Mi, iztirjenci

KOMENTAR

mihaelNas, ki smo iztirili iz gravitacijskih sil Zemlje in se gibljemo v nikogaršnjem območju med nebom in Zemljo, je vse več, ker je finančna kriza udarila v svoje kapitalistično jedro – srednji razred Zahodnega sveta. Smernice produktivnosti, ki so dolgo veljale za podaljšek narave, zdaj razkrivajo svojo uničevalno zvezanost z izkoriščevalskimi projekti neoliberalizma. Ob tako številnem vstopu novih članov v klub iztirjencev bi človek pomislil, da je edino logična vzpostavitev novih oblik solidarnosti, ki bi vsem ljudem omogočale materialno preživetje, politično enakost in družbeno dostojanstvo. Vendar za dosego te utopije očitno še nismo dovolj iztirili.

Medtem ko svet pada s tečajev, se ljudje vse bolj oklepajo starih tirnic, častijo preživete malike in se s teptanjem šibkejših poskušajo izriniti iz vse večjega kluba iztirjencev. Le kdo bi jih obsojal, saj gre za taktiko preživetja, za še eno predvidljivo fazo znotraj kapitalističnega cikla. Kmečka pamet, verjetno edina stalnica našega planeta, že dobro ve, da se Zemlja lahko vrti le v eno smer.

Morda smo se nesposobni združiti v boju proti apokaliptičnim jezdecem zato, ker dejansko živimo v vzporednih svetovih z različnimi hitrostmi. Naj podam primer svoje letošnje počitniške izkušnje. Odpravil sem se v dansko prestolnico, kjer sem lahko kot gej za vsaj par dopustniških dni zadihal s polnimi pljuči. (Bo za zdaj že držalo, da se očitno še ne uvrščam v kritičen del ‘izgubljene generacije’, če si lahko privoščim izlet v Skandinavijo.) Verjetno ne preseneča, da je v socialno močni državi primerno poskrbljeno tudi za lgbt-državljane in državljanke. Danski par Axel in Eigil sta z registracijo leta 1989 v Kopenhagnu postala prvi gejevski par na svetu, ki je sklenil civilno partnerstvo. Od letošnjega junija dalje pa danska zakonodaja omogoča sklenitev istospolne poroke tudi v državni evangeličanski cerkvi, kar je še en razlog več za to, da je bila letošnja Parada ponosa v Kopenhagnu zgolj brezskrbno slavljenje raznolikosti in odprtosti mesta. Redka politično-aktivistična sporočila na Paradi so povečini opozarjala na probleme v tistih neevropskih državah, kjer se lgbt-osebe še vedno srečujejo z življenjsko nevarnostjo, kot je na primer v Ugandi.

Dejstvo, da na Danskem razumejo vstop gejev in lezbijk v cerkve kot vrhunec (zahodnjaške) enakopravnosti, medtem ko opozarjajo na probleme v Ugandi, kjer druga različica iste religije izvaja inkvizicijo nad tamkajšnjo lgbt-populacijo, se mi je zdelo čudno. Ne bi bilo bolj načelno, če bi lgbt-aktivizem naprednega Zahoda v celoti opustil cilj spreminjanja zgodovinskega in globalnega sovražnika, kot sta religija in vojska, v prijatelja? Ne bi raje svoja sredstva pomoči usmeril v doseganje sekularnih, pacifističnih in ekonomskih rešitev za lgbt-osebe po vsem svetu? Morda bi na tak način ostalo kaj več denarja, časa in energije za pomoč tistim državam, ki se ne nahajajo ‘daleč od oči’, ampak so del sivega povprečja, skritega v centru Evrope, pogrezajočega se pod težo iztirjenih. Ali je boj za enakopravnost res zgolj kopičenje možnosti individualnih izbir, ne oziraje se na meje pravičnosti in solidarnosti?

Ne vem. Morda sem res preveč nagnjen k problematiziranju in iskanju nemogočih povezav med različnimi svetovi, ki so pač slučajno del istega planeta. »In vendar se vrti!« … Pa naj razume, kdor more.

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Next best drag 2

REPORT Nova sezona kraljic in kraljev preobleke Na predpraznično nedeljo v decembru...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja