Športni navdušenci so si v osemdesetih letih le s težka predstavljali razkrite in ponosne profesionalne lgbtq-športnike in športnice. Takrat se še ni zdelo, da bodo prizadevanja za lgbtq-človekove pravice tako zelo napredovala. In, ne nazadnje, minilo je šele slabo desetletje, odkar je leta 1973 v teniškem »spopadu med spoloma« Billie Jean King premagala Bobbyja Riggsa (oba na fotografiji zgoraj) in s tem spodbudila prizadevanja za finančno enakopravnost med spoloma v športu – cilj, ki v večini športov še danes ni dosežen.
Tudi v devetdesetih letih si je bilo težko predstavljati, da se bo pomembno število športnikov in športnic razkrilo. Preprosto se ni zdelo, da med športniki sploh obstajajo geji in lezbijke, Martina Navratilova (na fotografiji) pa je bila le izjema, ki je potrjevala pravilo. A vse to se je spremenilo v novem tisočletju. Končno si je bilo moč zamisliti razkrite lgbt-športnike in športnice (in tako lezbijke v tenisu niso bile več osamljeni primerki te vrste). Čeprav je prvo desetletje novega tisočletja minilo, se je na zadnjih olimpijskih igrah v Londonu le 23 športnikov in športnic deklariralo kot ne-heteroseksualnih. Marsikdo še naprej ostaja neviden – in morda se zdi, da je do enakosti v svetu športa še daleč. A če na vse to pogledamo z nekoliko drugačne perspektive, stvari vendarle niso tako črne.
Prvič, na šport lahko pogledamo mimo vprašanja vidnosti in nevidnosti, saj je vidnost primarno povezana z medijsko pozornostjo, a pomemben del športa se ne odvija pod medijskimi žarometi. Drugič, napredka v športu ni nujno potrebno meriti na osnovi dihotomije klozetiran vs. razkrit. Kaj namreč pomeni biti razkrit – na kakšen način? Pred kom? Kdaj je za koga kdo razkrit? Tretjič, zdi se, da smo breme razkritja postavili na ramena športnikov samih in pričakujemo, da se bodo razkrili, ob tem pa le redko pomislimo, kaj razkritje pomeni zanje in kakšno podporo bodo ob razkritju potrebovali.
Ponosni v soju žarometov
Večino »razkritih in ponosnih« športnikov in športnic so razkrili drugi ali pa so se razkrili sami, potem ko so v profesionalnem športu že dosegli svoj vrhunec in si zagotovili finančno neodvisnost od sponzorjev. Martina Navratilova (na fotografiji) se je namreč po razkritju morala spopasti prav z odhodom sponzorjev, ki je niso želeli več financirati. Hkrati se v različnih položajih znajdejo športniki, ki so v soju medijskih žarometov in tisti, ki niso: vidnost v javnosti namreč lahko deluje kot oblika zaščite. Tiste zaščite, ki je, na primer, ni imel nemški nogometaš Marcus Urban (na fotografiji spodaj, levo), ki se je razkril kot perspektivni igralec v nemški mladinski ligi – a prav zaradi razkritja nikoli ni napredoval v profesionalno ligo. Podobno se je dogodilo tudi Davidu Testu (na fotografiji spodaj, desno), ameriškemu profesionalnemu nogometašu, ki ga je k razkritju spodbudilo lokalno, gejem naklonjeno okolje. A ko se je kmalu po razkritju poškodoval, so njegovo mesto v ekipi hitro nadomestili z novim igralcem, tako da se Testo po okrevanju ni mogel več vrniti nazaj in je tako rekoč moral zaključiti svojo profesionalno kariero.
Večina razkritih športnikov prihaja iz Združenih držav Amerike, nekoliko manj iz Kanade, Velike Britanije, Nemčije, Avstralije, Francije in skandinavskih držav – torej iz okolij z visoko stopnjo ekonomske varnosti, politične korektnosti in institucionalne zaščite. A brez naklonjenih medijev in podpore v športnem klubu je razkritje tvegana igra, ki so jo pripravljeni igrati le redki.
Pred časom sem imel priložnost pogovarjati se s slovenskim profesionalnim športnikom, ki je del nacionalne ekipe in je razkrit gej – vsaj pred svojimi soigralci in trenerji. V naslednjih odgovorih pojasnjuje, kako uravnava svoj položaj geja, ki je razkrit pred soigralci, a ne tudi v javnosti.
Razkrit si pred svojo družino in prijatelji. Zakaj si se odločil razkriti tudi v športnih krogih?
Prek igranja odbojke sem spoznal veliko ljudi. Z nekaterimi med njimi se tako dobro razumem, da smo postali prijatelji. In s prijatelji nimam težav glede glbt-tematike, čeprav je res, da je Slovenija zelo majhna. Informacija, da je nekdo avtiran, ne ostane dolgo časa skrita. (Smeh) Sam sicer ne čutim potrebe, da soigralcem ali komu drugemu razlagam, da sem gej. Če jih zanima, me bodo že sami vprašali. Nekatere zanima kaj več, recimo, koliko je resnice v stereotipih o gejih, pa če sem v vezi … z nekaterimi drugimi pa o tem sploh ne razpravljam. Mislim, da imam kar srečo, ker do sedaj nisem imel nobene negativne izkušnje in upam, da bo tako še naprej.
Praviš, da te moti, ker te večina ljudi vsega tega ne vpraša neposredno, pač pa sprašujejo druge, češ ali so kaj opazili in če je res … Ti je enostavno spregovoriti o tem z novimi ljudmi, ki pridejo v tvoje življenje?
Mislim, da je vse to del slovenske mentalitete. Lažje je spraševati naokrog in sprožati govorice, kot pa vprašati neposredno. A mislim, da gre na bolje. Mlajša generacija, kolegi, s katerimi študiram, okrog tega nimajo veliko zavor in jim to sploh ne predstavlja velike stvari, če se jim nekdo razkrije kot gej. Zagotovo je lažje o tem govoriti po letih pozitivnih izkušenj, ki so pomembne za posameznikovo samozavest. Po drugi strani pa … jaz sem veliko stvari: sem športnik, študent, žurer, igralec … in gej. Nekateri ljudje spoznajo samo del mene. Če jim ta del ni všeč, potem se ne moremo več družiti. Življenje je prekratko, da bi vsem poskušal ugajati. (Smeh)
Ker že deset let igraš za isti klub, to bržkone prispeva k tvoji večji samozavesti in pričakovanju, da te bodo v klubu podpirali ne glede na vse. Kaj, meniš, je tisto, kar danes še vedno preprečuje športnikom, da bi spregovorili o svoji spolni usmerjenosti. Finančna varnost? Zakonodaja? Psihološka podpora?
Težko vprašanje. Težko odgovorim na splošno. Sam sem se počutil varnega in ekonomsko preskrbljenega v državi, kjer ni neke radikalne homofobije – in enako velja za moje prijatelje in družino. Nekateri prijatelji so mi pripovedovali, da vsi nimajo take sreče – cel kup družinskih dram in konfliktov. A upam, da gre na bolje in da mladih (pa tudi starejših) kmalu ne bo več strah razkriti se.
Še vedno nisi povsem prepričan, da bi želel biti vzornik in se kot prvi s svojo zgodbo pojaviti v medijih … V kakšnem primeru bi oziroma boš to storil?
Mislim, da je to povezano z mojo kariero. Saj ne, da bi se skrival, ker sem gej … a ne želim se niti izpostavljati. Morda se sliši čudno, ampak meni je moja zasebnost zelo pomembna. V medijih sem zaradi službe. Če bi lahko igral odbojko in mi ne bi bilo potrebno biti v medijih, potem bi bilo to še bolje. Vem, da bi bilo dobro za lgbt-skupnost, za naše pravice, za našo podobo v širši javnosti, če bi se razkril nekdo z (relativno) pozitivno podobo in rekel: Jaz sem gej, živim tako in tako … No, morda nekoč v prihodnosti.
Prihodnost
Pred nekaj meseci je neimenovan gej iz nemške nogometne lige v intervjuju za mladinsko izobraževalno revijo Fluter dejal, da homoseksualci najverjetneje nikoli ne bodo ustrezali heteronormativni podobi nogometa. Razkritje gejevske identitete v takem kontekstu po njegovem mnenju ni varno. Na njegove besede se je odzvala Angela Merkel, ki mu je dejala, naj ga nikar ne bo strah, saj država vsakemu, ki ima moč in voljo, da se razkrije, zagotavlja varnost. S svojo izjavo je pravzaprav povedala, da ne razume, kaj vse športnik z razkritjem lahko postavi na kocko. Bolj previden je bil predsednik nogometnega kluba Bayern Munich, ki je pozval klube, naj se pripravijo na taka razkritja, da se bodo lahko pravilno odzvali. Vodja nemške lige Reinhard Rauball je dodal, da je potrebno iskati družbeno soglasje, saj nihče ne more spregledati težav, s katerimi se lahko sooči športnik, če se razkrije. Ena od teh težav je zagotovo sovražni govor, ki ga izrekajo športni navijači. Brazilski odbojkar Michael (na fotografiji s kapetanom v mavrični majici) se je, na primer, moral soočiti z več kot 3000 navijači, ki so med tekmo – vedno ko je serviral žogo – skandirali: peder, peder, peder! Michael se je po omenjeni tekmi razkril in dejal, da je vedno imel podporo svojih soigralcev. Razkritje je pomembno obrnilo situacijo, saj so se nekateri navijači pridružili njegovemu klubu Volei Futuro v boju proti predsodkom. Na tekme so prinašal transparente z napisi v podporo Michaelu, njegovi soigralci so za tekme oblekli roza drese, njihov najboljši igralec pa je tekmo odigral v mavrični majici.
Vse to govori v prid dejstvu, da je podporna javnost pripravljena na razkrite športnike in športnice, a razkritja se ne bodo zgodila sama od sebe. Športniki potrebujejo občutek podpore, hkrati pa jim morajo biti na voljo viri, ki bodo prispevali k temu, da bo raznolikost v športu postala norma – in ne obratno. Čeprav so aktivisti in aktivistke ter njihove organizacije opravile pionirsko delo v boju proti homofobiji v športu, je zdaj čas za državne institucije in združenja tako športnikov kot navijačev, da začeto delo nadaljujejo.
