Skočil bom z mostu, oprosti

TEMA

Na enem od forumov, ki so namenjeni pomoči mladostnikom, sem prebral zgodbo sedemnajstletnega fanta, ki je bil zaljubljen v dva sošolca. Ta se za to nista kaj dosti zmenila – prav nasprotno: ko se je zaupal enemu od njiju, ga je ta samo z aroganco in posmehom odbil. »Bolj kot vse si želim, da bi me ta fant objel. Težko je, ne morem ga kar na silo. To sem že nekako poskusil, in sicer tisto noč, ko je bil pijan, a me je samo odrinil. Bilo mi je res hudo. […] Tisto noč nisem spal skoraj nič, ker sem večinoma le jokal. Tako si želim, da bi me on vsako jutro objel. Tako pa je vsak dan nov križ, ko ga gledam, kako prikupno se smeji, kako lep je …«

Na prvi pogled bi človek le zamahnil z roko, češ – neizpolnjena najstniška ljubezen, bo že nekako preživel. Mar nismo bili vsi nekoč zavrnjeni? A pri tem fantu se zdi, da je to le vrh ledene gore. V svojih prispevkih piše o tem, kako zaradi vsega tega, pa zato, ker se počuti grdega in ničvrednega, vse pogosteje razmišlja o samomoru. To se mu zdi rešitev, »rešitev te muke vstajanja za prazen nič vsak dan«. Pojasnjuje, da se njegove misli na samomor stopnjujejo. Nekoč je o tem razmišljal le občasno, zdaj pa na samomor misli večkrat na dan. V svojem prvem pisanju na forum pravi, da je že iskal lokacije, kjer bi najlažje skočil pod vlak, in da je nekoč dejansko že stal ob progi. Vendar pa takrat ni imel moči, a ve, da bo »v trenutku slabosti in prizadetosti to mogoče res naredil«. Pravi, da bo poskušal misliti na nič in narediti to, kar pač mora biti narejeno.

Par dni pozneje je na forumu zapisal: »Vse gre narobe. […] Moja volja je padla iz popolnega viška na čisto dno. Bolečina je grozna … Stiskalo me je, trebuh me je začel boleti, pa glava tudi. Sem bil že pred progo, pa deset minut ni bilo nobenega vlaka in sem potem kar šel …«

Na koncu je svetovalko, ki se je oglašala na njegovo pisanje, ga spodbujala, usmerjala, mu ponudila celo svojo telefonsko številko, naj jo pokliče, vprašal: »Povejte mi še to: imam svoje življenje v lasti ali ne? Sem lastnik svojega življenja? Imam pravico narediti samomor?«

Po tem pisanju se na forumu ni več oglasil. Je poklical svetovalko? Sta rešila težave? Ali pa ga ni več med nami? Poskušam se miriti, češ da preveč dramatiziram, da je mulc že nekako splezal iz te zaljubljenosti in depresije – ampak statistika ne govori v prid tej tolažbi.

Neme številke

V svetu vsakih štirideset minut nekdo naredi samomor. V Evropski uniji po podatkih Eurostata vsako leto samomor naredil več kot 52.000 ljudi in vsak dan naredi samomor dvajset mladih, starih od 15 do 29 let.

Slovenija je po podatkih Inštituta za varovanje zdravja peta država na svetu po številu samomorov. V Sloveniji vsakih sedemnajst ur nekdo naredi samomor. Vsak dan! V povprečju okoli 600 ljudi vsako leto. Čeprav je pri nas količnik samomorov med mladimi podoben drugim državam, kjer beležijo manj samomorov, vsako leto samomor naredi od 30 do 50 mladih, starih od 18 do 24 let. (V Sloveniji nadpovprečno veliko samomorov naredijo starejši ljudje. V kategoriji starejših od 65 let smo prvi na svetu.) Po ugotovitvah zdaj že pokojnega strokovnjaka za vprašanje samomorov dr. Andreja Marušiča je za najstnike, ki naredijo ali poskušajo narediti samomor, značilna kombinacija nizke samopodobe, depresije in splošnega negativnega odnosa do življenja. Vse to, kar sem lahko razbral iz zgodbe tistega sedemnajstletnika. In vse to, kar je bilo bržkone značilno za verigo samomorov, ki so se v preteklih mesecih dogajali med mladimi geji v Združenih državah Amerike.

fantje_600

Ameriško (in svetovno) javnost so namreč pretresli samomori Justina Aaberga (15 let), Asherja Browna (13 let), Billyja Lucasa (15 let), Setha Walsha (13 let), Brandona Bitnerja (14 let) in Tylerja Clementija (18 let). Omenjeni najstniki so storili samomor zaradi tega, ker so jih sovrstniki zafrkavali in nadlegovali. Med njimi je še posebej odmeval samomor osemnajstletnega Tylerja Clementija, ki je 22. septembra skočil z mosta Georgea Washingtona v New Jerseyju. Samomor je bil namreč povezan z uporabo sodobne tehnologije. Tyler je svojega cimra v študentskem domu Dharuna Ravija prosil, če je lahko sam v njuni sobi do polnoči. Dharun je pred odhodom iz sobe vključil svojo kamero na računalniku, se v sobi enega od sošolcev logiral na svoj Skype in spremljal dogajanje v sobi (Tyler je imel zmenek z nekim fantom). Posnetek je v živo predvajal sošolcem, ki jih je o vsem tem obvestil s pomočjo Twitterja. Dva dni pozneje se je zgodba ponovila, le da je Tyler tokrat izvedel, da so njegov spolni odnos z moškim v živo predvajali po internetu. Naslednji dan je naredil samomor. Z avtom se je odpeljal do mosta Georgea Washingtona in deset minut pred smrtjo prek mobitela na Facebook sporočil: »Jumping off the gw bridge sorry« (Skočil bom z mosta gw, oprosti).

Na dogodke so se na spletni strani You Tube »It gets better« odzvali številni geji in lezbijke, ki mladim sporočajo, da je življenje pozneje boljše in da je nekako potrebno pretrpeti srednješolsko nadlegovanje in homofobično nasilje. Čeprav je namen dober – in spletna stran z osebnimi zgodbami gejev in lezbijk marsikomu lahko pomaga – je vendarle vprašanje, ali je sporočilo pravšnje: potrpite še malo, potem bo boljše. Mar ne bi morale šole in druge institucije mladim, vsem mladim, zagotoviti varen prostor zdaj in tukaj?

Na verigo najstniških samomorov se je v svoji pogovorni oddaji odzvala tudi Ellen Degeneres in pozvala k takojšnemu ukrepanju. »Ne smemo dopustiti, da bi nevednost in nestrpnost vzela še eno mlado življenje,« je dejala in napovedala: »Stvari bodo postale lažje, ljudje bodo spremenili svoja mišljenja … vi pa morate ostati živi, da boste vse to lahko videli.«

Razlogi za samomor

Nikoli ne bomo povsem točno vedeli, kaj vse so razlogi v glavi tistega, ki se odloči narediti samomor. Prav tako kot tudi ni povsem jasna statistika glede samomorov med geji in lezbijkami. Uradne statistike – tako pri nas kot v tujini – ne beležijo spolne usmerjenosti pokojnega, tega podatka pa hkrati ne moremo kar avtomatično vzeti za razlog samomora. Poleg tega sorodniki pokojnega za njegovo/njeno spolno usmerjenost lahko sploh ne vedo, ali pa o tem ne želijo govoriti, saj jim ta – poleg samomora – predstavlja sramoto. Razen če niso versko blazni, tako kot starši pokojnega Stuarta Martisa. Ta je zaradi svoje istospolne usmerjenosti –   s katero se ni uspel soočiti, pri tem pa so mu izdatno »pomagali« njegovi starši, ki so homoseksualnost razumeli za grešno in zgolj »preizkušnjo«, ki jo je moč popraviti in pozdraviti –  sredi mormonske cerkve naredil samomor. Po smrti so starši napisali knjigo »V tihem obupu«, v katerem ne obžalujejo svojih versko blaznih stališč glede homoseksualnosti, pač pa pišejo, da sta oba po smrti sina občutila »neverjeten mir«.

prayers_for_bobby_600

Drugačna je zgodba Bobbyja Griffitha, ki je leta 1983 naredil samomor zaradi tega, ker njegova verna mati Mary ni sprejela njegove homoseksualnosti in ga je hladno odbijala stran. Po smrti sina je Mary spregledala svojo zaslepljenost, postala zagovornica gltb-pravic in prepozno, a vendarle, iskala Bobbyjevo odpuščanje. (O tem je posnet film Prayers for Bobby, ki ga predstavljamo v filmski rubriki v pričujoči številki.)

