Suzana Tratnik: Rezervat

rezervat 200Vrt in knjiga

Suzana Tratnik, Rezervat, Litera, 2012.

Deklica je rada sedela na vrtu in brala knjigo … »Včasih je kdo prišel mimo po ulici in videl, da imam vrt in knjigo.« Deklica je odrasla, vrta morda nima, toda knjige ne le bere, temveč tudi piše!

Nova knjiga kratkih zgodb Suzane Tratnik Rezervat prinaša odlične zgodbe z najrazličnejšimi zapleti ter zagonetkami in identifikacijskimi mesti, prežete s humorjem in ironijo tudi v najtrpkejših eksistencialnih okoliščinah. To so zgodbe iz avtoričinega otroštva in poznejših let, ko je življenje zastavljalo »enako nore zagonetke, ki nimajo ne rešitve ne smisla, razen v ponavljanju, ki naj bi vedno znova še za ped odgodilo smrt«.

Zemljepis tem in motivov v Rezervatu se razprostira po vsakdanjem življenju deklice med sorodniki, sosedi in med prijateljicami, znankami, in pozneje, ko odraste, med ljudmi na sceni. Narativno navigacijo pa drži v rokah večinoma personalna pripovedovalka, ki spretno krmari med Scilo in Karibdo veselih in bridkih, vsakdanjih in vzvišenih pripetljajev ter življenjskih položajev v različnih obdobjih. Bucike so v zemljevid zapičene v temnih nočeh na judovskem pokopališču v Soboti, kjer je stara mama že dolgo pod papinsko rušo, pa od rojstne hiše na koncu ulice v vročih panonskih poletjih do New Yorka, v katerem se čas in prostor zgostita. Književni liki med temi koordinatami iščejo svoje rezervate v osami, v meditaciji, na potovanjih, v svojih intimnih rezervatih, »ker radi živiva med svojimi«, pa tudi v tistem največjem, »najbolj samoumevnem rezervatu« …

Ocena: ♦♦♦♦♦

Pogovor s Suzano Tratnik

Foto: open.si

suzana 300Pripovedovalka v tvojih zgodbah je pogosto deklica ali mlado dekle. Zgodbo pripoveduje iz osebne perspektive svoje mladosti. Ironija in kritična misel pa sta domena izkušene pisateljice, ki kreira mlado pripovedovalko …

Zanimivo, da omenjaš kritično misel, ki pravzaprav bolj sodi v domeno družboslovja, se pa strinjam, da je družbenokritičen odnos močan del moje literature, ne glede na humornost zgodb. Izogibam se sicer kakršnemu koli svetovanju ali popravljanju sveta z modrimi mislimi, moj cilj in interes sta vedno bila, da junakinje svet okoli sebe zaznavajo jasno in ostro, kakor da bi hodile s skalpelom v roki. Otroško perspektivo kombiniram s spomini iz otroštva, ki jim da slednjič moč besede odrasla pripovedovalka. Seveda pa je to literarno ubesedovanje močno predelano, prerešetano in tudi ekonomično.

Zgodbe iz Rezervata govorijo tudi o sceni – bila si prva slovenska pisateljica, ki je pisala beletristiko z lgbt-tematiko. Kako vidiš današnjo lezbično pripovedništvo skozi pogled na svoje začetke in s tem začetke lezbične epike?

Svoje lezbične zgodbe sem začela objavljati v prvi polovici devetdesetih, moj prvenec Pod ničlo pa je izšel leta 1998. Torej je moja objavljena lezbična proza nekoliko mlajša od lezbičnega gibanja. A v teh 25-ih letih je bilo zelo veliko narejenega tudi na področju lezbične literature. Imamo zelo veliko nadarjenih, izjemnih in tudi nagrajevanih pesnic in pisateljic, ki pišejo iz neke lezbične perspektive. In zvečine pišejo kritično, reflektivno, četudi so morda pripovedi kakšne mlajše avtorice na prvi pogled bolj frivolne in sproščene. Večina se tudi vsaj delno opira na lezbično sceno in tako ustvarja posebno lezbično poetiko, pa naj je to »ostalim« všeč ali ne. Skratka, sama tu vidim velik napredek in sem zelo ponosna na slovenske lezbične pisateljice in pesnice, ki jih ta oznaka ne žali in ne vznemirja po nepotrebnem.

