I NA PIKO
Foto: Nada Žgank/Memento
Pred časom sem v svoji kolumni v reviji Narobe javno pozvala pedrski lobi, naj se mi oglasi, kar pa se, žal, ni zgodilo, kajti lobi je pač lobi. Res pa me je včasih na ulici pomenljivo pogledal kakšen moški s šalom okoli vratu ali z vrečko v roki. Tako opremljeni so namreč zelo verjetno homoseksualci oziroma homolobisti – sodeč po neki zelo poglobljeni razpravi na eni od slovenskih spletnih strani.
Pozabimo zdaj pedrski lobi, kajti kot vsaka užaljena ženska sem se odločila, da se pridružim neki drugi, nič manj elitni in nič manj skrivni skupini. Opogumila sem se in priznala sama sebi, da se že od nekdaj hočem pridružiti zloglasnim radikalnim feministkam. To so menda ženske, ki sovražijo vse živo, še najbolj pa moške, druge povprečne, normalne ženske in seveda otroke, poleg tega prezirajo razrešeni ojdipov kompleks in jih ne briga obvezni »prenos« orgazma s klitorisa na vagino, ki velja za popreproščeno značilnost odrasle, dobro prilagojene heteroseksualke. Radikalne feministke ravno tako doma ne kuhajo marmelade, ne pospravljajo, se ne šminkajo, si ne brijejo nog in pazduh in nimajo oblikovane intimne pričeske. Vse to bi mi še kako sedlo, le britju bi se stežka odpovedala, kajti očitno se moški v meni pač rad brije.
Ko sem sodelovala v oddaji Panoptikum (12. oktober 2012, Slovenija 1), kjer smo aktivistke, feministke, sociologinje, antropologinje in pisateljice spregovorile o feminizmih našega časa, sem izkoristila svoj nastop pred kamero in nemudoma opozorila, da se v Sloveniji velikokrat omenja radikalne feministke, in da se jaz vedno sprašujem, kje vendar so, da se jim lahko pridružim! Od mojega javno izrečenega vprašanja je preteklo že kar nekaj vode skozi pralne stroje na vsem svetu (vem, radikalke ne dodajajo calgona!). In povem vam, da radikalne feministke niso nič manj potuhnjene od pedrskega lobija. Kajti tudi one so vseprisotne in vsem se rade kažejo in jih izzivajo – razen meni, seveda! Prenekateri gospodje v esejističnih člankih in v pismih bralcev in še kje radi omenjajo radikalne feministke, ki so vse vrednote postavile na glavo, premaknile zdrave meje med ženskim in moškim spolom, mnoge prakticirajo seksualnost po lastni izbiri ali pa so celo predrzno samske, še najbolj predane svojemu delu in boju proti krivicam, zlasti tistim, ki se dogajajo ženskam in živalim. Za moške jim je ponavadi bolj malo mar. Vidijo samo svoj ženski spol – kako egoistično, kajne – čeprav so same že tako agresivne, samozadostne in samovoljne, da vse bolj postajajo podobne moškim. Skratka, radikalne feministke grozijo, da bodo moškim ukradle nekaj najdragocenejšega in najvarnejšega – njihov spol! Čeprav po drugi strani same še vedno trdijo, da je položaj žensk povsod po svetu razmeroma in pretežno slabši od položaja moških, še vedno vidijo veliko nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter druge prikrajšave na področju politike, ekonomije, kulture itn. Nočejo ne videti ne vedeti, da je življenje med štirimi stenami – z občasnimi lepotnimi izhodi po mestnem parku ali v špecerijo – vendarle nekaj naboljšega za zdravo in normalno, skratka, »pravo« žensko.
In v tem je keč. Radikalne feministke nedvomno niso prave ženske. Mene pa so že od nekdaj zanimale, privlačile in vznemirjale neprave ženske, v vseh ozirih. Ni jih tako lahko najti, vsaj ne izven ožjega kroga naše lezbične mafije, ki podtalno deluje že več kot petindvajset let. Gospodje, ki kar naprej analizirajo vedenje radikalnih feministk, imajo to priložnost in nezasluženo čast, da jih pogosto videvajo in srečujejo, jaz pa žal ne. Vem, da so sodelovale tudi pri kampanji za sprejem predloga novega Družinskega zakonika, kajti one so vedno na strani radikalnih in nevarnih novosti, ki ne pritičejo kleni slovenski družbi, ter samo po nepotrebnem begajo in plašijo tradicionalni slovenski živelj, ki pač ve, kaj je belo in kaj rdeče, kaj moško in kaj žensko, kaj normalno in kaj izrojeno, tuje. Tako da so radikalne feministke neke vrste tujki, tu mislim na bolj abstraktni pojem tujka kot nekakšnega vrivka (SSKJ: vrívek -vka m (i) del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu) v navidezno utečenem poteku dogajanja.
Svoj vrivek pa so te radikalke, ki ne priličijo svojemu nežnemu-šibkejšemu-lepšemu-čustvenemu spolu, doprinesle tudi na eni od nedavnih gotofih demonstracij v Ljubljani. Seveda jim tudi tradicionalistično usmerjena trenutna vlada ne ustreza, zato redno demonstrirajo in vnašajo še dodaten nemir. Tako so na enem od nedavnih protivladnih zborovanj metale vložke in tampone! Nikakor nisem mogla izvedeti, katera skupina naj bi to bila, kako se imenujejo in kje se sicer zbirajo in snujejo radikalno spremembo patriarhalnega sveta. Govorilo se je, da so med njimi tudi ali predvsem anarhistke, da so zvečine same lezbijke, da so one v resnici pripadnice neimenovanih in nedefiniranih levičarskih skrajnežev, da so iz vrst tako imenovanih »homoseksualnih fašistov«, ki jih redno pribija na križ najbolj lažniva spletna stran Zavoda kul.si, da so metelkovke, da so družboslovke, da so brezposelne … In tako kot ni bilo mogoče izvedeti, kje točno so metale te pritikline, potrebne za mesečno čiščo, tudi nisem mogla izvedeti, ali so bili vložki in tamponi, ki so jih metale, že uporabljeni ali ne. Ne bi se čudila, če bi bili, saj za njih sramu že zdavnaj ni več. A ker nimam nobenih zanesljivih podatkov, tega ne morem vedeti. Tudi pričevanja so skrivnostna, saj se je slednjič pokazalo, da nobeden od pričevalcev in pričevalk v resnici ni videl metanja tamponov in vložkov, ampak to pač vedo »iz zanesljivih virov«.
Ni zanesljivih virov, je pa ta sorta feministk zanesljivo radikalna, vsaj o tem sem prepričana. Čeprav so radikalne feministke vseprisotne, tako kot lezbična mafija – po nekaterih teorijah zarote je to celo ena in ista skupina – se jih vendarle ne da zlahka odkriti. Ne, pa niso zombiji, samo njihova taktika je zelo dobra. Ekstremna, pač.
