Razmisle
Pomisleki ob branju osebn iskren
Pomisleki ob branju zgodbe nekega ex-ge
Pomisleki ob branju zgodbe nekega ge
Pomisleki ob branju neke zgodbe
Luca di Tolve, Bil sem gej, prevedla Katja Rozman, Emanuel, 2012
Zvezde ga včasih polomijo. Na začetku leta se je glbt-javnost ostro odzvala na spodrsljaj igralke Cynthie Nixon, ko se je malce zarekla, češ da je bila heteroseksualka in homoseksualka, in biti lezbijka se ji zdi bolje. Številni so jo napadli, da podpira mnenje, da je homoseksualnost izbira. Tudi preden bi igralka podala pojasnilo k izjavi, je bilo v resnici jasno, da je pač biseksualka in se je nerodno izrazila.
Precej bolj ga je nedavno polomil Rupert Everett, ko je izjavil, da si ne predstavlja ničesar hujšega, kot če odraščaš s homoseksualnima očetoma. Strinja se namreč z mamo, da otrok potrebuje očeta in mater, ter v isti sapi dodaja, da je mama spoznala njegovega partnerja, vendar »si vseeno želi, da bi imel ženo in otroke«. Norman Bates bi bil ponosen nanj. Kdorkoli drug malo težje.
Primera omenjam, ker v njiju najdemo dva zanimiva pojava, ki se navezujeta na obravnavano knjigo. Prvi je v javnosti obudil ali vsaj izpostavil problem, ki ga redko srečamo – bifobijo. Drugi pa je zabit. No, v redu, drugi se zdi pač šolski primer ponotranjene homofobije.
Pa se posvetimo še eni zvezdi, čeprav je precej manj slavna. Pa vendar – Luca di Tolve ni kar nekdo. Je eden prvih zmagovalcev prestižnega naslova Mister Gay (1990). Spoznal je Versaceja, se družil z Dolcem in Gabbano (ki sta fuknjena na Berlusconija, že tu bi se dalo marsikaj analizirati), hodil je na elitne zabave z Naomi Campbell in Seanom Combsom (Puff Daddy, Diddy ali P. Diddy – vprašajte di Tolveja, on se spozna na vprašanja izbirnega tipa).
Vse to pa je Luca preziral. Ni bil zadovoljen, dušilo ga je, utesnjevalo. Ni bil srečen! Še en klicaj! Pa se je pač odpravil v Medžugorje in vse se je uredilo. Zanimivo se mi zdi, da mora človek, ki ni zadovoljen s svojim načinom življenja (diskači, droga, priložnostni seks), tako daleč, da bi našel rešitev. Lahko pomislim vsaj na še eno možnost: lahko bi nehal hoditi v diskače in se dajati dol v darkroomih. Na primer. Ampak Luca di Tolve je bil navsezadnje vešč potovalec, saj je idejni oče gejevskih križarjenj v Italiji (idejo je dobil v Miamiju) – organiziral je križarjenje z naked partyjem. Za transvestite, ker so mu všeč ženske poteze transseksualcev, kot je pojasnil v intervjuju za italijanski Il Giornale.
No, ampak Luca se je odločil za daljšo rešitev do sreče, ob tem pa tudi ozdravel od homoseksualnosti. Dve muhi na en mah. Ni sicer jasno, kaj je bilo prej. Tako kot z jajcem in kuro. Ampak saj ni važno. Glavno je, da je Luca vselej slutil, če ne celo vedel, da njegova homoseksualnost že ni prirojena. Ne in ne. Kriva je bila mati, krive so bile vzgojiteljice, učiteljice (celo za telovadbo so imeli učiteljico!), skratka ženske. Nič čudnega, boste rekli, saj homoseksualci vendar priznavamo takšne in drugačne prehode.
Vsaj tako je prepričan dr. patrologije Miran Špelič, ki v predgovoru k di Tolvejevi knjigi lepo pove, da Luca »potrjuje tezo utišanih, da spolna usmerjenost ni ne genetska niti sociološka določenost, ampak je v dobršni meri prepuščena človekovi odločitvi«. Kaj pomeni »v dobršni meri«, ni razloženo. Še boljši pa je naslednji stavek: »Zanimivo je, da bi nekateri njegovi nasprotniki še priznali možnost spremembe, a le v eni smeri, iz hetero v homo, nikakor pa ne obratno.« Kdo so ti drzni nekateri, tudi ni jasno. Skratka: sprejemamo nove člane, iz kluba pa nikogar več ne izpustimo. Kot Hotel California. Ni mi jasno, zakaj smo še manjšina.
Ko so ga učitelji v srednji šoli tako rekoč avtirali (»Tako občutljiv je. Takšni, kot je on, so vsi zelo občutljivi.«), ga je to seveda zelo prizadelo. Že ločitev staršev je bila travmatična (o tem se razpiše z doktorsko disertacijo o psihologiji vesoljnega človeštva in cepljenju DNK-ja), ampak neodgovorni učitelji niso nič manj obsojanja vredni, ker se moškost ne more razviti, razvije se narcizem, jamr jamr, ker »deček [ne vemo, ali še vedno govorimo o srednji šoli] ne more vzpostaviti pravega dialektičnega odnosa z vzgojiteljem, ki bi mu lahko pomagal razumeti, kdo je in kaj bi moral spremeniti. […] Naj nas torej ne preseneti, če se bo kot odrasel človek razvil v homoseksualca ali ženskarja. Obe obliki vedenja namreč povzroča enaka nezmožnost vzpostavljanja normalnih odnosov z drugimi […]«
No, lepo da ne sodi drugih po sebi.
Že tukaj me je minilo, ampak sem vztrajal. Ne do konca; ob nelogičnostih in zoprnih posploševanjih, sodbah in puhlih modrovanjih bi di Tolveja zelo težko jemal resno. Pravzaprav že prvi dve strani predgovora povesta vse. »Zaradi svoje ranjenosti v zgodnjem otroštvu je bil še toliko bolj dovzeten za novačenje iz istospolnih krogov.« In očem skrito bistvo je bržkone zakopano v stavku, ki sledi: »Postal je odvisen od spolnega užitka kljub izkustvu in prepričanju, da ga ni mogoče nikoli v polnosti doseči. In tu odgrne zaveso in pokaže, kaj je v resnici za na videz idealno podobo veselih (gejev).«
Svet namreč še ni videl od seksa odvisnih in zaradi tega nezadovoljnih heteroseksualcev, to je gejevska ekskluzivnost. Da ne bo pomote – di Tolve sam na to opozarja, čeprav naj bi njegovo pričevanje ponujalo »razmislek brez obsojanja tistih, ki so se odločili drugače«.
Na svoj 30. rojstni dan je di Tolve po naključju odkril Nicolsovo reparativno terapijo. Kot je zaupal v omenjenem intervjuju, je brošura, ki jo je prebral na dušek, razkrivala sveto resnico: »Leta in leta si pil, snifal koko, seksal z več partnerji obenem in v več kot tridesetih različnih položajih, ampak si nesrečen. Podnevi se skušaš braniti pred tem, kar bi rad počel ponoči, ker se zavedaš, da vsak občutek polnosti izgine ob izlivu.« Rešitev? Greš živet z žensko, pa je. Ampak – je bil torej tudi Michael Douglas gej, ko se je šel zdravit zaradi odvisnosti od seksa? Po drugi strani – so vsi moški, ki se opredeljujejo kot geji, in ne snifajo in niso promiskuitetni, v resnici heteroseksualci in si tega nočejo priznati, ker jih je preveč sram?
Škoda časa.
