Intervju: Barbara Hammer

Majhne akcije, ki sprožijo pozitivne spremembe

Foto: Nada Žgank/Memento

Dyketactics je prvi film, ki eksplicitno prikazuje ljubljenje med dvema lezbijkama in ga je posnela lezbijka. Barbara Hammer je film idejno zasnovala v okviru svoje diplomske naloge na Fakulteti za filmske študije Univerze v San Franciscu. Ko je bila stara 30 let, se je prvič zavedla, da je lezbijka in njeno življenje se je spremenilo: »Dotaknila sem se ženske, katere telo je bilo podobno mojemu, kar je bistveno vplivalo na vsa moja občutenja. Zato moji filmi predstavljajo vaša telesa, vaša (lezbična op. a.) občutenja na platnu. Povezujem lastne čute, kot sta vid in dotik in to je postalo moja lezbična estetika.«1

hammer 600

Barbara Hammer, je bila častna gostja letošnjega 28. festivala gejevskega in lezbičnega filma. Njen opus, ki se razsteza preko štirih desetletij, obsega več kot osemdeset filmov, njena dela pa so (bila) razstavljena v vseh najpomembnejših svetovnih zbirkah in muzejih. Rušenje tabujev in norm so bistveni elementi njenega dela, pa naj jih manifestira skozi vsebino ali pa formo. Ni presenetljivo torej, da sva se v okviru najinega pogovora dotaknili tem kot so vojna, upor, cenzura, prezrtost posameznika in pa tudi politike, še posebej položaja Palestincev, ki predstavlja pomembno temo v njenem novem projektu. Predvsem pa se je Barbara osredotočila na pomen aktivizma za družbo in odgovornosti, ki jo ima vsak posameznik, da vpliva na spremembe.

Zelo veliko potujete. V otvoritvenem nagovoru ste omenili, da vas je pot pred štirimi desetletji, za kratek čas zanesla tudi v Ljubljano …

Da, res je (smeh). Leta – mislim, da je bilo 1972 – sva se s takratno partnerko odločili, da bova obiskali Afriko. Med potovanjem sva si kupili motor, ki pa se je v Afriki pokvaril in ker je šlo za neki specifični model, sva morali po rezervne dele v Evropo. Takrat sva bili že skoraj čisto brez denarja, zato sem začela delati. Poučevala sem v ameriški šoli v vojaški bazi v Nemčiji. Tam sva ostali eno leto. V tem času mi je pisala mama in mi povedala, da je zbolela za rakom. Povabila sem jo, naj me obišče, in ko je prišla, smo se odpravili na izlet v Švico, od tam v Benetke in potem v Ljubljano. Ne spomnim se točno, kako je Ljubljana pristala v naših načrtih, se pa spomnim, da je bila jesen. Ko sem se danes sprehajala po mestu, sem se odločila, da sem bila tu oktobra, saj so bila drevesa odeta v podobne barve. To je moj spomin na Ljubljano. Občutila sem jo kot zelo šarmantno, vabeče mesto, kljub temu nismo ostali dolgo, dan, dva. Takrat mi niso ostale v spominu stavbe in arhitektura, danes zjutraj pa sem si jih ogledovala in res so lepe. Mogoče pa hiše tu takrat niso bile tako lepe kot danes (smeh). Ne spomnim se veliko s tistega obiska, vem pa, da sem odšla z občutkom, da se želim vrniti.

hammer 2 600

V enem od vaših kratkih filmov Resisting Paradise, ki je bil posnet v Franciji, razmišljate o intersekciji umetnosti in življenja v kompleksnih obdobjih, kot je to na primer čas vojne, ki posameznike ali narode nemalokrat prisili na pot …  

… to je eden mojih boljših filmov!

… v katerem odgovarjate na zelo pomembno vprašanje …

Res je. Sprašujem se namreč, kaj umetnik lahko stori v času vojne, in zaradi tega vprašanja sem tudi posnela ta film. Bila sem v Južni Franciji, eksperimentirala s svetlobo, z barvami, s filmom … in kar naenkrat se je začela vojna na Kosovu, kot omenim na začetku filma. Takrat sem želela vse pustiti in oditi na Kosovo, pomagati beguncem, otrokom in ženskam, ki so bili prisiljeni v begunstvo in so morali zapustiti svoje domove. Nisem se mogla sprijazniti z mislijo, da bi ostala v Franciji in še naprej delala kot umetnica. A ker me je zavezovala pogodba, nisem mogla oditi. Zato sem, čez noč, sama pri sebi sklenila kompromis: oseben upor proti vojni na Kosovu bom prikazala skozi film, v katerem bom reflektirala položaj beguncev, ki so bežali pred nacisti v drugi svetovni vojni. V mislih sem imela politične begunce, Jude, lezbijke, geje, Rome in vse ostale, ki so pribežali v vasico Cassis, kjer sem bila nastanjena. Begunci so v tej vasici zaživeli oziroma preko nje odhajali v Afriko, Španijo, morebiti celo v New York. Vasica Cassis pa je bila tudi zatočišče umtenikov, kot sta bila Matisse, Bonnard in drugih. Cassis, njena okolica, zgodovina in ljudje so tako postali osrednji subjekt filma Resisting Paradise.

V Resisting Paradise Matisse sprašuje Bonnarda, kaj je ključna značilnost umetnika. Kaj pa je za vas kot umetnico ključna sposobnost aktivista oziroma aktivistke?

Vsi umetniki in aktivisti bi morali, po mojem mnenju, primarno odgovarjati in izpostavljati družbeno-politične probleme. Najpomembneje je, da ima posameznik relativno dober pregled nad vsem, kar se dogaja po svetu. Danes prižgeš televizijo in povsod se nekaj dogaja. Ko sem na primer spremljala revolucijo v Kairu, me je vse skupaj navdajalo s takim upanjem … Seveda me je skrbelo, ker je prihajalo tudi do nasilja, vendar sem bila vseeno zadovoljna, da sem videla pasti vlado Mubaraka. Zelo se zavedam, da s tem, ko o tem govorim, vplivam na mnenje posameznika in potencialno sprožim reakcije, spremembe. Januarja 2012 sem bila v Palestini, v okviru prve turneje za solidarnost z LGBTQ-skupnostjo v Palestini. V naši skupini, kjer so prevladovali zgodovinarji, politiki, akademiki in ‘hard-core’ aktivisti in aktivistke sem bila edina umetnica. Vsi, ki so me obkrožali, so imeli veliko več zgodovinsko-kulturnega znanja o situaciji in informacij o tem, kaj se dogaja, vendar sem si enostavno zadala nalogo, da se naučim vse, kar se da, o tem okolju in to prenesem naprej. Da postanem živa priča tega, kar sem videla in doživela. In to, kar sem videla in doživela, je moderni apartheid, tema, s katero se ukvarjam tudi v filmu Out in South Africa. O dogodkih v Palestini je potrebno čim več govoriti, zato sem tudi filmski projekt, ki je nastal tam, in ki ga bom premierno prikazala decembra, naslovila Priča (ang.: Witness). In vse to lahko delaš kot umetnik in aktivist. Ni potrebno vedno posneti filma o vsem, kar vidiš in doživiš, in ni potrebno podrediti vsega življenja borbi za pravice zatiranih, vendar če bi bile jutri, na primer, demonstracije pred izraelsko ambasado v New Yorku, bi se jih zagotovo udeležila; še posebej sedaj, ko imam malo več časa (smeh). Saj si včasih enostavno ne moremo privoščiti delati nekaterih stvari, ki bi jih radi. Sicer jih imamo v zavesti, vendar nam zmanjka časa. Pomembno pa je zavedanje, da lahko vsaka, že najmanjša naša akcija sproži pozitivne spremembe.

Vaš opus se razteza preko štirih desetletij. Kljub temu da ste ves ta čas ostali zvesti eksperimentalnemu filmu, pa se vaša vizija, kot tudi subjekti, v tem času vidno spreminjajo. V sedemdesetih ste se ukvarjali z reprezentacijo lezbijk in lezbične seksualnosti, v osemdesetih vas zanima abstraktna in optično ekspresivna reprezentacija objektov in narave in v devetdesetij se obrnete k raziskovanju lgbt in queerovske identitete in spolnosti …

Res je, vse te premike, odmike in osebna zanimanja podrobno opišem tudi v svoji knjigi »Hammer: Making Movies out of Sex and Life«, ki je kronologija mojega življenja in dela. Tako da je vse skupaj zelo dolga zgodba (smeh). Vse moje delo izvira predvsem iz nepriznavanja pravil družbe in družbenih norm. Ko sem se razkrila kot lezbijka, sem opazila, da je lezbištvo na filmskem platnu popolnoma prezrto, da sta žensko telo in ženska seksualnost popolnoma prezrti. Zato sem v svojih prvih filmih eksplicitno naslavljala vse mogoče tabuje, se osredotočala na seksualnost, menstruacijo, orgazem, skratka vse, kar je bilo namenoma izpuščeno in zamolčano. To me je zanimalo, ker sem odraščala v zelo rigidnem, stereotipnem okolju, ki je bilo, med drugim, prežeto s pravili o moško–ženskih vlogah in odnosih. Na primer, govorili so mi, kako naj jem in sedim, da bo pravilno za žensko. Vendar mi ni nihče nikoli odgovoril na vprašanje, zakaj je to potrebno. In ker sama nisem videla razlogov za tako obnašanje, tega enostavno nisem bila pripravljena sprejeti. Tako sem delala mnogo stvari, ki naj jih ženske ne bi počele. Ukvarjala sem se z boksanjem, zbežala od doma in se celo razkrila kot lezbijka. Skozi filme sem predvsem želela nasloviti realno življenje, kar se dejansko dogaja, vendar je tabuizirano in razumljeno kot nekaj umazanega, nenaravnega. Nikoli prej, na primer, nisem videla filma o menstruaciji, razen filma Walta Disneyja v srednji šoli, kjer so se teme lotili skozi prizmo romantike in gesla ‘sedaj si postala ženska’. Vse, kar sem si želela sama, pa je bilo na platnu prikazati krvavi tampon in zavpiti: »To je življenje – pa kaj potem!« Problem, na katerega sem naletela v sedemdesetih, je bilo predvsem to, da me je umetniški svet prepoznaval le kot lezbično umetnico. Sama pa sem želela biti v muzejih, pa tudi v lezbičnih barih (smeh). Zato sem v osemdesetih iz filomv izločila vse subjekte, ženske, in se osredotočila na naravo in pokrajino, snemala pod vodo, in podobno. To so bila osemdeseta in delovalo je. Bila je strateška odločitev. Odločena sem bila, da me bo javnost prepoznala kot umetnico. S tem sem izzvala svoje kritike in se postavila v središče takratnega umetniškega sveta. To sem morala storiti, da so me prepoznali in dojeli kot resno umetnico. Nato sem zopet postavila ženske nazaj v svoje filme in začelo se je obdobje raziskovanja queerovske identitete v devetdesetih. Takrat sem eno leto delala na svojem najboljšem filmu Nitrate Kisses, kjer se sprašujem o pomenu zgodovine za posameznika, presprašujem, kdo ustvarja zgodovino in kako na to vplivajo dogodki, ljudje, ki so iz zgodovine izbrisani.

Nitrate Kisses pa je tudi vaš prvi celovečerec …

Eden od glavnih razlogov za prehod na daljše filme je osebna zrelost. Takrat sem namreč vstopila v razmerje, ki traja že 24 let, in ki mi je dalo stabilnost, da sem lahko k projektom pristopila bolj poglobljeno. Razvila sem globlji odnos do svoje zavesti in telesa in začela z intelektualnim raziskovanjem. Zanimalo me je, kakšen odnos imajo ljudje do preteklih dogodkov, do zgodovine na splošno. Še vedno pa so me zanimale prezrte, tabu teme, zato v Nitrate Kisses prikazujem spolni odnos dveh starejših žensk. Starejših lezbijk namreč sploh ne gledamo več skozi prizmo seksualnih subjektov – vendar smo. Začela sem prebirati Walterja Benjamina in vsak projekt začela z daljšim raziskovalnim procesom. V tem koraku sem potem tudi odkrila in se odločila za formo filma. Benjamin piše o tem, da je zgodovina fragmentirana, zato je tudi Nitrate Kisses narejen v fragmentih. Pomembno je vedeti, da je bil film narejen, ko je bila v ZDA močna cenzura v filmski industriji, in zelo neprijetno je bilo takrat snemati film o seksualnosti in lezbijkah. Cenzura oziroma tabuiziranje določenih tem pa ne prihaja samo od zunaj, temveč to močno občutim tudi znotraj lgbt-skupnosti. Na primer, predsodki do starejših lezbijk in dojemanje teh žensk kot seksualnih subjektov so močno prisotni. Kot skupnost moramo ta vprašanja evalvirati, to prepoznati in poskušati postati bolj transparentni, tega ne skrivati ali se celo sramovati. Po Nitrate Kisses, ki predstavlja tudi mojo osebno vrnitev na področje identitetnih politik, sem iz osebne izkušnje prešla na raziskovanje zgodovine prezrtih lezbičnih umetnic in s filmi kot so Lover Other in The Female Closet začela graditi osnove za tako imenovano lezbično kulturo.

Katere teme pa vas trenutno najbolj zanimajo?

Med leti 2006 in 2007 sem prebolela raka. No upam, da sem ga (smeh). Zato se sedaj veliko ukvarjam s koncepti smrtnosti in minljivosti. Minljivost stvari in oseb. Na eni strani se film kot umetnost izteka, na drugi strani se moja koža in moje telo spreminjata z leti, kar je pričakovano. Zakaj ne bi dala tega na platno in združila obeh konceptov? Film se izteka, tako kot se iztekam jaz. Tega ne mislim na neki žalostni ali celo morbidni način. To dojemam kot naravna spremembo – nekaj, kar je, vendar je redko prikazano. Na primer, nikoli nisem doživela, da bi kdo ustvaril film o procesu zdravljenja raka – zato sem naredila film o kemoterapiji (A Horse Is Not A Metaphor op. a.). Ko sem šla čez zdravljenje, sem vsem rekla, da o tem ne bom delala filma, bilo je preveč boleče. Potem pa sem, ko sem se postavila na noge, pomislila: »To zmorem in to si želim in materiala imam dovolj«.

Kako se je spreminjala recepcija vaših filmov? Kakšni so bili prvi odzivi v sedemdesetih, ko so bili vaši filmi večinoma prikazani v izbranih okoljih za specifično, žensko publiko, v primerjavi z odzivi danes?

Moji filmi nikoli niso zadovoljili vseh. V sedemdesetih so lezbijke hotele daljše filmske zgodbe s srečnim koncem. Na drugi strani publika, ki jih je privlačil eksperimentalni film, ni hotela videti lezbijk na filmu. Jaz pa sem v svojem delu združevala oboje. In s tem ko nisem zanikala svoje spolne identitete, sem bila nujno politična, brez izbire. Saj je vsako dejanje manjšine politično dejanje. Vedela sem, da je lezbična seksualnost izpuščena iz filmov, vendar ne preden sem naredila Dyketactics. Nikoli nisem filmu omejevala publike, vedno sem instituciji, ki je prikazovala moje filme, prepustila odločitev, ali želijo mešano ali samo žensko publiko. Včasih smo določene filme prikazali dvakrat, enkrat samo za žensko in potem za mešano publiko. Ko smo prikazovali Multiple Orgasm mešani publiki, je eden od gledalcev (sklepam, da moški) zakričal od šoka. Površina, platno na katerem smo prikazovali film, je bilo res veliko in mogoče še nikoli ni videl nožnice, kako se krči. Kakorkoli že, ženske v publiki so se odzvale z besedami ‘če ti ni všeč, odidi’. Danes, ko na primer prikazujem ta film, nobeden več niti ne trzne.

Vaš opus deluje kot neki dnevniški zapis lezbičnega prebujenja. Zakaj je pomembno, da lezbična zgodovina ostane živa in da se tako lezbična, kot tudi celotna lgbt-skupnost zavedata lastne zgodovine?

Če se asimiliramo in se ne zmoremo prepoznati, zgubimo lastno kulturno specifiko. In če to izgubimo, vsi postanemo enaki, vendar trik je v tem, da LGBTIQ nismo kot vsi ostali. Flirtamo drugače, delimo drugače, in tudi povezujemo se drugače. Smo queerovska nacija in ne želimo nujno živeti v hiši z vrtom in imeti moža in/ali žene in dveh otrok in psa. Smo revolucionarji, družbeni revolucionarji, in delamo politično, vendar moramo zahtevati retrospektivo lastnega dela. Kajti le ta retrospektiva nam oblikuje jasen pogled navzven in nas motivira navznoter, da lahko zahtevamo, ne glede na identiteto, enake pravice, enak status v družbi. Ta retrospektiva, zgodovina, nas lahko opogumlja in spodbuja k temu, da zahtevamo, kar je naše, kar nam pripada kot ljudem. Da se lahko s tem napolnimo za danes in jutri še naprej opravljamo svoje demokratične aktivnosti.


1I touched a woman, whose body was similar to my own, totally increasing my sense of touch. So my cinema is all about puting your bodies, your sense of touch on the screen. I connect my sight and my touch and that became my lesbian aesthetic.« Vir: Iz otvoritvenega nagovora občinstvu, 28.FGLF, 24.11.2012

Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Zapuščina 2007 – Evropskega leta enakih možnosti za vse

POLITIKA »Enakih možnosti za vse ne moremo zagotoviti brez jasne in ustrezne...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja