Tako dolgo se mi že nabira. Z vseh strani pritiska name in kljub kroničnemu pomanjkanju časa in energije pišem zdaj tole izpovedno, frustrirano objavo. Zdi se mi, da smo v zadnjih nekaj mesecih zdrsnile_i nekaj desetletij nazaj. Javno, brezsramno klicanje po kriminalizaciji splava? Po vseh bojih, znojih in izkrivljenih obešalnikih na nosečih telesih?
A to je le skrajni simptom naše družbene situacije. Vedno bolj postajam občutljiva za neskončno suverenost moške pozicije, ki se mi prikazuje kot nekakšno posmehljivo znamenje tudi v najbolj nepričakovanih okoljih. In hkrati opažam, da mi postaja vse težje se odzivati nanjo. Prevelikokrat se mi zgodi, da se mi vse, kar želim povedati, nakopiči na jeznorit kup misli in vprašanj, ki se na koncu sesede sam vase kot moje besede, ki jih ne morem spraviti z jezika. Očitno je, da delovanje, ki izziva najbolj zakoreninjeno, spregledano in naturalizirano držo v zgodovini našega človeštva, zahteva ogromne količine energije, osebne trdnosti in, nenazadnje, poguma. V redu, si rečem, trenutno pač nimam teh virov. Vendar je kljub vsemu težko biti tiho. Pred dnevi sem poslušala predavanje priznanega terapevta iz tujine, ki je zelo suvereno govoril o svojih prepričanjih in delu. Govoril je o svoji neprizanesljivosti do izkoriščanja družbene moči. Govoril je o privilegijih, njihovi škodljivosti. Govoril je o ‘LGBT skupnosti’ in njenih potrebah. Govoril je o ponotranjenih homofobiji. O neponotranjeni homofobiji. Kul, sem si mislila na začetku, mogoče šteka. Vendar sem tudi s tega predavanja odšla s cmokom v grlu in neizrečenimi kriki moje feministične duše. Kako lahko znotraj tovrstnega diskurza navideznega neizključevanja ponovno ostanejo spregledane vse osebe, ki niso lezbijke, geji ali tu pa tam biseksualne osebe? Kako lahko v takšnem prostoru, ki poudarja varnost za osebe izven normativnega, fluidnost spola postane zabavna anekdota in zabavljaška praksa, ki bi se jo morale vse_i posluževati, ker je progresivna in izziva normativni spolni red? In kako lahko hkrati z vsemi navideznimi kritičnimi pozicijami, ki jih je omenjeni terapevt zavzemal, še zmeraj govorimo o samo ženskah in moških? In kako lahko takšna oseba, ki sprva kritizira izrabljanje družbene moči, mirno sedi v svojem privilegiranem fotelju in z enostavčnimi odgovori zavrača drugačne poglede na ravnokar povedano? Skratka, veliko vprašanj mi je obležalo na želodcu. Kje je to opevano spoštovanje avtentičnosti oseb?
Nato so mi ponovno prinesene novice iz najbolj-Freudovskega-psihoterapevtskega-in-seksološkega dola, kjer se samooklicani princ psihoterapije ponovno šopiri v javnih objavah na svojem profilu in zasmehuje strokovnjakinje_e s področij, za katere sam zase trdi, da jih najbolj obvlada. Ne glede na to, da imajo strokovnjakinje_i, ki v njegovih sarkastičnih stavkih zasedajo mesto dvornih norcev, izobrazbo in reference, ki jih priznava stroka in javnost, ne le njihov ego in mama. Pa kako lahko živimo v takšni družbi, ki proizvaja tako kratkoglede, vase zaverovane, z lastno grandioznostjo zaslepljene moške, ki živijo v svojih gradovih, kjer so sami sebi in sami zase vsemogočni pol-bogovi v moški obliki? Kako lahko osebe, prepoznane kot moške, vzgajamo v iluziji, da so njihove besede neskončne in njihov pogled na svet edini? In najpomembneje, kako to, da še zmeraj zagotavljamo dovolj goriva, ki poganja tovrstne lunaparke iluzij in ego-tripov? Kajti dokler bomo napajali maskuline vrtiljake vsemogočnosti, ne bo dovolj goriva za vse ostale. Res, izvisimo vse osebe, ki nam ni bil dan ključ do teh one-man-band vrtiljakov. Zmanjka goriva za vse kreativne, miselne, kritične, uporniške potenciale, ki bi lahko spreminjali svet.
Ni še dovolj, preden popijem prvo jutranjo kavo (od dveh) po neki, meni nerazumljivi, nesreči, priklikam do mladega, intelektualno podkovanega, liberalnega misleca, znanca iz srednje šole. Iz meni še bolj nerazumljivega razloga pregledujem njegove objave tudi potem, ko se prižgejo prve luči za alarm – prevelika gostota uporabe besede ‘liberalno’ in ta tako znani slog vzvišenega sarkastičnega pisanja o vsem. V-S-E-M. Ampak še kar berem. Objavljen članek o ženskah, ki so se čutile opolnomočene ko so kot topless natakarice delale na dogodku, namenjenem moškim. Spodaj komentarji. Ja, samo fantje. Razpravljajo o tem, kako problematično je, da ženske neodgovorno zanosijo ali želijo z nosečnostjo celo zadržati moškega v razmerju. Da so nosečnice in mlade mame samohranilke veliko breme za družbo in bi jim morali malo prirezati krila. Z zmanjšanjem socialnih transferov za mame samohranilke, trdi eden izmed njih. Če ne bi bilo denarja v tem, da ima ženska otroka brez moškega, potem bi bilo tudi teh neodgovornih nosečnic in mam samohranilk manj. Itak. Veliko tega je bilo povedanega. Izkoriščevalke, preračunljive hinavke, ki želijo ne samo nase prikleniti moškega, ampak tudi zaslužiti s socialnimi transferi in plačanimi porodniškimi dopusti. Ker želijo vzgajati otroke brez moškega – t. i. fatherless kids. Objavljen tudi članek z raziskavo, za referenco. Naj se ve, da ne govorijo tja v en dan. Obstaja raziskava, ki kaže, da so ‘fatherless kids’ bolj ‘problematični’, imajo težave s socialnih interakcijah in, najbolj grozovito, ne razvijejo ustreznega odnosa do moškega spola. Na tej točki se niti ne bom spuščala v razmišljanje o prebranih super-mislih malih super-fantov, ki eden drugega bodrijo v svojih iluzornih vsemogočnostih. Vse kar me skrbi je, da tudi mlajše generacije ‘moških’ verjamejo, da imajo oblast in lastniško pravico nad telesi z maternico.
Zgoraj omenjena moška debata o maternicah in njihovih pravicah se je zaključila z enim, kratkim, komentarjem, na katerega ni nihče od sodelujočih več odgovoril: feminism is cancer. Najprej me je zbodlo. Še en anti-feministični bash. A mi je tudi dalo misliti. Feminism is cancer. Resnično je, in naše feministične celice se očitno razraščajo znotraj hegemone moškosti in androcentirčne ideologije maskulinih pol-bogov. Bojijo se nas. Vseh nas, feminističnih ‘rakavih’ celic. Na ves glas poudarjajo, kje je naše mesto, uporabljajo vsa najbolj preživeta orodja ustrahovanja. Žalijo, ponižujejo žensko pozicijo, mame, kurbe, emancipacijo uporabljajo kot žaljivko. Pa vendar se zavedajo, da obstajamo. In, zavedno ali nezavedno, čutijo potrebo po javnem kritiziranju, žaljenju in zaničevanju vseh oblik ženstvenosti, ki ne spadajo več v srednji vek. Gibanje, ki poudarja pravice vseh žensk, razumejo kot nevarno bolezen. Ja, feminism is cancer. Tudi me_i se moramo tega zavedati, feminizem je rak za patriarhalni sistem in vztrajno, z vsako celico posebej, razkraja ideologijo hegemone moškosti. Kljub temu, da nimamo vedno moči za neposredno delovanje, ko smo priča mizoginim, seksističnim, cisseksističnim in heteroseksističnim delovanjem in govorom, je vsak upor, ki smo ga kadarkoli naredile_i, prispeval k tej razraščajoči se nevarnosti. In kljub temu, da same_i ne reagiramo vedno, moramo vedeti, da nekje nekdo vedno čuti naš vpliv in se glasno otepa občutka ogroženosti lastnih privilegijev.
Preden zaključim tole pisanje, se bom ustavila. Naj odgovorim na pomisleke, ki se bodo prej ali slej kje pojavili. Ne, ne trdim, da so vsi moški enako nereflektirani v svojem privilegiju. Da, zavedam se, da gre za sistemsko stanje, ki omogoča reprodukcijo in nastanek vsega, kar sem omenjala. Ne, ne sovražim moških. Sovražim njihov privilegij. Ne, ni mi težko biti ženska, ne želim penisa, nimam nerazrešenega elektirnega kompleksa in ne želim postati moški. Težko mi je živeti v družbi, ki vse te stvari predvideva, zato, ker želim biti močna in glasna. Ker sem močna in glasna lahko samo, če sem podobna moškim (ali jim želim biti podobna) ali če ostajam znotraj meja njihovega udobja. Ko rečem moški, mislim na osebe, ki so kot moški prepoznani (in jim zato pripada vse, kar zagotavlja dominantna družbena pozicija). Ko rečem ženske, mislim na osebe, ki so prepoznane kot ženske (in jim zato pripada ‘njeno’ mesto). Ko rečem feminizem, mislim na prihodnost.