Včasih je videti, kot da si prepoznana zlasti kot eminentna lezbična pisateljica – a bolj berem tvoje knjige, bolj se mi kaže, da je lgbt-motivika le en del tvoje besedne umetnosti. Kako ti razmišljaš o tematiki svojih zgodb?

Biti lezbična pisateljica je seveda lahko tudi nekakšna zaznamovanost, saj te drugi lahko vidijo kot avtorico, ki piše le o lezbičnih temah in, kaj hujšega, s svojo literaturo ravna kot s podaljšano roko aktivizma. Seveda pišem tudi drug(ačn)e zgodbe, vsaj polovica moje proze nima neposredne lezbične motivike, ampak to je še vedno moja perspektiva, iz katere ni mogoče izključiti lezbičnega pogleda.

Tvoja književnost ni niti tendenčna niti »podaljšana roka aktivizma«, hkrati pa jo aktivizem lahko vzame za svojo. Meni se tudi v tem kaže, da je tvoje pripovedništvo visoka umetnost. Kljub tvoji klasični naraciji – pa se rado zapiše kaj o »avtobiografskosti« ipd. Zakaj, meniš, se Kafki ali Jenku jemanja snovi iz lastnega življenja ne očita …

Zanimivo vprašanje. Lgbt-avtorji in avtorice so pogosto deležni slabo prikritega očitka, da pišejo »samo o sebi«. Kot da strejtovski pisatelji ne bi izhajali iz svoje večinske heteropozicije, le da je bolj samoumevna. Kar se pa tiče neke avtobiografskosti oziroma avtofikcije, sem pri mnogih tujih avtorjih in avtoricah po tem, ko sem prebrala njihovo delo, ugotovila, da so – glede na njihovo življenjsko pot – povečini izhajali iz sebe. Še vedno mislim, da so najboljša dela tista, ko gneteš nekaj, kar zelo dobro poznaš in veš, kaj hočeš povedati. Seveda so mnogi strahotno spretni v pisanju skoraj popolnoma izmišljenih zgodb, ki pa pogosto kljub briljantnosti nimajo neke temeljne prepričljivosti.

Zakaj ima lgbt-književnost poseben status neuniverzalne, posebne literature? Zakaj bi dobri zgodbi oporekali njeno perspektivo?

Odgovor je preprost – homofobija na višji ravni. Kajti za vsako literaturo, ki ima še neko posebno perspektivo, bi po mojem moralo veljati, da je to njen bonus, ne pa nekaj, kar je treba »preseči«. Univerzalnost je stvar pogleda – seveda reflektiranega, ne zgolj papagajskega.

Ali čutiš kaj otožja po vrtu in knjigi iz obljubljenih pokrajin otroštva, hrepenenja po prestavljanju kobilic, po starem tipkalnem stroju pri upokojenem sosedu, po povodnji, po Anki s prečudovitimi škornji?

Vsega tega ni več, to je nekje zakopano, Anka še obstajala ni, razen v moji domišljiji. Pokrajina otroštva je kakor sanjski pejsaž, zato zelo pogosto sanjam rojstno hišo, ki je bila nedvomno vir mojih zgodb. Ali pa aktualne zadeve, ki jih doživljam zdaj, v sanjah razrešujem v prostorih otroštva.

Tags from the story
More from Zala Hriberšek

Teater – Bostonska naveza

TEATER Pojdiva sedet v park David Mamet, Bostonska naveza. Mala drama. Režija...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja