In memoriam: Mary Oliver

Foto: Romana Ronkali

V četrtek, 17. januarja 2019, se je pri 83 letih od nas poslovila ameriška pesnica Mary Oliver, dobitnica Pulitzerjeve nagrade, nacionalne nagrade na literarnem in sorodnih področjih v ZDA (National Book Award). Izvršitelj oporoke je potrdil, da je umrla doma na Floridi zaradi pljučnega raka, s katerim se je borila več let.

Njena poezija odraža globoko navezanost na naravo. Pesmi so pogosto prežete z upanjem, otroškim čudenjem nad življenjem in zamaknjenim občudovanjem naravnih pojavov.

»Vsak dan

vidim ali slišim

                        kaj takega

                                   od česar me

Skoraj raznese

            od radosti,

                        da se počutim

                                   kot igla

v kopici

            svetlobe.«

– Mary Oliver, Čuječa

Narava in poezija sta bili njeni rešiteljici od rosnih let, ko je pri njiju iskala zatočišče. Okrog sebe je gradila zid iz knjig, ki ga je zapustila le, ko je odšla v gozd ali na sprehod po predmestju domačega Clevelanda.

»Naučila sem se izdelati knjižne police in v svojo sobo sem prinesla knjige, s katerimi sem se obdala kot z debelim zidom. Brala sem vse dneve in dolgo v noč. Razmišljala sem o tem, kaj je možno izboljšati, in o deizmu in pridevnikih in oblakih in tistih dveh lisicah. Zaklenila sem vrata, od znotraj, skočila s strehe in se podala v gozd, podnevi ali pod mrak.« – Mary Oliver, Zakaj se zbujam zgodaj (2004)

Molly Malone Cook in Mary Oliver. Foto: Barbara Savage Cheresh, iz Our World (Beacon Press, 2007)

Pri štirinajstih letih je začela pisati svojo prvo poezijo. Nekaj let kasneje je šla obiskat dom pokojne pesnica Edne St. Vincent Millay in se spoprijateljila s sestro pokojnice. Ta jo je tudi povabila k sebi domov, kjer je Mary Oliver naslednjih nekaj let pomagala urejati dokumente pokojne Millay. Takrat je spoznala fotografinjo Molly Malone Cook, svojo dolgoletno partnerko. V petdesetih letih je obiskovala univerzo v Ohiu in kolidž Vassar, ki ga ni zaključila.

Leta 1963 je izdala svojo prvo pesniško zbirko No Voyage and Other Poems (Nobenega potovanja in druge pesmi) in se s partnerko Molly preselila na obrobje mesta Provincetown (obmorsko mesto blizu Bostona). Novo okolje je postalo tudi glavna inspiracija za poezijo, zlasti pokrajina v okolici rta Cod.

Z zbirko American Primitive (Prvinska_i Američank_ka) je leta 1984 požela Pulitzerjevo nagrado in ogromno pozitivnih kritik. Za tem je skozi leta redno izdajala uspešne pesniške zbirke in kot častna profesorica poučevala na različnih univerzah.

Leta 2005 je umrla njena partnerica Molly, s katero sta preživeli skupaj več kot 40 let. Leta 2012 so ji postavile_i diagnozo rak na pljučih. »Počutim se, kakor da bi smrt pustila svojo vizitko,« je dejala v radijskem intervjuju v okviru projekta On Being Studiu leta 2015. A to je ni ustavilo ne pri uživanju življenja ne pri uživanju nikotina in cigaretnega dima.

»Povej, kaj drugega naj bi še počela?

Mar ni tako, a na koncu vse umre, in to prezgodaj?

Povej, kaj nameravaš storiti

S svojim edinim divjim in dragocenim življenjem?«

– Mary Oliver, Poletni dan

 

Viri:

Pink News

On Being

NPR

PoetryFoundation

Oliver, Mary (2004): Zakaj se zbujam zgodaj

Tags from the story
Written By
More from Romana Ronkali

Zrcalce, zrcalce na steni povej, a je kakšna kvir dečva v deželi tej?

Pravljice, literatura, s katero se najmlajše_i prve_i srečajo, je hkrati literatura, ki...
Read More