Najprej je bilo videti nedolžno, komaj vredno pozornosti. »Nisem feministka, verjamem pa v enakost.« Aha, pomembno je, da se ženska, človek zavzema za enakost, ne pa … za kaj že? Razmislek bi pokazal, da se feminizem ne zavzema za nič drugega kakor za enakost. Toda za razmislek je potreben čas in časa danes ni veliko, večina ga je baje že odtekla v preteklost. Torej smo ostale pri tem, da se zavzemamo za enakost, feministke pa za kdo ve kaj.
Potem je postalo manj nedolžno. »Nisem feministka, verjamem pa v žensko moč.« Seveda, (tudi) me imamo nekakšno moč, lahko ji rečemo ženska, ker je drugačna od moške. V čem že? Ah, drugačna pač. Vse vemo, da s(m)o drugačne od moških. Samo zafrustriranke jim hočejo biti enake. Torej smo sprejele, da imamo neko nedefinirano drugačno moč, in megleno smo slutile, da je povezana s telesom, rojevanjem, čustvi … In zadovoljne smo bile, ker smo čutile, da smo lahko ponosne na svojo … ženskost? Kaj je že to? No – tisto drugačno od moškosti.
Potem je začelo postajati nevarno. »Feminizem ženskam jemlje užitek biti ženska.« – »Feministke ne razumejo, da ženskam nikoli ni šlo tako slabo kakor danes.« Hm, saj nam res ne gre najbolje. Vedno več moramo delati, vedno manj zaposlitev je za nas, pa še te s krajšim delovnim časom, vse več nas živi na meji revščine ali pod njo, za vedno več bolnih in ostarelih v družinah moramo skrbeti … Za vse to moramo biti v vedno boljši formi, ob tem nositi vedno višje pete, imeti vedno manj kilogramov, kazati vedno več gladkega dekolteja … Naporno. Emancipiranost je en sam velik napor. Kje je tu še kak užitek?
Potem smo se znašle tam, kjer smo mogoče bile pred začetkom. »Ženske prevzemajo nadzor nad družbo in družba je zato vedno bolj permisivna.« Ženske smo namreč nosilke neizmerne ljubezni, ki ne zna postavljati meja. Zato ob sebi potrebujemo velikega drugega, ki se lahko utelesi le v moškem. To pa se le težko še zgodi, ker moški zaradi hormonov v hrani in strahu pred prevladujočo ženskostjo izgubljajo testosteron. Torej se utapljamo v morju brezmejne (permisivne, ženske) ljubezni.
Pri tem je bilo nerodno dvoje. Prvič: »Noben dedec ne more biti tako žleht kot baba.« Naša brezmejna ljubezen je lahko tudi uničujoča. Ali pa jo mogoče takšna kar po definiciji. Kot kak cunami preplavlja vse pred seboj. In drugič: »V feminizmu prevladujejo militantne lezbijke.« Ah, seveda, pod nalepko feminizma se v resnici skriva lezbičnost. Ženske bi kar vse same med seboj. Če smo feministke, smo v resnici lezbijke, in če smo lezbijke, v resnici sploh nismo več (prave) ženske.
In potem smo potonile. Potonile na spletu, z moderno tehnologijo, ki baje s sabo nosi neverjetno obljubo enakosti. »Umri, prasica. Vse feministke je treba pobit. Same neprefukane lezbe.« – »Prejebal te bom tako, da te bo minilo razmišljat o feminizmu. Minilo te bo sploh razmišljat. Tega itak nisi sposobna.«
Vulgarno? Gotovo. Vendar ne nepričakovano.
V prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja smo v Sloveniji ponovno začele govoriti o feminizmu. Ponovno – po nekaj desetletjih socialističnega urejanja t. i. ženskega vprašanja. Takrat je feminizmu oporekala le Zveza komunistov s svojimi institucionalnimi pritiklinami. Sredi osemdesetih nas je poskušala spodnesti z očitkom o »buržoaznih idejah«. Neuspešno.
Z malo humorja bi lahko rekla, da smo celo desetletje preživele v feminističnem raju. Feminizmu je bilo mogoče oporekati tako rekoč le privatno. Veljal je za legitimno družbeno gibanje. Sicer se večina žensk ni opredeljevala za feministke, a se s tem vsaj niso postavljale in številne so gibanje podpirale.
Desetletje pozneje so se pojavile prve ženske, ki so s pomembnejših (političnih in drugih) pozicij izjavljale, da »niso feministke«, so pa »za enakopravnost« ali »za enake možnosti«. Nekateri znani moški in ženske so poudarjali, da je čas feminizma minil, da smo v obdobju postfeminizma.
Potem je šlo le še navzdol. Ko so se razmere začele slabšati, so se slabšale bolj in hitreje za ženske, in ta proces radikalno poteka še danes. Številne pridobitve blaginje, ustvarjene v socialističnem režimu, je dodobra načel zob (neo)liberalnega časa. Od feministične skupine Ženske za politiko, ki je nehala delovati na začetku devetdesetih let, nam je preostalo nekaj znanstvenic, ki občasno v javnosti zastavijo svoj glas za pravice žensk. Od velikih demonstracij za pravico do abortusa smo prišle do dveh feminističnih vstajniških skupinic. Od feminističnega delovanja proti nasilju nad ženskami smo prešle k varnim hišam, ki v zavetju državnega financiranja nudijo psihosocialne storitve, a nikoli ne radikalizirajo vprašanja nasilja. Od zagovora človekovih pravic žensk smo prešle k zahtevam po »feminističnem socialnem delu«, kakor da bi kaj takega (lahko) obstajalo. Institucije ženske politike, ki jih je uspešno izborilo feministično gibanje iz osemdesetih, so najprej zakrnele v brezzobe tigrice, nato pa so jih eno za drugo preprosto ukinili, na koncu že brez vsakršnega protesta. In ne nazadnje – v osemdesetih je v feministični skupini lahko nastala lezbična iniciativa, ob sovražnem pohodu desnice proti družinskemu zakoniku pa se ženske nevladne organizacije niso povezale v koalicijo, ki bi v javnosti dosledno in kontinuirano podpirala uveljavitev enakih pravic ne glede na spolno usmerjenost, tudi za ženske.
Kam torej od tod naprej? Morda bi se morale obrniti k lezbičnemu gibanju in se od njega kaj naučiti. Na primer tega, da je vidnost osnova vsega, da je vztrajanje v nevidnosti sicer lahko osebna izbira in strategija preživetja, da pa ne more prinesti (družbene) spremembe na bolje, kvečjemu na slabše. Ali tega, da je morda treba iti tudi na ulico in zastaviti svoje telo, pa čeprav »le« enkrat na leto, denimo ob mednarodnem dnevu žensk. In tega, da ni mogoče zastopati politike enakosti spolov, tako da si nadevamo masko nenevarnih »enakih možnosti«, ki ne ogrožajo ničesar, še najmanj pa sodobnega prepleta patriarhata in kapitalizma. In da ni prizadevanj za enakost brez pristranskosti v izvornem smislu »biti na strani nekoga«.
Biti na strani žensk? Kaj je že to? Aja, feminizem …
