V romanu Deklina zgodba Margaret Atwood se gejem, lezbištvo je tudi v distopiji nevidno, in ženskam ne piše dobro. Pripoved se odvija v bližnji prihodnosti na ozemlju ZDA. Te so zaradi ekološke katastrofe in izrojevanja belske rase ustanovile monoteistično religiozno diktaturo, ki ženske v celoti podredi moškim, da gospodinjijo, rojevalo otroke in vzgajajo ženske, da služijo moškim. Vse, ki niso mož in žena poročena, so kaznovane s smrtjo. To slikovito opiše glavna protagonistka Odfreda, ko na poti domov iz trgovine na zidu, ki obkroža mesto, zagleda obešena varnostnika. Razlog za usmrtitev? Neprokreativno spolno občevanje, za kar sta bila označena za izdajalca spola (gender traitors).
Literarna zgodba je primer, kako lahko nacionalistična politična oblast obravnava ženske, seksualne manjšine, temnopolte osebe, skratka vse tiste, ki ne sodijo v okvir belega heteroseksualnega para. Če se slučajno zgodi, da nacionalna patriarhalna oblast prepozna le pedre in lezbe in jim da kakšno pravico ali dve, to ni zastonj, ampak zahteva tudi temu primerno vedenje, ki se kaže v pokoravanju normi. Ravno sledenje družbenemu predpisu ki se v trenutni globalni politični situaciji le še zaostruje, ima v homoseksualnem gibanju mučno zgodovino.
Fenomen Yiannopolus
Želja po sprejetju in pridobivanju pravic za sabo vleče normifikacijo, saj je to v liberalnem diskurzu edini način zagotovitve državljanskih pravic. Kriza liberalne demokracije in vzpon skrajnih desničark na oblast v ZDA sta v celoti pokazala napake liberalizma. Multi-kulti ne deluje, identitetne politike so preč, islam je religija nasilja, belci so zatirani. Vse to so parole, ki jih je Trump izkoristil in kanaliziral, da bi prišel na oblast kot protisistemski kandidat, ki je hkrati produkt in eksces sistema in v celoti podpira sistem.
In njega podpira in poveličuje Milo Yiannopoulos. Pederski nacionalist, šovinist, mizogin, rasist, nacionalist, islamofob, skrajni desničar, neoliberalec. Skratka ni, da ni. You name it, he got it. Milo je navadna belska pederska privilegirana rit, ki s svojim kričanjem služi mastne denarce, podpihuje navidezni intelektualizem in širi vse možne izme. Čemu pridevnik pederski? Milo utemeljuje gejevske pravice z nacionalističnimi parolami, češ da so prebivalke držav zahodnega sveta, še posebej nekaterih nacij, bolj sprejemajoče do populacije LGBTQ+, ker so bodisi bolj razvite bodisi so same po sebi takšne. Milo uživa vse blagodati homonacionalizma. Toda, kaj je to?
Homonacionalizem
Jasbir Puar opredeli homonacionalizem kot ocenjevanje nacionalnosti, utemeljeno na obravnavi gejev in lezbijk. Homonacionalizem šteje nekatere populacije zaradi obravnave gejev in lezbijk kot bolj napredne in modernizirane in jim podeljuje državljanske pravice na račun delne ali popolne izključitve drugih populacij. Kot poudarja Natalie Kouri-Towe , se homonacionalizem v pojmovanju prevlade Zahoda osredotoča na spol in spolno usmerjenost. Za njo je homonacionalizem proces, ko so nekateri LGBTQ+ ljudje (predvsem geji in lezbijke) sprejeti, dobijo pravice in status državljana na podlagi potrošniških praks in ekonomske mobilnosti, ter so pravice, kot je istospolna poroka, zagotovljene in utemeljene na posameznici in državi, a ne na kolektivu; skratka gre za utrjevanje statusa quo.
Homonacionalizem je tudi proces nenehnega umeščanja in uslišanja le tistih, ki obvladajo govorico vladajočih; poudarjanje homofobije kot osrednje in prvotne oblike diskriminacije je običajno znak siceršnje privilegiranosti posameznice, pojasnjuje Maya Mikdashi .
Zloženka homonacionalizem razkriva, da gre za utrjevanje ideologije krvi in grude, torej pripadnosti določeni rasi, populaciji in istovetenju z njo, saj latinska beseda homo pomeni isti. Ista latinska predpona označuje tudi človeka, a v skovanki homonacionalizem dobi paradoksalen pomen, saj naj bi po eni strani označila vse pripadnice človeškega rodu, po drugi pa jih ravno v kombinaciji z nacionalizmom izključuje. Liberalni diskurz, ki z zagovarjanjem pravic posameznice išče pot do enakopravnosti, naleti na svoje meje in se tako prične obračati proti sebi, saj je univerzalno podeljevanje enakopravnosti in pravic zgolj navidezno.
Demokratizacija prek pravic LGBTQ+
Homonacionalizem je način izsiljevanja demokratizacije držav in populaciji, ki jih Zahod dojema kot manj civilizirane; je sredstvo pokroviteljstva in pokoravanja držav, ki niso sprejele vključujoče LGBTQ+ zakonodaje, kot da je to osrednji pokazatelj demokratizacije.
Yiannopoulos je idealni primerek utelešenega homonacionalizma, saj kot beli privilegirani gej (Milo ne verjame, da obstajajo lezbijke) iz Velike Britanije seje rasizem in islamofobijo, poudarjajoč krilatice, kot je, kako geje ogrožajo muslimanke. V resnici je idealno sredstvo skrajnih desničark in konservativk, ki so čakale dan, ko bo v imenu njihove ideologije pripadnica seksualne manjšine širila nacionalizem in neoliberalizem pod pretvezo skrbi za pravice LGBTQ+. Skratka, Milo opravlja umazano delo desničark, kar ne pomeni, da so te resnične zagovornice pravic seksualnih manjšin.
Homonacionalizem na Slovenskem
Ob tem se ne gre slepiti, da na Slovenskem ni milov, razlika je le v tem, da niso vidni. To so vsi tisti janezi – pederi, ki se derejo, da nam je Janša dal pravice, da je dovolj če poskrbimo za istospolne poroke, ampak s čefurji nikoli ne bodo seksali, ker so butasti in neomikani (razredizem in orientalizem na delu), da če sprejmemo begunce, nas bodo muslimani pretepali na žive in mrtve, ker je islam homofobna religija, medtem ko pozabljajo na nasilje, ki ga zganjajo domači religiozni jeznoriteži. Skratka pederska shizofrenija.
Homonacionalizem je le druga plat nacionalistične medalje. Druga, slovenski javnosti bolj znana, se imenuje heteronacionalizem. To je prepričanje, da je razmerje med belo žensko in belim moškim edina prava oblika razmerja, ki tema, le dvema, pripadnikoma človeške vrste podeljuje vse pravice. Heteronacionalizem se opira na rasizem in heteronormativnost, ki je hkrati okvir za homonormativnost, razlaga Peter Drucker . Ta še dodaja, da je danes islamofobija nadomestila antisemitizem kot glavno ideologijo. Tako nas ne preseneča, da so glavne nasprotnice Družinskega zakonika iz leta 2012 in novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih obenem sodelovale tudi v rasističnih podeželskih protestih v času begunske krize leta 2016 in so veliki podpornice Janeza Janše in njegove desničarske ideologije.
Vse imajo skupno bolehanje za ohranjanjem čiste slovenske krvi. Zato koalicija za Otroke gre ne da svojih otrok pedrom ali se ne zavzema za sprejem begunskih otrok. Svojega ne damo, tujega nočemo. Otroci niso šala, saj v družbi, kjer je vse manj otrok, bitka za njih postaja vse bolj krvava in draga. Vzgoja otroka stane in biti starš pomeni tudi imeti dovolj denarja.
Homonormativnost in razred
Tako smo zadele ob vprašanje razreda. Heteronormativnost, ki je vezana na vprašanje razreda: mož in žena poročena je ideal, ki vključuje določeno vsoto denarja, ki omogoča vzdrževanja para in otrok in posledično tudi razredno pozicijo. Obenem se ta norma vsiljuje v gejevsko in lezbično skupnost. Torej, pravi geji in lezbijke so tiste, ki so videti čim manj odklonsko in ki si želijo vse, kar si želijo strejt pari. Kot povzema Drucker je homonormativnost utrjevanje heteronormativnosti znotraj homoseksualne skupnosti, pri čemer je razred zelo pomembna dimenzija.
Nacionalizem je ena najbolj vztrajnih sodobnih ideologij, ki išče in razvija nove načine preživetja in homonacionalizem je njegova najnovejša iznajdba. Milo je njegova najbolj znana osebnost. Toda Milo kraljuje v ZDA in Veliki Britaniji. Pri nas ga še ni. Vsaj ne še v javnosti. Toda to ne pomeni, da ni v zasebnih pogovorih moč slišati izjav gejev, da je slovenska kultura tako drugačna od kulture begunk, da sobivanje enostavno ni možno. Vse prej, kot to. Toda ti homopatrioti pozabljajo, da jih v vse bolj možni bodočnosti, ki jo slika Deklina zgodba, čaka smrt na vislicah.