Klasična sociološka analiza samomora, ki jo je konec devetnajstega stoletja opravil francoski sociolog Émile Durkheim (18581917), govori o dveh družbenih faktorjih, ki vplivata na različne tipe samomorov: družbena integracija in morala. Loči med štirimi tipi samomorov: egoistični samomor je posledica šibkih družbenih vezi, ki posameznika povezujejo v širšo družbo. Durkheim pravzaprav govori o »prekomerni individualizaciji«, ki posameznika odtujuje od članov družbe. Alturistični samomor se zgodi v družbah z visoko stopnjo integracije. Najboljši primer tega so množični samomor različnih verskih sekt, kjer posameznik meni, da se mora ubiti zaradi skupine, ki ji pripada. Tretji tip samomora je anomičen samomor, do katerega prihaja v družbi, kjer sta načeta moralni in vrednostni sistem – na primer v času ekonomskih kriz. Durkheim piše, da je za tako družbo značilno, da imajo posamezniki neskončne želje in se zato tudi soočajo z neskončnim razočaranjem. Zadnji tip samomora je fatalistični samomor, do katerega prihaja v okoliščinah, kjer je nadzor nad posameznikom velik in se ta sooča z visoko stopnja zatiranja. Posameznik naredi samomor, ker preprosto ne vzdrži več življenja v takšnih okoliščinah.

Čeprav je Durkheimova teorija stara že več kot sto let, se zdi, da samomore istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic zlahka lahko umestimo med prvi in četrti tip samomora.

Samomori mladih gejev in lezbijk

Kaj torej sploh vemo o samomorih mladih gejev in lezbijk? Raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, v svojih študijah merijo dva indikatorja, ki sta se izkazala za najboljšo oceno tveganja, da bo posameznik naredil samomor. To sta: poskusi samomorov in razmišljanje o samomoru, kar vključuje vse – od tega, da posameznik pomisli na samomor, do tega, da izdela natančen načrt, kako naj bi samomor izvedel. Ramafedi1 je tako s sodelavci na vzorcu ameriških najstnikov ugotovil, da je dobrih 28 % najstnikov od 14. do 19. leta starosti, ki so se opredelili kot geji ali biseksualci, poskušalo narediti samomor (medtem ko je med heteroseksualci ta delež dobrih 4 %). Med istospolno ali biseksualno usmerjenimi najstnicami v isti starostni skupini je samomor poskusilo narediti skoraj 21 % vprašanih, medtem ko je ta delež med heteroseksualnimi najstnicami skoraj 16 %. Na splošno raziskave kažejo, da glb-najstniki v primerjavi s heteroseksualnimi najstniki in najstnicami od 1,5 do 3-krat pogosteje poročajo o mislih na samomor in od 1,5 do 7-krat pogosteje poskušajo narediti samomor.2 Safren in Heimberg3 v svoji študiji nadalje ugotavljata, da je 58 % glb-oseb, ki so poskusili narediti samomor, poročalo, da so resnično upali, da bodo umrli, med heteroseksualci pa je ta delež 33 %. Cochran in Mays4 pojasnjujeta, da razliko med heteroseksualci in homoseksualci delno lahko razložimo tudi z dejstvom, da so tisti posamezniki, ki razkrijejo svojo istospolno usmerjenost, v raziskavi bolj pripravljeni razkriti tudi druge družbeno stigmatizirane vidike svojega življenja, kot je na primer poskus samomora.

