KOLUMNA
Pepero je sin Andov. Na robu adolescence odrine od doma po očeta Carlosa, ki se nikoli ni vrnil z iskanja mitološkega El Dorada (Zlatega moškega ali kraja neizmernih zakladov in skrivnosti ?!?). Mladeniču kaže smer zlati kondor, ki pa se visoko na nebu pojavi samo takrat, ko je nevarnost mimo, stiska premagana, ovira prečkana. Njegova sončna sled je brizg upanja naravnost v žilo, kot pravi pornodiva Patty Diphusa. Konca risanke nikoli nisem dočakal, ker se mi je mudilo od doma iskat pot do svojega El Dorada. (Zlatega moškega ali kraja neizmernih zakladov in skrivnosti?)
Scalo je že toliko dni zapored, da me je breme mokrih mrzlih mračnih nebesnih stvorov že čisto zabilo v to prekleto slovensko genocidno zemljo. Petra me je ugrabila pri pivovarni, kjer diši tako podobno kot pri nonotu, ko je dneve prečepel pred kositrnim kotlom in iz nagnusne prevrele sadne brozge mojstrsko izvabljal curek žganine. Še vedno me zvrne vsakič, kot je njega zvračalo od opoja, s katerim je premagoval brezup. Zbasala me je v pregret avto in ob žuljenju izsušenega sendviča s pohanim piščancem sva priplula do Novega mesta. Tam naj bi v Gogi spet govoril o rožnatih trikotnikih, ker sem postal pred leti, ko sem prevajal razstavo Homokavst, izvedenec za to temo. Bulšit. Pojma nimam. In spet sem dan pred srečanjem v Rožnatem trikotniku Richarda Planta prešteval kosti zlobotomiranih, posiljenih, prešpikanih, kastriranih, izmučenih, stuširanih, ponižanih in pobitih. Med štirimi stenami Goge se je vrtel Paragraf 175 Roba Epsteina in Jeffreyja Friedmana. Nekajkrat sem ga že videl, zato sem vedel, da bo spet vozlalo črevesje. In spet bom požiral cmok, potiskal solze po kanalih in hitro mežikal, da se čimprej izsušijo. Jebat ga, sem pač čustvena razvalina. Za iniciacijo, črno-bele podobe Berlina dvajsetih prejšnjega stoletja. Zakajeni lokali,v katerih mrgoli življenje. Zvoki kabareja. Modri angel Marlene Dietrich v črnem fraku s cilindrom strastno poljubi damo. V mestu naj bi bilo med Weimarsko republiko več homolokalov, kot v New Yorku v osemdesetih. Travestiti, prostitutke, plešoči gejevski in lezbični pari, nočni klubi, Nollendorfplatz, Falling in love again in eno samo fatalno dekadentno veselje. »V vsem Berlinu si bil svoboden, počel si lahko, kar si hotel,« pripoveduje belolasa Annette Eick, ki jo je pred Hitlerjem v London rešila ljubljena. Generacija marginalcev je frustracijo represije kanalizirala na najboljši možni način: v eros in politično satiro. Der Eigene, Wissenschaftlich-humanitäres Komitee, Institut für Sexualwissenschaft in … Eldorado. (Zlati moški ali kraj neizmernih zakladov in skrivnosti?)
Prebudil sem se na wc-ju Tiffanyja ravno med fafanjem trdega Rangerjevega kurca. Kako sem si ga želel! Že prej, ko sem polagal ustnice na njegov sladki vrat in stiskal k sebi njegovo mehko-trdo telo. Celega sem lahko objel z eno roko in to me je rajcalo do tresavice, do agresije. Testosterona je vrelo, da so bile razbite zasvinjane keramične ploščice čisto prepojene. Želel sem videti ekstazo na njegovem obrazu, a je bilo alkohola preveč, zato sem raje pred wc-jem padel pred tri štrleča mednožja. Mateja je vrtela muziko in dišalo je po Terre d’Hermès. In sem se spomnil, kako so me v Montrealu medvedi osvobodili represije bodyfašizma, da sem prvič v življenju polnag poskakoval med potnimi kosmatimi telesi. In penetriral v trdo utripajoče meso, kot Benigno v neskončno vagino v Govori z njo. In kako mi je Rush v Kölnu gledal naravnost v oči, medtem ko je z mene odpadalo nelagodje pred dark roomi. In kako je Michelangelov Paolo v Bresci natrgal debelo plast trdoživega ovoja kompleksov manjvrednosti in crkajoče samopodobe, medtem ko mi je na obrazu utripal v krčih orgazma, kričal in me utapljal v spermi. In sem se spomnil, kako sem se prvič plaho spuščal v tujost neznanih obrazov nedeljske Štirke, kako sem telesno čutil totalno alienacijo. Popolnoma nesposoben izreči en sam glas v tem podzemnem planetu. Zdaj pa sem tu, sredi Eldorada in s poraščenih teles horde medvedov ližem znoj, urin, med in semenje.
To je moj Eldorado. Svet spodaj, zunaj in čez rob. Ta svet razumem, ta antisvet me prežema. In prevzema! Tu sem našel svoj dom, svojo maternico in žaro. Med pornodivami, divami in poženščenimi mahedrajočimi zlomljenimi geji, hipermaskuliniziranimi bradatimi medvedi in vsem, kar je vmes in onkraj. Med pobritimi možačami, dolgonogimi transi, normalnimi pedri in popolnoma nevrotičnimi apaurini. Med hiv-pozitivnimi, mišicastimi žigoloji, lezbijkami, hermafroditi, drag kingi in queeni, domorodci, dezerterji, hendikepiranimi, fisterji, svingerji, biseksualnimi, dolgolasimi dominami, kurbami, skrivači, Cigani. Judinjami, dišečimi Bosanci, seksualnimi odvisniki in narkomani, alternativci, odpadnicami, grešniki, antikristi in muslimani. Kadilci, queer, butch in femme sestrami, izbrisanimi in vegani. Raztrganci, antipatrioti, antifašisti, anarhisti, komunisti. Med samimi, alterglobalisti in feministkami. Med vdovami, prekariatom, jalovimi in osamljenimi. In norimi. Med vsemi izobčenimi demoni, padlimi angeli, ki trgajo spone. Na periferiji, na margini. Med vsemi zatiranimi. Med antimaterijo. In tako cvetimo iz civilizacije v civilizacijo. In noben Hitler, noben Benedikt XVI. nam ne bo prišel do živega. Ker znamo svojo osvoboditveno trdoživost kanalizirati na najboljši možen način: v eros in politično satiro. Carlosa morda v tem življenju res ne bom nikoli našel, a so mi krvavi demoni globoko pod zemljo pokazali pot do Eldorada. Zlatega moškega in kraja neizmernih zakladov in skrivnosti.
