Auschwitz

Pazi! Sigurno bo ful naporna izkušnja. Pripravi se! Da te ne preplavijo čustva. Ojoj! To bo pa kar naporen izlet. Auschwitz? V Auschwitz greste?

Takšna in drugačna svarila, opozorila, skrbi za mojo dobrobit. Kot da sem krhka punčka, oseba, ki ne prenese teže človeške zgodovine. Kot, da je to, da smo ljudje prizadeti, žalostni, potrti, ko vidimo, kaj s(m)o sposobni storiti sočloveku, nekaj groznega, nezaslišanega. Ne smemo si pustiti čutiti, čustva so grozna, čustva nas naredijo nerazsodne, manj kredibilne.

Napisano zgolj na papirju se bere bizarno,  vendar priznam, da je to eden mojih ljubših obrambnih mehanizmov; racionalizacija. Racionalizacija vsega, kar vidim, čutim, zaznam. S teoretiziranjem in filozofiranjem zlahka zapolnim prostor za čustva. Zakaj? Ker mi je tako lažje? Ker mislim, da sem tako bolj verodostojna? Ker sem tolikokrat obkrožena s »šokantnimi« informacijami, da jih ne morem več dojemati kot grozne? Ker se tako počutim močno in neranljivo? Mogoče. Za pričajoč spis to sploh ni pomembno. Tu si bom raje pustila čutiti tako, kot sem si dovolila čutiti ob obisku koncentracijskega taborišča Auschwitz.

Seveda pa reči si, da si pustim čutiti in to potem zares storiti, sta dve stvari, ki si nista blizu. Poraja se mi tisoč vprašanj; čutiti kaj? Kako bom vedela, da čutim? Kakšna je meja med mojimi čustvi in racijem? Ali lahko kot diskurzivna bitja, ustvarjena znotraj in s socialnimi diskurzi, to dvoje strogo ločimo? Ali nekaj res čutim, ali le mislim, da to moram čutiti? Čeprav naporna in težka refleksija, mi je bila v veliko pomoč pri prepoznavanju lastnih reakcij ob hoji po koncentracijskem taborišču.

Hoja po taborišču

Približujemo se vhodnim vratom z napisom »Delo osvobaja«, na levi in na desni strani tri metre visoka, dvojna, žičnata ograja. Izgleda tako zelo preveč znana, podobna tehnični oviri na naših mejah. Sem znotraj ali zunaj ograje? Moj privilegij, bele, evropske državljanke me opozori »tebi ni važno, lahko si kjerkoli želiš«.

Pot nadaljujemo po taborišču. Opečnate vrstne hiške, na prvi pogled izgleda kot naselje v predmestju; vendar nas vsakič, ko vstopimo v katero izmed hiš, razstavljeni predmeti, slike, podatki iz druge svetovne vojne soočijo z brezmejnostjo človeške krutosti.

»Ljudje so v svojem bistvu dobri!« Kakšnem bistvu? Kako lahko rečemo, da so ljudje, ki so sposobni soljudi razčlovečiti, hraniti tri tone človeških las, zato da jih uporabijo za pletenje vrvi, ustvarijo pogoje, kjer vsakih pet minut umre ona oseba, dobri? Ljudje, ki ubijanju v plinskih celicah rečejo milostna smrt? Ljudje, ki sistematično sterilizirajo 1000 judinj na dan? Nihče, ki je v svojem bistvu dober, ni sposoben storiti takšnih grozot; kaj šele biti del takšne množice oseb. Podobna dobrota ljudi se znova odraža v nacionalističnih nastopih proti begunkam_cem.

Naslednja stopnja človeške perverzije

Taborišče Birkenau je naslednja stopnja človeške perverzije. Cinična ironija, ko so si morale_i taboriščnice_ki same_i graditi lastne »celice« smrti. Četudi poskušam, se nikakor ne morem vživeti v situacijo. Pogoji, v katerih so taboriščnice_ki živele_i, životarile_i, umirale_i ali preživele_i, so zame  nepredstavljivi. Tako nepredstavljivo, abstraktno, pa vendar ponovljivo. Morda je krivično in nemogoče vleči vzporednice z zdajšnjim dogajanjem, pa vendar je veliko mehanizmov tako preveč podobnih.

Ali socialno delo kot državni aparat sodeluje pri mehanizmih zatiranja in segregiranja? V diskurzivnem smislu bi si upala reče, da ja; vendar vidim dele socialnega dela, ki so zmožni subverzije, obračanja diskurzov in upora vladajočim mehanizmom. Kadar stroka deluje znotraj vladajočega sistema, je tanka meja med sodelovanjem in upiranjem oblastnim strukturam; zato moramo biti kot socialne_i delavke_ci toliko bolj previdne_i, ozaveščene_i, reflektirane_i in pripravljene_i stopiti iz okvirjev »poklica« socialnega dela. V nasprotnem primeru smo le del opresorjev, nad katerimi se zgražamo. Kot socialne_i delavke_ci moramo nenehno prevpraševati meje naših privilegijev in se odločiti, do katere meje smo jih pripravljene_i okrniti, zmanjšati ali prestopiti, drugače so nas le polna usta lepih besed, zaradi katerih se nič ne spremeni, potolažimo le našo slabo vest in utrdimo naš privilegij.

»Ljudje s(m)o v svojem bistvu dobri?«

Strašljivo je brati zgodbo Adolfa Eichmanna, »arhitekta holokavsta«. Hanna Arendt, ki poroča o sojenju v Nuerenbergu pripoveduje, da “Eichmann ni bil ne Jago ne Macbeth in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se tako kot Richard III. odločil, da bo podel. Razen izredne marljivosti, ki jo je vložil v osebno napredovanje, ni imel nobenih motivov. In ta marljivost sama po sebi nikakor ni bila zločinska; zagotovo ne bi nikoli umoril svojega nadrejenega, da bi podedoval njegov položaj. (Arendt v Štefančič 2007).«

Sistemi v katere smo ukalupljene_i od rojstva naprej so tam z razlogom in niso vedno dobri. Strašljivo je kako hitro so lahko naša dejanja kruta, nasilna, četudi se uspemo prepričati, da nekaj počnemo za večje dobro. Kot piše Hanna Arendt, »banalnost zla«; dejanja, ki so kruta in nasilna, četudi za njimi ni takega namena ali se skrivajo pod izjavami »to moramo storiti za dosego večjega cilja« in jih zato ne vidimo kot nasilna ali kruta – to zlo, je banalno.

»Storil je le svojo dolžnost, ubogal je ukaze in zakon. To, kar je storil, je storil kot pokoren državljan. Toda svoje delo je opravljal »z vnemo, ki je daleč presegala klic dolžnosti«. Vedno je deloval tako, da bi Hitler njegovo dejanje odobraval, če bi vedel zanj. Zaradi tega, kar so mu naročili, da naj počne, ni imel slabe vesti – slabo vest bi imel, če tega, kar so mu naročili, ne bi storil. In v dobro si je štel, da ni dal pobiti toliko Judov, kot bi jih lahko. (Štefančič 2007)«.

Je zgornji opis znan? Govori sicer o Adolfu Eichmannu, vendar mislim, da bi ga z lahkoto aplicirale_i na majhna vsakodnevna dejanja, ko se pokorimo sistemu in normam, čeprav ne vemo zakaj pa do večjih, krutih, zlobnih dejanj, za katera rečemo »kar je treba, je treba«. Pa je res?

Kaj ni strašljivo kako same_i sebe ulovimo in lovimo znotraj Foucault-ovega Panoptikuma (Foucault 1984), ki odkar je vzpostavil sistem nevidnega nadzora, ne potrebuje več dela, saj je samoregulativen.

Viri

Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Delavska enotnost.

Štefančič, M. Jr., (2007). Banalnost zla. Mladina. Št.43. Spletna izdaja. Dostopno na: https://www.mladina.si/97199/banalnost-zla/

Tags from the story
Written By
More from Katja Sešek

O transspolnosti na letnem strokovnem srečanju

Spodaj objavljamo članek, ki je bil prvotno objavljen na spletni strani mobilnega...
Read More