Camp naš vsakdanji

KAMP(IRANJE)

quentin1_600

Še eno utelešenje campa: Quentin Crisps (oljna poslikava Johna Allija, www.johnalli.com)

Jean Cocteau je leta 1922 za časopis Vanity Fair dejal, da je camp »laž, ki govori resnico«. Ta aforizem velja za osnovno definicijo tega pojava, čeprav se tisti, ki preučujejo camp, strinjajo predvsem v eni stvari: camp je nemogoče povsem in dokončno definirati.

Misteriozno je tudi samo poreklo besede camp. Nekateri menijo, da izhaja iz francoske slengovske besede se camper, kar pomeni pozirati na pretirani način, drugi zopet iščejo njeno poreklo v angleškem gledališkem slengu iz 16. stoletja, v besedi, ki se je uporabljala za moškega igralca, ki je nosil ženski kostum in igral žensko vlogo.

Glede na to, da se camp neutrudno izmika definicijam, ga je potrebno občutiti intuitivno. Susan Sontag je v svojem znamenitem eseju Zapiski o campu (Notes on Camp, 1964) zapisala, da pomeni govorjenje o campu obenem tudi njegovo izdajo. Po drugi strani pa tisti, ki sprašuje po definiciji campa, nikoli zares ne bo vedel, kaj to je.

Naj pojasnim. Campovsko obnašanje je nastalo sredi 19. stoletja kot skupek gest, preko katerih so se geji lahko medsebojno prepoznavali v času, ko homoseksualnost ni bila priznana oziroma je bila še celo kazniva. Camp je hitro prerasel to ozko definicijo in je postal skupni naziv za bizarno obnašanje tiste značilne »drugačne« manjšine, ki je svojo obupanost zaradi družbenega nesprejemanja skrivala ravno za to bizarnostjo. Izraz camp je vseskozi širil svoj pomen ter po uporniških šestdesetih in popuščanju malomeščanskih spon danes označuje tako deviantnost, bizarnost, anarhičnost, kot tudi talent, višek in pretiranost stila, obup in vse tisto, česar se je (malo)meščanska morala želela znebiti.

Postavljanje estetskih vprašanj nad etična je eden glavnih načinov, na katerega camp postavlja stvari na glavo. Po kulturološko potrjenih standardih cenimo Iliado, Aristofanove komedije, Middlemarch (George Eliot), Rembrandtove slike, Božansko komedijo, Sokrata, Jezusa, Napoleona, itd., skratka, panteon visoke kulture: resnico, ljubezen in resnost. Vendar poleg resnosti obstajajo tudi drugačne kreativne senzibilnosti. Spomnite se de Sada, Rimbauda, Jarra, Geneta in drugih najpomembnejših umetniških del 20. stoletja, torej umetnost, katere cilj ni bilo ustvarjanje harmonije, ampak preseganje meja in uvajanje novih, grobih metod v umetnosti. Vse to je camp; medtem ko je senzibilnost visoke kulture moralistična, je senzibilnost campa povsem estetska kategorija.

Oscar Wilde je bil eden glavnih predstavnikov posebne vrste campovske senzibilnosti. V svojih aforizmih Fraze in filozofije za mlade je podal kar nekaj campovskih aforizmov: »Otopelost je dozorela resnost«, »V vseh nepomembnih zadevah je bistvenega pomena stil in ne iskrenost«, »Človek mora biti umetniško delo, ali pa mora na sebi nositi umetniško delo«. Preprosto povedano, moralna opazovanja, zlasti pobožni, kruti in konzervativni pogledi na svet morajo dati možnost lepoti in stilu.

Kaj je torej camp? Camp je ženska, ki hodi v obleki, narejeni iz treh milijonov peres, camp je esteticizem Steinbergovih ameriških filmov z Marlene Dietrich. Čudovita Gaudijeva arhitektura v Barceloni je camp, osebnost in delo Jeana Cocteauja, opere Richarda Straussa, lučke tiffany, Labodje jezero, Bellinijeve opere in Viscontinijeva Saloma so camp. Camp je prav tako klasika Johna Watersa Pink Flamingos, filmi Eda Wooda, a tudi komedije Noëla Cowarda. Na skrajnem robu campa je tudi veliko število zelo privlačnih stvari – fantazije Salvadorja Dalija, slike Williama Blaka, filmi Sergeja Eisensteina.

Aristokracija od nekdaj stoji vis-à-vis kulturi, zaradi česar je zgodovina campovskega okusa tudi del zgodovine snobizma. Med represivno drugo polovico 19. stoletja je camp cvetel v univerzumu dekadence. V Somersetu Maughamu, Cecilu Beatnu in Sarah Bernhardt lahko z gotovostjo prepoznamo tisto vrsto campovskih osebnosti, ki jih obožujejo angleški višji sloji: nezmerni arbiter elegantiarum. Camp je kot nekakšna novejša oblika dandizma, svojevrsten odgovor na vprašanje, kako biti dandi v času masovne kulture.

Pozneje, od zgodnjih dni Warholove tovarne, kjer so vladale manhattanske kraljice preobleke, kot so Candy Darling, Jackie Curtis in Holly Woodlawn, se je camp približal širši javnosti in masovni kulturi. V zgodnjih sedemdesetih je tudi rock glasba postala široko odprta za campovske vplive: od Micka Jaggerja, preko Davida Bowieja in Eltona Johna do Alicea Cooperja, Grace Jones, Madonne in nenazadnje Lady Gaga – »camp se je iz zapora nelegalne manjšine spremenil v počitek za polnoletne«.

Camp torej ni nujno homoseksualen, vendar ga morda geji lažje prepoznajo in občutijo, čeprav je tako zelo estetiziran in pretiran, da njegove izumetničenosti ni mogoče spregledati. Samo bistvo campa je v ljubezni do nadnaravnega, izumetničenega in pretiranega. Čeprav so čisti primeri campa večkrat nenamerni in smrtno resni, kanon campa pa spremenljiv, visoki camp ostaja ezoteričen – nekaj, kar je podobno osebnemu kodu, nekakšno identifikacijsko geslo znotraj majhne urbane klike.

Izdaja
Ostali prispevki: Zoran Rodić

Pogovor – Biljana Kosmogina

KNJIGA Vaginacentrično Biljana Kosmogina, F book, Kornet & Karpos, Beograd 2009. F...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja