro oblači, ki se ne zapija in je talentiran. To je bilo moje najmočnejše orožje.

Začeli ste s koncertno turnejo po islandskem podeželju, kjer so vas sprva pogosto poslušali zgolj hišniki prostorov, v katerih ste nastopali, vendar se je krog poslušalcev postopoma večal, saj so opazili vaš talent, ki je razblinil njihove predsodke o homoseksualcih. Se vam ne zdi, da je ta asimilacijski pristop, ki ste ga imeli kot začetnik gejevskega gibanja, lahko problematičen, saj ne more biti uspešen v boju proti homofobiji na dolgi rok? Želeli ste se približati ‘normalni’ večini, biti del njih …

Sam sem se s pomočjo svojega glasbenega talenta bojeval proti predsodkom in proti negativni podobi, ki je bila v tistem času pripisana gejem. To je bila situacija v sedemdesetih letih. Vse to lahko problematiziramo, vendar važen je rezultat. Pisal sem pesmi o njihovem mnenju, posmehoval sem se jim. Številne pesmi so postale zelo znane na Islandiji, ker se v njih norčujem iz nevednosti. To tudi ni bil boj zgolj za gejevske pravice, ampak za človekove pravice na splošno. Ni šlo za osredotočenje na gejevsko problematiko, ampak na problematiko nespoštovanja človekovih pravic.

Vendar z govorom o človekovih pravicah na splošno lahko hitro zakrijemo pomembne razlike med ljudmi in njihove specifične situacije. Pomemben del gejevskih gibanj je prizadevanje za vidnost. Če rečemo, da se ne borimo za gejevske pravice, ampak za človekove pravice na splošno, je lahko problematično …

Lahko je problematično, če tako želite. Variacije, raznolikosti med diskriminiranimi skupinami se pokažejo tekom časa, ko pride do napredka. Najpomembneje je to, da se boj sploh začne in da ga ljudje razumejo v širšem kontekstu človekovih pravic. To je bil moj pristop.

Je bilo lgbt-gibanje vključeno v proteste proti korupciji na Islandiji leta 2008 in 2009?

Ne.

Zakaj ne?

Vprašajte njih.

Imate vsaj mnenje o tem?

Niti ne. Protestov so se udeleževali vsi ljudje, tudi lgbt. Če bi za podporo prosil predstavnike lgbt-aktivizma, bi jo zagotovo dobil, vendar tega nisem storil, ker tega nisem potreboval. Gejevsko gibanje sem zapustil leta 1993, ker sem prišel v velik konflikt s člani gibanja. V svoje delovanje niso želeli vključiti boja za pravice transseksualnih oseb. Moj pogled je bil vedno ta, da se je potrebno boriti za vse seksualne in spolne manjšine. Od takrat je sicer prišlo do napredka na tem področju. Zadnja leta se bolj aktivistično osredotočam na težave političnih beguncev, kar vključuje tudi gejevske begunce. V življenju delujem neodvisno. Naredim nekaj in potem to prepustim skupini ljudi. Ne maram delovanja znotraj organizacij, ker se tam zadeve odvijajo zelo počasi.

Protesti, ki ste jih organizirali, so temeljili na javni debati. Pred parlamentom ste odprli javni prostor, kjer so se ljudje lahko pogovarjali in skupaj oblikovali politične zahteve. Posledice finančnega bankrota Islandije je čutila velika večina državljanov in državljank. Menite, da bi takšno množično mobilizacijo ljudstva lahko dosegli tudi v primeru problema, ki se ne bi dotikal večine, temveč kršitve pravic določeni družbeni manjšini?

Resnično ne vem. Vsekakor upam, da ja.

O vašem življenju je bila napisana biografija z naslovom Tabú. Na naslovni fotografiji izstopa rožnat trikotnik, ki se nahaja na vašem obrazu. Lahko pojasnite to simboliko?

Idejo za takšno naslovnico je predlagal oblikovalec knjige. On je izbral mojo fotografijo iz časa, ko sem diplomiral iz gledališke igre, in je na moj obraz odtisnil rožnat trikotnik. Ta simbolika označevanja homoseksualcev izvira iz nacizma. Menim, da se naše zgodovine kot zgodovine gejev ne bi smelo nikoli pozabiti.

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Intervju: Evelyne Paradis – Vlagati moramo v gradnjo gibanja

Intervju z Evelyne Paradis, izvršno direktorico Ilge-Europe (ILGA-Europe, ‘International Organisation for Lesbian,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja