Razglednica očetu

INTERVJU

Intervju z Michaelom Stockom

»Kot osemletnik o spolnosti ne moreš imeti razčiščenih moralnih vrednot in občutka, kaj je prav in kaj narobe …«

Razglednica očetu, zapisana z otroškimi spomini in odraslim razmišljanjem, se ne konča z lepimi pozdravi. Dokumentarni film Razglednica očetu namreč ni obujanje lepih spominov iz otroštva, temveč filmski zapis, ki v uri in pol neizprosno razgali realnost izkušenj dečka, Michaela Stocka, ki ga je skoraj osem let spolno zlorabljal njegov oče. S pomočjo družine in prijateljev je Razglednica očetu zapis potovanja Michaela Stocka, ki vodi k pomiritvi, razumevanju, soočanju z resnico in dogodki iz preteklosti. Hkrati je tudi ogledalo nekaterim segmentov družbene realnosti – tako družinskih kot tudi institucionalnih -, ki še vedno ostajajo skrita in prikrita, njihove posledice pa neizrečene.

Dokumentarni film Razglednica očetu je bil predvajan na letošnjem lezbičnem in gejevskem filmskem festivalu v Ljubljani. Stock na žalost ni uspel priti na festival v Ljubljano, je pa v intervjuju za Narobe predstavil ozadje Razglednice očetu.

Prihod v Slovenijo so vam preprečile vremenske razmere, deloma pa tudi zdravstvene težave. Kljub vsemu še vseeno zelo aktivno promovirate film po različnih festivalih v Evropi. Ste pričakovali tak uspeh filma?

Ne, resnično ne. Presenetilo me je že to, da je bil film izbran za otvoritveni film letošnjega šestdesetega Berlinala, kjer je prejel tudi nagrado občinstva. V zadnjem tednu pa se mi je vendarle, kljub vsem težavam, uspelo udeležiti dveh festivalov, in sicer mednarodnega filmskega festivala »Human Rights in Film«, ki je potekal v Varšavi, in filmskega festivala »This Human World« na Dunaju. Moram reči, da se je moje zdravstveno stanje med vsemi festivali tako poslabšalo, da sem bil celo hospitaliziran, vendar pa me naprej žene predvsem odličen odziv občinstva ne glede na državo in družben kontekst, v katerem je film prikazovan.

Film je bil do sedaj prikazan na Japonskem, v Kanadi, nekaterih državah Severne Amerike, po Evropi, nagrajen pa je bil z različnimi nagradami tako občinstev kot žirije. Kakšne so reakcije občinstva na vaš film?

Uspeh filma je predvsem posledica vseh odzivov, ki jih prejemam tako osebno kot tudi preko elektronske pošte. Ljudje z menoj delijo včasih zelo podobne osebne izkušnje in zgodbe – in na to sem zelo ponosen. Del odzivov ni neposredno povezan s problematiko spolne zlorabe, pač pa posamezniki znotraj družine doživljajo druge neprijetne situacije, o katerih niso z nikomer razpravljali. To so stvari, ki so skrite, o katerih nihče ne govori in jih nihče ne izpostavi. Mnogo ljudi mi je omenilo, da jih je film prepričal, da morajo spregovoriti o lastni realnosti in situaciji ne glede na to, kaj se jim dogaja. V Nemčiji, na primer, se je ob izidu filma sprožila široka javna razprava o spolnih zlorabah dečkov, mogoče tudi zato, ker so bili takrat razkriti razni škandali, povezani s pedofilijo in  cerkvenimi predstavniki.

Foto: elternt.t-online.de

Vaš film sem si ogledala na festivalu in seveda me zanima, kaj se je zgodilo po koncu filma?

Ko sva z očetom končala pogovor, sem film zmontiral in mu pokazal končni izdelek. Potem sva na novo odprla pogovor o tem, kaj se je zgodilo in moram priznati, da je bilo to soočenje bolj močno in pristno, kot so bili njegovi odgovori, prikazani v filmu. Oče je moral tudi podpisati izjavo o pravici do predvajanja, kar je pospremil z besedami: »Če ti bo to pomagalo, da boš našel svoj notranji mir, potem bom to storil.« Vse pa so nas presenetili odzivi na film. Potem ko je bil film predvajan na Berlinalu, je medijska pozornost res narasla. Sam sem bil gost na nekaj pogovornih oddajah, veliko se je začelo pisati v tiskanih medijih. Seveda so informacije o tem, kar se je dogajalo, dosegle tudi očetovo novo družino in sorodnike, ki so reagirali vsak po svoje. Nekateri so z njim prekinili stik, drugi pa začeli napadati mojo družino, ker so menili, da smo jih neupravičeno izpostavili. Z uspehom filma se je torej sprožil nepričakovan plaz dogodkov, ki so zagotovo vplivali tudi na očetovo življenje, saj je v nekem trenutku hotel celo preklicati dovoljenje za predvajanje filma, a to mu seveda ni uspelo.

V filmu imajo pomembne vloge predvsem drugi družinski člani, mama, brat in sestra. Kako se oni soočajo z odzivi javnosti?

Ko je film izšel, res ni bilo lahko za nikogar. Mislim, da nam je pomagalo to, da smo se pogovarjali in večino odločitev sprejemali skupaj. Kljub temu pa smo bili na nekaterih točkah zelo razdeljeni. Na višku vse pozornosti je bilo vse skupaj preveč za mojo mamo. Ni ji bilo všeč, da se zelo osebne družinske stvari vlečejo po rumenih medijih, brat pa je menil, da ta tema potrebuje vso pozornost, ki jo lahko dobi in zato sem tudi gostoval na vseh pogovornih oddajah.

Prvi scenarij za igrani film, v katerem ste želeli izpostaviti problematiko spolne zlorabe, ste napisali pred dvajsetimi leti, vendar je bila tema za tiste čase preveč kontroverzna, da bi za tovrsten projekt pridobili podporo. Se vam še vedno zdi, da bi z igranim filmom bolje prikazali vse, kar se je dogajalo?

Menim, da je ta dokumentarec najbolje, kar se je lahko zgodilo iz vseh scenarijev, ki so bili napisani na to temo. Ker je zelo pristen, ni zaigran in je poln iskrenih izpovedi. Scenarij za igrani film ni bil niti pol tako pristen in k temu vprašanju sem takrat pristopil na drugačen način. Verjetno zato, ker se takrat še nisem bil sposoben soočiti z vsemi posledicami tega, kar se je zgodilo.

Iz dokumentarnega filma lahko razberemo, da se je zloraba prenehala, ko ste bili stari šestnajst let, trajala pa je slabih 8 let. Kaj se je zgodilo, da se je zloraba prekinila?

Zloraba se je prekinila s poskusom samomora. Mama me je našla in me takoj odpeljala v bolnišnico in tako sva se začela pogovarjati. Imel sem srečo, da mi je takoj verjela in se postavila na mojo stran. Pomembno je namreč vedeti, da pred dvajsetimi leti zloraba dečkov ni bila nekaj, o čemer bi se govorilo, in prej kot kaj drugega se je zgodilo to, da otroku niso verjeli. Ko je bila zgodba razkrita, mi je cela družina stala ob strani in mama je takoj začela raziskovati, kako mi lahko kar najbolje pomaga.

Ena od možnosti je bila seveda, da bi očeta prijavili ustreznim organom, za kar pa se niste odločili. Vas je družina pri tem podprla?

Res je, to je bila zelo osebna odločitev. Naslednji logičen korak bi seveda bila prijava na ustrezne organe in v večini primerov se žrtve oziroma družinski člani žrtev odločijo za prijavo. Sam sem bil preveč izčrpan po vsem tem, kar se je dogajalo, hotel sem le pobegniti čimbolj stran od vsega. Odšel sem v Berlin in za nekaj časa tudi v tujino, da se mi ne bi bilo potrebno soočati s celotno situacijo. Družina me je seveda skušala prepričati, da bi ga prijavil, so pa razumeli, da je to moja odločitev.

Vloga žrtve pri spolni zlorabi je zelo kompleksna. Kdaj ste ugotovili, da to, kar se dogaja, ni prav, da to ni pozornost, ki bi jo morali dobivati kot otrok.

Na začetku sem bil presenečen in celo radoveden. Kot osemletnik o spolnosti ne moreš imeti razčiščenih moralnih vrednot in občutka, kaj je prav in kaj narobe, zato nisem dojemal vsega skupaj kot nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Da nekaj ni v redu, sem dojel predvsem skozi očetove reakcije. Vsakič, ko se je končalo, je namreč odšel osramočen. Najprej nisem razumel, potem pa sem enostavno ponotranjil ta sram in krivdo in tako prepoznal, da on oziroma midva počneva nekaj groznega. S temi občutki sem odraščal in to ni bilo nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na mojo samozavest in samopodobo. In tudi sam sem se skozi te občutke sramu in krivde občutno spreminjal. Potem sem se začel soočati še z lastno spolno identiteto, in ko sem ugotovil, da me privlačijo fantje, sem se začel spraševati, ali morda čutim spolno privlačnost do lastnega očeta. Kot štirinajstletnik namreč ne moreš vedeti, da spolna zloraba ne more vplivati na posameznikovo spolno usmerjenost. Pri vsem tem pa je moj oče trdil, da ga pravzaprav jaz zapeljujem, da sem njegova Lolita. Kar je seveda absurd. Ampak takrat sem mu verjel in v procesu odkrivanja spolne identitete zopet krivil sebe za občutja, ki sem jih gojil do fantov.

Ste se v času, ko je zgodba prišla v javnost, kdajkoli spopadali s stigmo, da ste gej ravno zato, ker ste bili spolno zlorabljeni?

Večinoma sem se zaradi tega obremenjeval sam. Pravzaprav se do svojega petindvajsetega leta sploh nisem dojemal kot gej, pa tudi očitkov nisem bil deležen. Danes že v osnovi ne povezujem homoseksualnosti s pedofilijo oziroma spolno zlorabo. Ljudi je potrebno soočati s temi negativnimi predsodki in stereotipi in začeti prepoznavati znake zlorabe. Po podatkih, ki jih imam, se večina spolnih zlorab zgodi ravno v družini ali v institucionaliziranih okoljih.

V filmu večkrat zasledimo vašo željo, da bi mama oziroma drugi družinski člani zaznali, kaj se je dogajalo, da bi morali opaziti znake, ki ste jih puščali.

Da, sedaj ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem iskal načine, kako povedati in hkrati to seveda skrival. Potrebno je vedeti, da razprava o spolni zlorabi, sploh dečkov, pred dvajsetimi leti ni obstajala in nikakor nisem mogel vedeti, kako bodo odreagirali preostali družinski člani. Po drugi strani pa se je odnos med mano in očetom spreminjal. Na neki točki sva skorajda razvila odnos zvodnika in prostitutke, saj sem ga začel izsiljevati za denar in stvari. Zaradi tega sem se seveda boril še z dodatnimi občutki krivde in deloma sem tudi zaradi tega naredil vse mogoče, da bi prikril, kaj se je dogajalo. Kot povem v filmu, naju je med samim dejanjem enkrat skoraj zalotila mati in namesto da bi takrat povedal, kaj se dogaja, sem se raje skril pod njuno posteljo in tako pomagal očetu izvleči se iz mučne situacije. Takih dogodkov je bilo še veliko.

So spomini, ki jih iščete skozi film, vprašanja, ki jih postavljate, in ljudi, ki jih povežete v zgodbo, iskanje načina, kako odpustiti očetu? Iščete odpuščanje?

Glavni razlog za ta dokumentarec je bil končno potegniti črto pod vsem, končno se pomiriti s tem, kar se je zgodilo. Ne vem, če se lahko zlorabo odpusti, vendar sem živel s takim sovraštvom do svojega otroštva, da sem želel izbrskati kakšne lepe spomine in stopiti ven iz tega pekla, ki me je obdajal, ko sem se spomnil na otroštvo in očeta. Predvsem pa sem želel, da mi oče pri tem pomaga, saj ni nikoli prevzel odgovornosti za to, kar se je dogajalo, vse do danes.

Med tremi otroci ste bili vi edini, ki ga je zlorabljal. V filmu pravite, da zato, ker ste bili najmlajši in ste preživljali največ časa z očetom. Ste kdaj čutili zavist ali pa celo zamero do brata in sestre, ker njima ni bilo potrebno skozi to trpljenje?

Ne. Tu bi mogoče izpostavil nekaj drugega, ki se mi zdi pomembno – reakcija javnosti se je predvsem osredotočala na mojo mamo, ker ni nič vedela o tem, kaj se je dogajalo. Sedaj, ko sem se soočil s toliko dejstvi, vem, da mama enostavno ni mogla ničesar opaziti in da glede tega ni kaj razčiščevati. Nihče od moje družine ni naredil ničesar narobe razen mojega očeta.

Omenili ste, da ste film želeli narediti, da bi se lažje pomirili s tem, kar se je zgodilo. Bi lahko rekli, da se vam je končno uspelo pomiriti se z vsemi dogodki iz otroštva?

Proces soočanja s tem, kar se je dogajalo, in sprejemanje vsega, kot tudi pomiritev, so potekali že od samega začetka, že od prvega scenarija naprej, je pa film vsekakor pomembno orodje v tem procesu, ki mi je pomagal pridobiti širšo sliko vsega, kar se je dogajalo, predvsem pa premostiti jezo in sovraštvo do očeta. Pred dvajsetimi leti vsekakor nisem bil zmožen soočenja z očetom na način, kot se zgodi v filmu. Mogoče sem tudi zato takrat bolj razmišljal o igranem filmu, saj bi se tako s temo spopadel na manj realen način in ne tako celovito, kot sem se.

V filmu je ves čas prisoten nekakšen pozitiven podton. Film namreč ne izzveni depresivno ali žalostno, temveč nekako katarzično pomiri. Ko sem zapustila dvorano, sem si rekla: »Saj bo vse v redu«.

Da, to sem že slišal. Film je na nek način ogledalo moje duše. Sem nekdo, ki se je izredno sovražil zaradi tega, kar se mu je zgodilo, ki je sovražil svojega očeta, sedaj pa sem se odvrnil od tega. Seveda ne bom nikoli pozabil, kar se je zgodilo, in ne vem, če bom lahko kdaj govoril o odpuščanju, ampak sedaj je res že skrajni čas, da neham biti žrtev.

Je mogoče popolnoma stopiti iz vloge žrtve spolne zlorabe?

To je res težko, ker je še posebej pri fantih ali moških potrebno ogromno časa, da si priznajo, kaj se jim je zgodilo oziroma se jim dogaja. V kolikor je to mogoče, je pomembno, da si poiščemo oporo v družini in pozitivnih stvareh, ki nas obkrožajo. Sam sem se začel na primer ukvarjati z ježo in glasbo in predvsem sem nehal krožiti okoli tega, da sem bil spolno zlorabljen in se začel soočati z dejstvi. To sicer zveni precej lahkotno, ampak ni tako lahko. Potrebno se je namreč zavedati, da ko si enkrat v taki situaciji, je nemogoče iz nje kar izstopiti in reči, dobro, konec je. Proces soočanja in sprejemanja je proces, ki traja leta in leta. Meni je izredno pomagala opora družine in dejstvo, da niso hoteli ničesar prikriti in skriti, ter da so bili o tem pripravljeni spregovoriti, tudi javno. Družina je bila v mojem primeru pomembna tudi zato, ker so me znali ustaviti, ko sem šel predaleč v svojih potrebah po sprejemanju in razumevanju. Na primer, ko smo snemali film, so sodelovali, ker so vedeli, da to potrebujem, in ker me podpirajo v mojih prizadevanjih, da temo spravim v javnost, hkrati pa so mi dali jasno vedeti, da bi tudi oni bi radi že počasi zaključili s tem poglavjem. In vem, da imajo prav.

Spletna stran o vašem filmu (www.postcard-to-daddy.de) vsebuje ogromno informacij o podpori žrtvam spolnih zlorab. Ste tudi sami aktivni v kakšni od nevladnih organizacij, ki se ukvarja s tem?

Ne, zaenkrat menim, da sta spletna stran in film dovolj. Tudi sam imam počasi dovolj identificiranja z žrtvijo spolne zlorabe. Menim, da je čas, da grem naprej, da se ozrem vase in poiščem tiste komponente sebe, ki jih še ne poznam. Rad bi zaprl to poglavje in se ozrl v prihodnost, ki ni zaznamovana s preteklostjo. Po drugi strani pa smo spletno stran dodelali ravno zato, ker se mi zdi pomembno, da se temo odpira. Pomembno je, da se o spolnih zlorabah otrok piše in govori na ves glas.