Razloge za samomore lahko iščemo v faktorjih, ki prispevajo k mislim o samomoru ali poskusom samomora. Na splošno velja, da so mladi geji, lezbijke in biseksualci bolj izpostavljeni tveganim faktorjem in imajo na razpolago manj zaščitnih faktorjev, kot so podpora v družini ali varni prostori v šolah. V skupini glbt-mladostnikov so še posebej izpostavljeni kriznim faktorjem tisti, ki so brezdomni ali so pobegnili od doma zaradi svoje spolne usmerjenosti. Krizni faktorji se torej gibljejo med egoističnim samomorom (odsotnost integracije) in fatalističnim samomorom (družbeno zatiranje).

A kje so v vseh teh statistikah in skorajda že »tekmovanjih« med hetero- in homopopulacijo ljudje? Njihove težave, bolečine, skrbi – vse tisto, kar nekoga pripelje do samomora? Del teh zgodb je zagotovo povezan s heteronormativno družbo in stresom, ki ga povzroča družbena stigmatizacija, diskrirminacija, zavračanje, homofobija ali celo fizično nasilne reakcije, povezane s posameznikovo istospolno usmerjenost. Gre za tako imenovani »s homoseksualnostjo povezan stres« (gay-related stress), ki je specifika glbt-mladih in vzpostavlja specifične faktorje tveganja, ki niso značilni za heteromladino. Mays in Cochran5 ugotavljata, da se glb-osebe dvakrat pogosteje srečujejo z diskriminacijo. In ravno v tem tiči odgovor na vprašanje o stiskah in težavah: diskriminacija, skupaj s ponotranjeno homofobijo in stigmo namreč pomembno vplivajo na psihične težave posameznika, vključujoč poskuse samomora in razmišljanje o tem.

Raziskave kažejo, da se tovrstne težave lahko intenzivirajo v času razkritja spolne usmerjenosti v družini. Vrsta raziskovalcev namreč poroča, da mladi prav v tem času pogosteje razmišljajo o samomoru, vse to pa je povezano s strahom, da jih starši ne bodo sprejeli. D’Augelli, Hershberger in Pilkington6 so v svoji študiji ugotovili, da za glb-mladostnike, ki se zgodaj razkrijejo staršem, obstaja 4-krat večja verjetnost, da bodo poskusili narediti samomor v primerjavi z glb-mladostniki, ki tega ne storijo. A to ne pomeni, da je razkritje v družini nekaj, čemur bi se morali izogibati. Raziskave namreč kažejo, da sta dejavnika tveganja tako zgodnje razkritje v družini (če te ta družina ne sprejme in v zgodnjih najstniških letih nimaš ali še ne poznaš podpore, ki jo nudi glbt-skupnost) kot tudi nerazkritje v družini. V obeh primerih je posameznik soočen z izolacijo, kar je pomemben dejavnik tveganja pri samomorih.

Še eden od faktorjev, ki pa je slabo raziskan, je diagnoza okužbe z virusom HIV. Tudi ta lahko prispeva k mislim o samomoru. Raziskava švicarskih raziskovalcev Cochanda in Boveta6 je namreč pokazala, da je med HIV-pozitivnimi geji in biseksualci bistveno več poskusov samomora ali razmišljanja o tem kot med tistimi, ki niso HIV-pozitivni. Podobna ameriška študija7 poroča, da je dve tretjini tistih, ki so HIV-pozitivni, zaradi tega že razmišljajo o samomoru.

In čisto na koncu – eden od najpomembnejših faktorjev tveganja, ki ga izpostavljata Morrison in L’Heureux,8 je odnos pomembnih drugih – učiteljev, staršev, sosedov, svetovalcev, verskih voditeljev – do homoseksualnosti. Poudarjata, da je odsotnost glbt-tematik v šolah lahko pomemben dejavnik tveganja, odsotnost glbt-vzornikov v šolskih učbenikov pa povzroča, da istospolno usmerjeni mladostniki svojo identiteto razumejo kot slabo in ničvredno. Še več: pogostost homofobičnih kletvic, ki jih v šolskem prostoru uporabljajo njihovi sošolci in sošolke – učitelji in učiteljice pa ob tem ne reagirajo – le dodatno prispevajo k faktorjem tveganja in na koncu mladostnika ali mladostnico lahko porinejo čez rob – v uspešno izveden samomor.

Če razmišljate o samomoru ali poznate koga, ki o tem razmišlja, poiščite pomoč! Samomor zagotovo ni pravi odgovor. Pomoč lahko poiščete tule:

  • Mavrična svetovalnica, telefon: 031 258 685 (osebno ali po telefonu vsak ponedeljek, sredo in petek med 18. in 20. uro) ali po e-mailu: mavricna.svetovalnica@dih.si
  • Telefon za otroke in mladostnike TOM, telefon: 080 12 34 (vsak dan od 12. do 20. ure)
  • Svetovalni centri po vsej Sloveniji, ki so usmerjeni v varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Za seznam in podatke glej: www.misss.org

Lahko se obrnete tudi na svojega osebnega zdravnika, če mu zaupate, in ga prosite, naj vas usmeri naprej.

 

Tomaž Škorjanec, koordinator Mavrične svetovalnice pri DIH-u

tomaz_200

Foto: dnevnik.si

Kakšne so vaše dosedanje izkušnje z uporabniki in uporabnicami svetovalnice v zvezi s samomorilnim vedenjem na osnovi spolne usmerjenosti.

Veliko naših uporabnikov poroča, da so v preteklosti imeli suicidalne misli oziroma so naredili poskus samomora. Če pa lahko te suicidalne misli ali poskuse samomora povezujemo neposredno s spolno usmerjenostjo, pa težko rečem. Imeli smo tudi dva resnejša primera – dve osebi, ki sta bili tik pred tem, da izvršita samomor. V grobem bi lahko ocenil, da se pri nas potrjuje tisto, kar zaznavajo v tujini, in sicer da je populacija istospolno usmerjenih glede misli na samomor ali poskusov samomora bolj ogrožena.

Bi lahko rekli, da istospolna usmerjenost vpliva na samomorilno vedenje vaših uporabnikov?

Primera, kjer bi k nam nekdo prišel s tovrstnim problemom samo na podlagi spolne usmerjenosti, še nismo imeli. Ponavadi gre za skupek več faktorjev, pri nekaterih je spolna usmerjenost lahko ključni faktor, ni pa edini. Posameznika s suicidalnimi mislimi in nameni je namreč potrebno obravnavati celostno. Potrebno je imeti pregled nad socialno strukturo posameznika, vpetost v socialne mreže, družinsko situacijo in tako naprej, ker so to tiste situacijo, ki lahko osebi pomagajo, da preživi. Ta okolja, če so pozitivna, posameznika lahko stabilizirajo.

Iz tujine prihajajo informacije, da je razmišljanje o samomoru vedno večje pri mladostnikih. Kakšne so vaše izkušnje, gre za mlajše ali starejše osebe?

Povprečna starost našega klicatelja oziroma obiskovalca je med 3545 letom. Tisti, ki poročajo o suicidnih mislih in namenih, so mlajši, starost je nekje med 25-30 let.

Kakšna pa je intervencija vaše svetovalne službe v takem primeru?

Vsi primeri se med seboj zelo razlikujejo, vsekakor je potrebno najprej preusmerjati misli, pomiriti človeka, mu prisluhniti. Seveda je to včasih težje, ker ne vemo, kako daleč je oseba s svojimi nameni. Če opazimo, da je zadeva akutna, je umestno poiskati pomoč pri strokovnejših institucijah. Pri nas je šel en primer tako daleč, da je morala svetovalka klicati urgenco in druge službe, da se je tam posvetovala, kako naprej reševati primer. Pri takih primerih je ključna prisebnost svetovalca, in močna volja, ter zavedanje, da mora uporabnika v vsej svoji razsežnosti jemati kot resnega in ga spoštovati, tudi če je prisoten občutek, da uporabnik igra, ga je treba jemati resno, ker v osnovni nikoli ne moremo čisto zagotovo vedeti, kaj se v uporabnikovi glavi dogaja.

Jasna Magić, Legebitrina svetovalnica

jasna_200Se v vaši svetovalnici srečujete z istospolnimi osebami, ki govorijo o poskusih samomora?

V  zadnjem letu in pol smo imeli en primer, kjer je klicatelj neposredno povedal, da bo storil samomor. Iz izpovedi te osebe se je dalo izluščiti to, da razlogi za samomor tičijo v tragičnih družinskih odnosih in težave ne izvirajo toliko iz osebne okoliščine spolne usmerjenosti. Osebo smo po daljšem pogovoru usmerili na druge ustrezne institucije. Smo pa z osebo ostali v nadaljnjem stiku in jo spremljali tudi še naprej.

Na kakšen način nudite pomoč svojim uporabnikom?

V okviru društva poleg telefonskega ali osebnega svetovanja ali svetovanja po elektronski pošti nudimo pomoč tudi preko skupin za samopomoč. V preteklosti so podporo v tovrstnih skupinah iskali tudi mladostniki, ki so se soočali s težavami glede svoje spolne usmerjenosti. V nekaj primerih je pogovor nanesel tudi na samomor in misel na samomor. Predvsem je bila ta misel povezana z razkritjem pred širšo javnostjo in sprejemanjem lastne spolne usmerjenosti. V nekaj primerih se kljub naši podpori ter ustreznemu posredovanju tudi drugih institucij posamezniki niso mogli soočiti oziroma sprejeti lastne spolne usmerjenosti in so se tako znašli v globoki stiski, kar je rezultiralo tudi v konkretnih poskusih samomora.

Kako pogosta so, po vašem mnenju, razmišljanja o samomoru pri istospolno usmerjenih?

Precej pogosta. S temo samomora smo se na primer srečevali že v okviru družabnih aktivnosti skupine Legebitra, še pred formalizacijo Legebitrine svetovalnice, med leti 2000-2004, kjer je znotraj delavnic in pogovorov ta tema pogosto prihajala na plano. Po poročilih iz tistega časa lahko ugotavljamo, da je večina istospolno usmerjenih mladih v preteklosti vsaj enkrat pomislila na samomor. V okviru takratne skupine smo se soočili tudi z dvema primeroma, kjer je posameznikoma samomor žal uspel. Iz internih poročil pa lahko razberemo, da je šlo predvsem za kombinacijo neurejenega družinskega ozadja, nizko samopodobo in nezmožnosti soočanja z lastno spolno usmerjenostjo.

1Remafedi, G., Farrow, J. A., & Deisher, R. W. (1991). Risk factors for attempted suicide in gay and bisexual youth. Pediatrics, 87(6), 869-875.
2Suicide Prevention Resource Center. (2008). Suicide risk and prevention for lesbian, gay, bisexual, and transgender youth. Newton, MA: Education Development Center, Inc.
3Safren, S. A., & Heimberg, R. G. (1999). Depression, hopelessness, suicidality, and related factors in sexual minority and heterosexual adolescents. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 67(6), 859-866.
4Cochran, S. D., & Mays, V. M. (2000b). Relation between psychiatric syndromes and behaviorally defined sexual orientation in a sample of the US population. Journal of Epidemiology, 151(5), 516-523.
5Mays, V., & Cochran, S. (2001). Mental health correlates of perceived discrimination among lesbian, gay, and bisexual adults in the United States. American Journal of Public Health, 91(11), 1869-1876.
6D’Augelli, A. R., Hershberger, S. L., & Pilkington, N. W. (1998). Lesbian, gay, and bisexual youth and their families: Disclosure of sexual orientation and its consequences. American Journal of Orthopsychiatry, 68(3), 361-371.
7Cochand, P., & Bovet, P. (1998). HIV infection and suicide risk: An epidemiological inquiry among male homosexuals in Switzerland. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 33(5), 230-234.
8Robertson, K., Parsons, T. D., Van Der Horst, C., & Hall, C. (2006). Thoughts of death and suicidal ideation in nonpsychiatric human immunodeficiency virus seropositive individuals. Death Studies, 30(5), 455-469.
9Morrison, L. L., & L’Heureux, J. (2001). Suicide and gay/lesbian/bisexual youth: implications for clinicians. Journal of Adolescent Health, 24(1), 39-49.
Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Nika Kovač in Simon Maljevac: Bil je čas ZA

Pogovor z Niko Kovač in Simonom Maljevcem, koordinatorjema kampanje Čas je ZA
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja