Skočil bom z mostu, oprosti

TEMA

Na enem od forumov, ki so namenjeni pomoči mladostnikom, sem prebral zgodbo sedemnajstletnega fanta, ki je bil zaljubljen v dva sošolca. Ta se za to nista kaj dosti zmenila – prav nasprotno: ko se je zaupal enemu od njiju, ga je ta samo z aroganco in posmehom odbil. »Bolj kot vse si želim, da bi me ta fant objel. Težko je, ne morem ga kar na silo. To sem že nekako poskusil, in sicer tisto noč, ko je bil pijan, a me je samo odrinil. Bilo mi je res hudo. […] Tisto noč nisem spal skoraj nič, ker sem večinoma le jokal. Tako si želim, da bi me on vsako jutro objel. Tako pa je vsak dan nov križ, ko ga gledam, kako prikupno se smeji, kako lep je …«

Na prvi pogled bi človek le zamahnil z roko, češ – neizpolnjena najstniška ljubezen, bo že nekako preživel. Mar nismo bili vsi nekoč zavrnjeni? A pri tem fantu se zdi, da je to le vrh ledene gore. V svojih prispevkih piše o tem, kako zaradi vsega tega, pa zato, ker se počuti grdega in ničvrednega, vse pogosteje razmišlja o samomoru. To se mu zdi rešitev, »rešitev te muke vstajanja za prazen nič vsak dan«. Pojasnjuje, da se njegove misli na samomor stopnjujejo. Nekoč je o tem razmišljal le občasno, zdaj pa na samomor misli večkrat na dan. V svojem prvem pisanju na forum pravi, da je že iskal lokacije, kjer bi najlažje skočil pod vlak, in da je nekoč dejansko že stal ob progi. Vendar pa takrat ni imel moči, a ve, da bo »v trenutku slabosti in prizadetosti to mogoče res naredil«. Pravi, da bo poskušal misliti na nič in narediti to, kar pač mora biti narejeno.

Par dni pozneje je na forumu zapisal: »Vse gre narobe. […] Moja volja je padla iz popolnega viška na čisto dno. Bolečina je grozna … Stiskalo me je, trebuh me je začel boleti, pa glava tudi. Sem bil že pred progo, pa deset minut ni bilo nobenega vlaka in sem potem kar šel …«

Na koncu je svetovalko, ki se je oglašala na njegovo pisanje, ga spodbujala, usmerjala, mu ponudila celo svojo telefonsko številko, naj jo pokliče, vprašal: »Povejte mi še to: imam svoje življenje v lasti ali ne? Sem lastnik svojega življenja? Imam pravico narediti samomor?«

Po tem pisanju se na forumu ni več oglasil. Je poklical svetovalko? Sta rešila težave? Ali pa ga ni več med nami? Poskušam se miriti, češ da preveč dramatiziram, da je mulc že nekako splezal iz te zaljubljenosti in depresije – ampak statistika ne govori v prid tej tolažbi.

Neme številke

V svetu vsakih štirideset minut nekdo naredi samomor. V Evropski uniji po podatkih Eurostata vsako leto samomor naredil več kot 52.000 ljudi in vsak dan naredi samomor dvajset mladih, starih od 15 do 29 let.

Slovenija je po podatkih Inštituta za varovanje zdravja peta država na svetu po številu samomorov. V Sloveniji vsakih sedemnajst ur nekdo naredi samomor. Vsak dan! V povprečju okoli 600 ljudi vsako leto. Čeprav je pri nas količnik samomorov med mladimi podoben drugim državam, kjer beležijo manj samomorov, vsako leto samomor naredi od 30 do 50 mladih, starih od 18 do 24 let. (V Sloveniji nadpovprečno veliko samomorov naredijo starejši ljudje. V kategoriji starejših od 65 let smo prvi na svetu.) Po ugotovitvah zdaj že pokojnega strokovnjaka za vprašanje samomorov dr. Andreja Marušiča je za najstnike, ki naredijo ali poskušajo narediti samomor, značilna kombinacija nizke samopodobe, depresije in splošnega negativnega odnosa do življenja. Vse to, kar sem lahko razbral iz zgodbe tistega sedemnajstletnika. In vse to, kar je bilo bržkone značilno za verigo samomorov, ki so se v preteklih mesecih dogajali med mladimi geji v Združenih državah Amerike.

Ameriško (in svetovno) javnost so namreč pretresli samomori Justina Aaberga (15 let), Asherja Browna (13 let), Billyja Lucasa (15 let), Setha Walsha (13 let), Brandona Bitnerja (14 let) in Tylerja Clementija (18 let). Omenjeni najstniki so storili samomor zaradi tega, ker so jih sovrstniki zafrkavali in nadlegovali. Med njimi je še posebej odmeval samomor osemnajstletnega Tylerja Clementija, ki je 22. septembra skočil z mosta Georgea Washingtona v New Jerseyju. Samomor je bil namreč povezan z uporabo sodobne tehnologije. Tyler je svojega cimra v študentskem domu Dharuna Ravija prosil, če je lahko sam v njuni sobi do polnoči. Dharun je pred odhodom iz sobe vključil svojo kamero na računalniku, se v sobi enega od sošolcev logiral na svoj Skype in spremljal dogajanje v sobi (Tyler je imel zmenek z nekim fantom). Posnetek je v živo predvajal sošolcem, ki jih je o vsem tem obvestil s pomočjo Twitterja. Dva dni pozneje se je zgodba ponovila, le da je Tyler tokrat izvedel, da so njegov spolni odnos z moškim v živo predvajali po internetu. Naslednji dan je naredil samomor. Z avtom se je odpeljal do mosta Georgea Washingtona in deset minut pred smrtjo prek mobitela na Facebook sporočil: »Jumping off the gw bridge sorry« (Skočil bom z mosta gw, oprosti).

Na dogodke so se na spletni strani You Tube »It gets better« odzvali številni geji in lezbijke, ki mladim sporočajo, da je življenje pozneje boljše in da je nekako potrebno pretrpeti srednješolsko nadlegovanje in homofobično nasilje. Čeprav je namen dober – in spletna stran z osebnimi zgodbami gejev in lezbijk marsikomu lahko pomaga – je vendarle vprašanje, ali je sporočilo pravšnje: potrpite še malo, potem bo boljše. Mar ne bi morale šole in druge institucije mladim, vsem mladim, zagotoviti varen prostor zdaj in tukaj?

Na verigo najstniških samomorov se je v svoji pogovorni oddaji odzvala tudi Ellen Degeneres in pozvala k takojšnemu ukrepanju. »Ne smemo dopustiti, da bi nevednost in nestrpnost vzela še eno mlado življenje,« je dejala in napovedala: »Stvari bodo postale lažje, ljudje bodo spremenili svoja mišljenja … vi pa morate ostati živi, da boste vse to lahko videli.«

Razlogi za samomor

Nikoli ne bomo povsem točno vedeli, kaj vse so razlogi v glavi tistega, ki se odloči narediti samomor. Prav tako kot tudi ni povsem jasna statistika glede samomorov med geji in lezbijkami. Uradne statistike – tako pri nas kot v tujini – ne beležijo spolne usmerjenosti pokojnega, tega podatka pa hkrati ne moremo kar avtomatično vzeti za razlog samomora. Poleg tega sorodniki pokojnega za njegovo/njeno spolno usmerjenost lahko sploh ne vedo, ali pa o tem ne želijo govoriti, saj jim ta – poleg samomora – predstavlja sramoto. Razen če niso versko blazni, tako kot starši pokojnega Stuarta Martisa. Ta je zaradi svoje istospolne usmerjenosti –   s katero se ni uspel soočiti, pri tem pa so mu izdatno »pomagali« njegovi starši, ki so homoseksualnost razumeli za grešno in zgolj »preizkušnjo«, ki jo je moč popraviti in pozdraviti –  sredi mormonske cerkve naredil samomor. Po smrti so starši napisali knjigo »V tihem obupu«, v katerem ne obžalujejo svojih versko blaznih stališč glede homoseksualnosti, pač pa pišejo, da sta oba po smrti sina občutila »neverjeten mir«.

Drugačna je zgodba Bobbyja Griffitha, ki je leta 1983 naredil samomor zaradi tega, ker njegova verna mati Mary ni sprejela njegove homoseksualnosti in ga je hladno odbijala stran. Po smrti sina je Mary spregledala svojo zaslepljenost, postala zagovornica gltb-pravic in prepozno, a vendarle, iskala Bobbyjevo odpuščanje. (O tem je posnet film Prayers for Bobby, ki ga predstavljamo v filmski rubriki v pričujoči številki.)

Klasična sociološka analiza samomora, ki jo je konec devetnajstega stoletja opravil francoski sociolog Émile Durkheim (1858–1917), govori o dveh družbenih faktorjih, ki vplivata na različne tipe samomorov: družbena integracija in morala. Loči med štirimi tipi samomorov: egoistični samomor je posledica šibkih družbenih vezi, ki posameznika povezujejo v širšo družbo. Durkheim pravzaprav govori o »prekomerni individualizaciji«, ki posameznika odtujuje od članov družbe. Alturistični samomor se zgodi v družbah z visoko stopnjo integracije. Najboljši primer tega so množični samomor različnih verskih sekt, kjer posameznik meni, da se mora ubiti zaradi skupine, ki ji pripada. Tretji tip samomora je anomičen samomor, do katerega prihaja v družbi, kjer sta načeta moralni in vrednostni sistem – na primer v času ekonomskih kriz. Durkheim piše, da je za tako družbo značilno, da imajo posamezniki neskončne želje in se zato tudi soočajo z neskončnim razočaranjem. Zadnji tip samomora je fatalistični samomor, do katerega prihaja v okoliščinah, kjer je nadzor nad posameznikom velik in se ta sooča z visoko stopnja zatiranja. Posameznik naredi samomor, ker preprosto ne vzdrži več življenja v takšnih okoliščinah.

Čeprav je Durkheimova teorija stara že več kot sto let, se zdi, da samomore istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic zlahka lahko umestimo med prvi in četrti tip samomora.

Samomori mladih gejev in lezbijk

Kaj torej sploh vemo o samomorih mladih gejev in lezbijk? Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, v svojih študijah merijo dva indikatorja, ki sta se izkazala za najboljšo oceno tveganja, da bo posameznik naredil samomor. To sta: poskusi samomorov in razmišljanje o samomoru, kar vključuje vse – od tega, da posameznik pomisli na samomor, do tega, da izdela natančen načrt, kako naj bi samomor izvedel. Ramafedi¹ je tako s sodelavci na vzorcu ameriških najstnikov ugotovil, da je dobrih 28 % najstnikov od 14. do 19. leta starosti, ki so se opredelili kot geji ali biseksualci, poskušalo narediti samomor (medtem ko je med heteroseksualci ta delež dobrih 4 %). Med istospolno ali biseksualno usmerjenimi najstnicami v isti starostni skupini je samomor poskusilo narediti skoraj 21 % vprašanih, medtem ko je ta delež med heteroseksualnimi najstnicami skoraj 16 %. Na splošno raziskave kažejo, da glb-najstniki v primerjavi s heteroseksualnimi najstniki in najstnicami od 1,5 do 3-krat pogosteje poročajo o mislih na samomor in od 1,5 do 7-krat pogosteje poskušajo narediti samomor.² Safren in Heimberg³ v svoji študiji nadalje ugotavljata, da je 58 % glb-oseb, ki so poskusili narediti samomor, poročalo, da so resnično upali, da bodo umrli, med heteroseksualci pa je ta delež 33 %. Cochran in Mays⁴ pojasnjujeta, da razliko med heteroseksualci in homoseksualci delno lahko razložimo tudi z dejstvom, da so tisti posamezniki, ki razkrijejo svojo istospolno usmerjenost, v raziskavi bolj pripravljeni razkriti tudi druge družbeno stigmatizirane vidike svojega življenja, kot je na primer poskus samomora.

Razloge za samomore lahko iščemo v faktorjih, ki prispevajo k mislim o samomoru ali poskusom samomora. Na splošno velja, da so mladi geji, lezbijke in biseksualci bolj izpostavljeni tveganim faktorjem in imajo na razpolago manj zaščitnih faktorjev, kot so podpora v družini ali varni prostori v šolah. V skupini glbt-mladostnikov so še posebej izpostavljeni kriznim faktorjem tisti, ki so brezdomni ali so pobegnili od doma zaradi svoje spolne usmerjenosti. Krizni faktorji se torej gibljejo med egoističnim samomorom (odsotnost integracije) in fatalističnim samomorom (družbeno zatiranje).

A kje so v vseh teh statistikah in skorajda že »tekmovanjih« med hetero- in homopopulacijo ljudje? Njihove težave, bolečine, skrbi – vse tisto, kar nekoga pripelje do samomora? Del teh zgodb je zagotovo povezan s heteronormativno družbo in stresom, ki ga povzroča družbena stigmatizacija, diskrirminacija, zavračanje, homofobija ali celo fizično nasilne reakcije, povezane s posameznikovo istospolno usmerjenost. Gre za tako imenovani »s homoseksualnostjo povezan stres« (gay-related stress), ki je specifika glbt-mladih in vzpostavlja specifične faktorje tveganja, ki niso značilni za heteromladino. Mays in Cochran⁵ ugotavljata, da se glb-osebe dvakrat pogosteje srečujejo z diskriminacijo. In ravno v tem tiči odgovor na vprašanje o stiskah in težavah: diskriminacija, skupaj s ponotranjeno homofobijo in stigmo namreč pomembno vplivajo na psihične težave posameznika, vključujoč poskuse samomora in razmišljanje o tem.

Raziskave kažejo, da se tovrstne težave lahko intenzivirajo v času razkritja spolne usmerjenosti v družini. Vrsta raziskovalcev namreč poroča, da mladi prav v tem času pogosteje razmišljajo o samomoru, vse to pa je povezano s strahom, da jih starši ne bodo sprejeli. D’Augelli, Hershberger in Pilkington⁶ so v svoji študiji ugotovili, da za glb-mladostnike, ki se zgodaj razkrijejo staršem, obstaja 4-krat večja verjetnost, da bodo poskusili narediti samomor v primerjavi z glb-mladostniki, ki tega ne storijo. A to ne pomeni, da je razkritje v družini nekaj, čemur bi se morali izogibati. Raziskave namreč kažejo, da sta dejavnika tveganja tako zgodnje razkritje v družini (če te ta družina ne sprejme in v zgodnjih najstniških letih nimaš ali še ne poznaš podpore, ki jo nudi glbt-skupnost) kot tudi nerazkritje v družini. V obeh primerih je posameznik soočen z izolacijo, kar je pomemben dejavnik tveganja pri samomorih.

Še eden od faktorjev, ki pa je slabo raziskan, je diagnoza okužbe z virusom HIV. Tudi ta lahko prispeva k mislim o samomoru. Raziskava švicarskih raziskovalcev Cochanda in Boveta⁶ je namreč pokazala, da je med HIV-pozitivnimi geji in biseksualci bistveno več poskusov samomora ali razmišljanja o tem kot med tistimi, ki niso HIV-pozitivni. Podobna ameriška študija⁷ poroča, da je dve tretjini tistih, ki so HIV-pozitivni, zaradi tega že razmišljajo o samomoru.

In čisto na koncu – eden od najpomembnejših faktorjev tveganja, ki ga izpostavljata Morrison in L’Heureux,⁸ je odnos pomembnih drugih – učiteljev, staršev, sosedov, svetovalcev, verskih voditeljev – do homoseksualnosti. Poudarjata, da je odsotnost glbt-tematik v šolah lahko pomemben dejavnik tveganja, odsotnost glbt-vzornikov v šolskih učbenikov pa povzroča, da istospolno usmerjeni mladostniki svojo identiteto razumejo kot slabo in ničvredno. Še več: pogostost homofobičnih kletvic, ki jih v šolskem prostoru uporabljajo njihovi sošolci in sošolke – učitelji in učiteljice pa ob tem ne reagirajo – le dodatno prispevajo k faktorjem tveganja in na koncu mladostnika ali mladostnico lahko porinejo čez rob – v uspešno izveden samomor.