Dragoslava Barzut: Pristojan život – lezbejske kratke priče sa prostora Ex Yu

Pristojan 200Lezbični književizem iz sestrskih republik

Dragoslava Barzut (urednica), Pristojan život – lezbejske kratke priče sa prostora Ex Yu, Labris: Beograd, 2012.

Dragoslava Barzut, tudi sama prodorna pisateljica, ki je nase opozorila s kratkoproznim prvencem Zlatni metak, se je lotila podviga zbiranja lezbične kratke proze iz nekdanje Jugoslavije. Regionalni književni projekt, za katerega so zgodbe prispevale avtorice iz Srbije, BiH, Hrvaške in Slovenije, se nam kaže kot odličen prerez dobre ženske oziroma lezbične proze, ki nastaja od 90-ih naprej na prostorih nekdanje skupne države. Vse zgodbe so objavljene v izvirnikih, v t. i. jezikih BSH (bosanščina, srbščina, hrvaščina), le slovensko prozo, ki jo zastopajo Vesna Lemaić, Urška Sterle, Nataša Sukič in Suzana Tratnik, je v srbščino prevedla Ana Ristović. Urednica meni, da Dostojno življenje vendarle ni antologija, temveč zbornik brez izrazite tematske rdeče niti. Tako so zgodbe prispevale lezbijke, ki pišejo lezbične ali malo manj lezbične zgodbe, in pa (feministične) strejtovske avtorice, ki so se jim lezbične zgodbe zapisale bolj slučajno ali pa celo na povabilo – takšna je naslovna zgodba mlade hrvaške avtorice Ive Hlavač. Najdemo tudi zgodbe priznanih pisateljic široko definirane ženske pisave, denimo Jelene Lengold iz Beograda, ali pa Šejle Šehabović iz Tuzle. Pa seveda kar nekaj znanih (lezbičnih) peres, kot so Mima Simić, Nora Verde ali Olja Savičević Ivančević iz Hrvaške, Olga Dimitrijević iz Srbije ali pa izjemna Lana Bastašić s prigodami iz Banja Luke.

Gotovo književni podvig leta 2012!

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor z urednico Dragoslavo Barzut

dragoslava 300Dragoslava Barzut je blogerka, performerka in pisateljica, ki jo lahko spremljate tudi na spletu (www.odmotavanje.com).

Od kod ideja za zbornik lezbične kratke zgodbe iz bivše Jugoslavije? Kaj nam je (ostalo) skupnega?

Če sem iskrena, sem se naveličala poslušati o tem, da tukaj ni lezbične književnosti, da ni generacije pisateljic, ki bi pisale iz svoje lezbične identitete, da ni »smeri« in podobne ugotovitve, priljubljene pri književnih teoretikih in zgodovinarjih. S tem izborom sem hotela tudi dati primer za nekatere republike bivše Juge, v katerih je težko najti lezbično pisavo. Od vsega, kar nam že dolgo ni skupno, nam je ostal boj za pravičnejšo družbo, v kateri bo raznolikost videna kot prednost.

V knjigi objavlja enaindvajset avtoric. Kako si jih sploh našla? Ali morda nekatere niso hotele sodelovati v tem kontekstu?

Avtorice so našle mene. (Smeh.) Vsak izbor je predmet osebne, subjektivne bralske izkušnje, tako da je zagotovo tudi v Dostojnem življenju ta osebni delež. Zbornik naj bi bil dokaz o obstoju »lezbičnih motivov« v književnosti regije ali v postjugoslovanskem književnem kontekstu. Moj primarni cilj je bil, da bi na enem mestu zbrala vse zgodbe, za katere se mi je zdelo, da imajo, četudi so iz popolnoma različnih književnih miljejev (središče, obrobje in tistih tisoč nadstropij vmes), skupno tematsko polje zanimanja – lezbično eksistenco. Te zgodbe so različne glede jezika, sloga in pisave, vendar so podobne glede svojega družbenega angažmaja, ter hkrati nakazujejo tako nujnost kot tudi svobodo.

V zborniku ni zgodb iz Makedonije, Kosova in Črne gore. Morda je vprašanje retorično, toda kaj je po tvojem razlog za to?

Neobstoj dovolj močne lgbt-skupnosti, ki bi zmogla ustvariti znosno družbeno klimo za položaj tistih, ki se počutijo drugačni. Ne moremo pričakovati, da bi se kdo ukvarjal z lezbično književnostjo v okolju, v katerem pretepajo igralce iz promocijskega spota za Prajd (primer iz Črne Gore). Delno se distanciram od teze, da v omenjenih državah ni lezbične književnosti, kajti to, da je jaz ne vidim, še ne pomeni, da je ni.

V intervjuju za Danas si izjavila, da vse zgodbe povezuje lezbični aktivizem in da bi lahko govorili o »književizmu«. Lahko to natančneje pojasniš?

Tako je. Aktivistično delo in pisateljsko delo nista dve zasebni stvari. Tisti, ki pišejo, morajo korigirati družbo glede na raven odgovornosti, ki jo prevzemajo, enako kot tisti, ki se ukvarjajo z aktivizmom. Še celo v okoliščinah, ko so poklicno, pa tudi življenjsko ogroženi. Brez aktivizma te knjige ne bi bilo. Če si beograjska lezbična skupina Labris ne bi že dvajset let prizadevala za krepitev skupnosti v Srbiji, pa ne samo Labris, bi bilo tiskanje Dostojnega življenja tako rekoč nemogoče.

Zakaj tolikšen odpor do specializiranih zbornikov ali celo do pojma »lezbična zgodba«? Vedno se pojavi trditev, da je literatura samo dobra ali slaba in da je to vse. Ali je lezbična zgodba morda pomembna v tem smislu, kot je (bila) pomembna črnska literatura?

Lezbična književnost na Balkanu ima to specifično težo kot črnska glasba v beli Ameriki. Lezbična književnost je vedno radikalna v kontekstu formalne postjugoslovanske kulture. Obstajajo lezbijke, ki niso del lezbične skupnosti (scene) in ki ne berejo lezbične književnosti. Vedno obstajajo tiste lezbijke, ki mislijo, da je najboljši način za preživetje lezbijke ta, da neha biti lezbijka, kakor so obstajali črnci, ki so menili, da je za preživetje črnega človeka najbolje, da neha biti črn. Veljalo bi težiti k asimilaciji, ne k prilagajanju. Bistveno pa je, da lezbična književnost ne more biti na eni strani lezbične skupnosti – če naj bi pisala zares vznemirljivo/žanrsko vrsto literature, potem mora … odražati celotno skupnost.

Pa še praktično vprašanje – kako in kje je možno promovirati lezbični zbornik?

Za zdaj sem zadovoljna z medijskim prostorom, ki ga je zbornik dobil v regiji. Doslej je bil promoviran u KC Gradu v Beogradu in tudi na BeFem festivalu.V Zagrebu je bil predstavljen v okviru L-festa. V decembru je bilo Dostojno življenje promovirano na RTS (nacionalni televiziji Srbije). (Zbornik je bil decembra predstavljen tudi v oddaji Lezbomanija na Radiu Študent, op. avt.) Osmega marca letos ga predstavljam tudi v Sloveniji, in sicer na festivalu Rdeče zore, načrtovana pa je tudi promocija v Novem Sadu.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

V gledališču je prva dobra zgodba

GLEDALIŠČE  V Gledališču Glej je bila 26. oktobra 2007 premierno predstavljena drama...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja