Intervju z Majo Pan
Maja Pan je filozofinja. Magistrirala je na področju ženskih študij in feministične teorije, njeno delovanje pa je razpršeno in prepleta različna področja. Na feminističnem in lgbt-področju je bila prostovoljka, pozneje pa je postala strokovna sodelavka Amnesty International Slovenije. Izvaja delavnice za učence/učenke, izobraževala pa je tudi vzgojiteljice. Soustvarjala je dejavnosti mariborskega društva Lingsium.
Maja je avtorica različnih strokovnih in znanstvenih prispevkov, priročnika Ljubezen je ljubezen in več izobraževalno-aktivističnih, tudi mladinskih dejavnosti, povezanih s homofobijo: Homofobija ni kul!, Day of Silence … Kot raziskovalka je zaposlena na Fakulteti za socialno delo pri mednarodnem projektu Diskriminacija v šoli: otroci iz mavričnih družin.
Aktivistično in teoretično se vključuje v boje za pravice živali. S sodelavci in sodelavkami Za živali (www.zazivali.org) pripravlja interaktivno orodje Narobe svet, kjer v dialogu z otroki prevprašuje človekov odnos do živali. Za nameček je še članica pevskega zbora Kombinat ter kabaretne skupine Subkomite.
26. festival lezbičnega in gejevskega filma je za nami. Kakšen pomen ima ta festival (zate)?
Filmske podobe so za gledalce zelo pomembne. Brez ozira na tematiko pomenijo dostop prek zunanjosti – k sebi. V družbi, kjer homoseksualnost ni reprezentirana oziroma je prezentirana problematično, so taka polja fikcije mogoče edina svobodna možnost, da pripoznamo svojo lastno seksualnost ter opazujemo seksualnosti drugih. Sama sem pri tem nenasitna.
Skladno s političnim pomenom festivala, ki ga v družbenem prostoru vzpostavlja, je za mene pomen imaginacije, fantazije, naših sanj, podob boja in lepote tisti, ki me ne neha zanimati. Menim, da gredo ljudje, ki izbirajo nabor filmov, v tem izboru zelo široko, zmeraj se najde kaj izjemnega. Škoda, da nimamo na voljo še več, še kako drugače profiliranih filmskih festivalov – posebno zdaj, ko pravijo, da je še ta preveč.
Bi izpostavila kakšen film?
Skoraj moram, saj se pripravlja tematska številka revije Dialogi, kjer bom pisala o filmu, ki je bil letos prikazan na festivalu, Morska vijolica (Viola di mare). Ko sem ga pred časom prvič videla, sem bila fascinirana, kako krasno se prekriva z mojim študijskim preučevanjem motiva premene spola junakinje v ljudskih pravljicah. Je zanimiv kot primerek sodobne, vendar zelo tipične umestitve figure lezbijke in širše – eroticizma med ženskami v zgodovinsko-kulturni niz podob od ženskega-hermafrodita, nedolžnega romantičnega prijateljstva, do motiva ženske-ženina, kakor jih je izluščila E. Donoghue v svojem delu Strasti med ženskami. Razen študijskega branja, pa veliko platno pri tem prinese tudi velike čutne užitke, kajne?
Na festivalu je bil predvajan tudi kratek hrvaški dokumentarni film o zagrebškem lezbičnem zboru Le Zbor, ti pa si članica pevskega zbora Kombinat, ki prepeva borbene pesmi. Vidiš med med lgbt-aktivizmom in sporočili pesmi, ki jih poje Kombinat, kakšno povezavo?
Seveda. Skupna poteza je upor, zbor kot upor. Upor jemljem kot vrednoto po sebi. Da bi živeli in ustvarjali, moramo storiti preobrat nekega negativnega ekscesa v afirmativnega, ali kakor reče Badiou z Bretonom: upor je zaobrnitev »brezdanje bolečine v neskončen upor«. Alkimistično rečeno, moramo pretvoriti svinec v zlato. Ustvarjalni upor seveda ni alkimistično dejanje, je pa voljen in čudežen. V ozadju priklicevanja bolečine nase odmeva Nietzsche; vse, kar je v življenju vrednega, je prišlo, smo vzdržali in je šlo skozi nas kot grozovita bolečina. Tovrstni upor poživlja in intenzivira naša življenja. Soočenje z lastnim nemožnim je bistveni pogoj subjektove realne zmožnosti. Govorim tako o ljubezni kot o politiki. V središču vrtinca ali pa primeža trpljenja, ki ga izkušamo, obstaja točka, v kateri se naša življenjska sila obrne. Natančneje, nekaj dobesedno postane, postane odkritje gotovosti, da smo goro premaknili, stene razklenili, s skokom v brezno ne padli v prazno, iz nič postali vse ipd. Bojim se, da smo se v začetku 21. stoletja nevarno odmaknili od te strasti do realnega, za realnim, ki je bila zmeraj tako pomembna vsem revolucionarkam in revolucionarjem življenja, da smo resignirano sprejeli svojo skledico ajdovih žgancev in preklopili na digitalno. Jaz sem za bolj aktivni nihilizem.
Past v prepevanju pesmi upora pa je v nekakšni tolažbi in komemoraciji, ki sta gotovi znanilki resignacije. Pesmi same so seveda bodrilne, ravno tako kot če jih poješ na cesti, kot del protesta, ali v koncertni dvorani, kjer pa vendar trpljenje in pogum nekoga drugega delujeta na nas – sicer z veliko patosa – prvenstveno uspavalno. Zmeraj si po koncertih mislim, kaj bodo zdaj naredili drugače ti ljudje, ki ne nehajo ponavljati: pridne, pridne punce. Recimo, ko Le zbor poje Internacionalo, živa duša v publiki ne vstane – se pravi, da je ta pesem zgolj nastop, ni dejansko performativen akt internacionale, kot je zgodovinsko bil. Enako se je pripetilo v Ljubljani na Paradi ponosa pred leti. Obenem pa vem, da so ljudje danes pripravljeni vstati za zelo različne mitične vrednote, na primer za narod, očetnjavo.
Ohraniti spomin na boj še ni upor sam. Mislim, da ima neko tako vizijo tudi Le Zbor. Spomnim se starega slogana, da je vsaki lezbični poljub revolucija, in ko pomislim na lezbični zbor, in ostale zbore, ki vznikajo ravno ta hip po Evropi, si želim, da bi zanetili veliko ustvarjalnega gorenja.
Tvoje aktivistično delovanje je vzajemno povezano s pisanjem teoretskih besedil. V enem si uvodoma zastaviš tole vprašanje: »Kakšnega porekla je homofobija?«
To je parafraza ideologije zdrave hrane, meni pa še posebno iritirajoče v kombinaciji: slovensko meso. Gre enostavno za čistunsko potrebo po sledenju izvora tega, kar dajemo v usta, vase …
Ob tem vprašanju bi se ponovno vrnila na film, saj pomislim na krasen Pasolinijev dokument iz začetka šestdesetih, Comizi d’Amore. Mislim si, kako bi takšen dokumentarec izgledal danes, ki bi otroke spraševal o tem, kako nastanejo otroci, o prvem seksu, o ločitvi, o homoseksualnosti. V odgovorih najdemo čisti razkorak med intelektualkami in intelektualci, ki jih je Pasolini izbral, da komentirajo ta pretežno konservativna, moralistična mnenja. Italija, v šestedesetih, pa kaj še?! Poglejte si te vprašujoče poglede pri otrocih, ko odgovarjajo in odkrito vabijo človeka, naj jim govori in govori o skrivnosti. Na dlani je, če parafraziram Foucaulta, kot neskrita nevidnost – nevidna neskritost: močna otroška seksualnost. Ena nula za Mala!
To vprašanje je pertinentno, ker hočem opazovati, kako pretežno poznamo homofobijo: kot strukturno nujno, kot površino, globino, dozdevek, za katerima se skriva, kaj, resnica seksualnosti? Ko gledaš Pasolinija, kako z mikrofonom sklonjen k dečkom resno sprašuje, moraš seveda biti slep, da se ne vprašaš: kje se začenja ta lepota?
V aktualnih razpravah je mitologizirana tudi družina, ki naj bi bila osnovna celica družbe, vse povprek pa se sklicuje na človekove pravice.
Badiou v svojem delu Dvajseto stoletje tematizira novega človeka, in sicer takega, ki je postavljen nasproti vsem zajetjem in predikatom, še zlasti nasproti družini, lastnini in nacionalni državi. Razumevanje družine kot prvotnega jedra egoizma, tradicije in izvora izhaja že od Englesa in Marxa ter se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja stopnjuje in prevesi do oživljanja družine, ki zopet postaja konsenzualna vrednota. Človekovo dostojanstvo ni nekaj substancialnega, je prazno mesto, kamor lahko vpisujemo razne človekove pravice, vendar ni nič, popolnoma nič, če ga vzajemno človekova okolica ne pripozna kot nekaj, kar želi, da tudi drugi spoštujejo pri meni sami. Dovolj je pomisliti, da je med tem, kar sama pojmujem za kratenje mojega dostojanstva, nekaj, kar okolica ali mednarodna javnost kot tako ne upošteva.
Nekakšna ideala, ki se ju pogosto zasleduje, sta strpnost in tolerantnost. Ti si do tega kritična.
Koncept tolerance je nastal na osnovi verskega vprašanja. Danes je povsem razširjen na družbene razlikovalce, kakor so rasa, etnija, seksualnost, kar seveda pomeni popolnoma drugačno tematiziranje problema, kdo tolerira, koga in po katerem ključu, kakor pa je vprašanje verske raznolikosti nasproti hegemonični veri. Pri tem vprašanje, kaj pravzaprav ustvarja samo merilo tolerance, torej, kaj je tisto, kar se tolerira in kaj je izključeno, kaj je normalno, dominantno, nevtralno, kar sam mehanizem toleriranja ravno ustvarja, ostaja nevprašljivo. Ti razlikovalci se pri tem esencializirajo in postvarijo ter ponovno utrdijo kot marginalni, manjšinski in zavrženi, komaj sprejemljivi. Koncept tolerance sam po sebi tako ne označuje svojega odnosa do oblasti, ravno tako pa v njeni sredi počiva, ravno v imenu liberalizma, nekakšna pripravljenost, pri čemer s tem sicer najraje ne bi imela opravka. Če že, pa bo natanko določila, do kam gre meja, ki jo bo še tolerirala. Tako nam postane dosti bolj jasna dikcija »višja stopnja tolerance« in kaj za, recimo izobraževanje o pravicah lgbt-oseb, to utegne pomeniti.
Že več let izvajaš izobraževanja za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Kako se je to začelo in kakšna so bila tvoja prva soočenja z zaposlenimi v šolstvu?
Z izobraževanji za vzgojiteljice na temo spola in spolne usmerjenosti sem začela na Filozofski fakulteti v letih med 2002 do 2007, do učencev pa sem prišla preko delavnic na Amnestyju, kjer me je Romana Franković povabila k sodelovanju.
Na tvoje drugo vprašanje pa lahko odgovorim s kantovsko dikcijo, s katero sem se prevprašala pred izvajanji: kaj lahko storim v omejenem času, ki mi je na voljo? Ker sem predpostavljala, da so udeleženke prišle z določenimi predstavami, me je zanimalo, kako je moč spremeniti predstave in prepričanja navzočih? In kaj natanko sploh smem upati, da lahko dosežem?
Osnovna premisa, ki sem si jo zastavila, je ta, da bom imela tam opravka z ljudmi, ki, recimo, besede lezbijka niti izgovoriti ne morejo. Nujnost nemogoče naracije, kot bi rekla Shoshana Felman, je smer raziskovanja, ki me zanima. Vse izhaja iz tega – izrekanje neizrekljivega. Iz truda za to, da govorimo o tistem, o čemer se ne da govoriti. Brez migrenskih glavobolov seveda ni šlo, če koga zanimajo izkušnje, kakšen je preplet travme in pedagogike.
S pomočjo Austinove teorije govornih dejanj si razvila zanimiv pedagoški prijem. Prisotne in prisotni na izobraževanju rečejo najprej »Jabolka so vijolična«, nato »Jaz sem ravnateljica«, vaja pa se zaključi s trditvijo »Jaz sem lezbijka«. Napisala si, da marsikdo spremeni zadnjo izjavo v »Jaz nisem lezbijka«. Nam lahko razložiš pomen te vaje?
Ni mi zadoščalo, da sem vedela, da ima večina udeleženk izobraževanj za vzgojitelje in vzgojiteljice težave pri izgovorjavi besede lezbijka. Še več, ugibala sem, da je večina v življenju sploh še ni izgovorila. Kot bi Judith Butler ponovila z Austinom: kaj pomeni za besedo, da ne le imenuje, temveč v nekem smislu tudi izvaja, in sicer, da izvaja točno to, kar imenuje.
Kaj torej izvaja beseda lezbijka? Izvaja sram, tesnobo, nesprejemljivost in zanikanje. Ne nujno; so vzgojiteljice, ki performativ izrečejo – izvedejo drugače, vendar v tem primeru ta beseda nima več istega konteksta, tako kakor je poročna formula nima, če jo izrekamo pri dveh moških ali pri dveh ženskah. Ali pač?
Lahko verjameš, da po tej »vaji«, po tem triumfu slabe volje, kot ji ljubkovalno rečem, ne ostaja veliko odprtih vprašanj o tem, okrog česa se vrtijo naši osnovni problemi s homoseksualnostjo in z govorkinim odnosom do teme. Nenazadnje pa je tudi prvotni namen glede izrekanja te besede dosežen! Stavek z ravnateljico pa je tam, da se udeleženke ne bi mogle izgovarjati, da niso sposobne izreči nečesa prvoosebnega, kar ni res; za vzgojiteljice sem namreč predvidevala, da ni res, da so ravnateljice, da bi pa vsekakor bilo fensi, če bi bile. In sem funkcijo ravnateljice postavila s tem namenom. Gre za performativ, h kateremu drugače pristopamo, kjer ne gre za sporno identiteto, ali pa omalovaževano oziroma družbeno negativno zaznamovano, ampak gre za odlikovano pozicijo. Tudi otrok ne verjame, da bo s stavkom, ki ga izreče: »Jaz sem gej«, gej dejansko postal. In to čeravno ne pozna Kantovih ovržb kozmološkega in ontološkega dokaza za obstoj boga in čeravno bi utegnil verovati v zmaje. No, je pa res, da nisem čisto prepričana zastran vijoličastih jabolk …
V svojih prispevkih si zapisala, da si včasih na začetku izvajanja delavnic učencem in učenkam povedala, da si lezbijka. Zdaj tega ne narediš več. Zakaj?
Ko sem bila še mlada in naivna pri »filanju zof«, sem mislila, da je pragmatizem nekaj, za kar je potrebno preizkusiti overitev veljavnosti stavka. Kasneje sem ugotovila, da je s tem stavkom, s to propozicijo, nekaj narobe, in sem se trdno odločila, da se popravim in postanem pragmatična, veljavnost tega stavka pa preizkušam drugje. Človek, kot je lezbijka, ni kredibilen vir mišljenja, pa če iz »filanja zof« tudi doktorira. V naši družbi je objektivnost osnovni znanstveni kriterij in predsednik je tisti človek, ki zmeraj nosi kravato. Dejstvo samoumevnosti heteroseksualnosti pa lahko naslavljamo tudi drugače – in ne nujno s performansom.
Pravijo, da je homoseksualnost samo lastnost – kot je barva las samo lastnost. Se s tem strinjaš?
Freud recimo drzno vztraja, da homoseksualnost ni nič drugega kot ena od sestavin generične seksualnosti; da je eden od virov poti, ki jih ubere gon: smer, v katero so uperjene libidinalne sile. Nič naravnega ni v tem. Nič naravnega ni v tem, da je za subjekta nosilec objekta želje neki drugi spol. Rečeno psihoanalitično: želje in njen objekt ne smemo gledati skozi predvzpostavljeni kulturni predznak ali kot mitološki ali religijski fenomen. Psihoanaliza mora vztrajati na goli seksualnosti, na popolni odsotnosti smisla seksualnosti. Tako je razumljiv tudi upor proti religiji. Kakor pravi Badiou skozi Freuda: kar religijo navdaja z grozo, ni pomembnost seksualnosti, prej nasprotno – farji so zadnji, ki bi podcenjevali njen pomen. Z grozo jih navdaja to, da lahko seksualnost narekuje koncepcijo resnice, ki je ločena od smisla. Se pravi gola seksualnost – za to si moral biti na prelomu stoletja zelo drzen, nekaterim pa ni jasna še danes in nanjo navešajo razne moralizme in smisle. Če obstaja določena investicija v ta ali oni objekt, ni v tem nič bolj niti manj naravnega. Ko razpravljamo z mladimi o smotru seksualnosti, bo kdo že rekel, da je to razmnoževanje, ampak ko se naprej majevtično pogovarjamo o tem, bo jasno, da nihče med nami ne prakticira razmnoževanja v procesu naših raznolikih seksualnih dejavnosti, sploh pa ne na način rib, katerih seksualnost je, verjetno upravičeno, vsa videna kot podvzeta v razmnoževanje. Samica izleže jajčeca, samec jih oplodi, pri tem ni telesnega stika in obe živali kmalu nato umreta. Otroci so zelo angažirani za zagovarjanje lastne avtonomije na področju seksualnosti, ker si je ne želijo videti omejene, sebe pa si ne želijo videti kot nedolžne, angelske, kot zbiralnik – kot pravi Badiou – vseh rožnih vodic tega sveta.
Če se v mislih ponovno vrnem v šolo, bi zgornjo trditev v filozofiji povezali s temo spora o univerzalijah, ali pa z že prej omenjenimi kritikami dokazov za božje bivanje, pa D’ Espinozo in okazionalisti. Medtem še pomislim na trditev Christopherja Hitchensa v delu Bog ni velik: »Obsedenost z otroki in njihovo vzgojo vsebuje vsak sistem absolutne avtoritete.«
Optimizem. Si optimistična?
Hm, populizem, instrumentaliziran s seksizmom in heteronormativnostjo? Ne, ne, moj optimizem sestoji iz tenkočutnega upanja, da bo kolega Primc bržkone ovenčan z ehrenkreuze, srebrnim, po možnosti, kolega Vodeb pa bo v tem času predlagan za častno članstvo v Društvu za teoretsko psihoanalizo.
1… iz Novgorodskega, in čeprav sem malo škilila in nisem verjela v boga, me je mater moja omožila s popom iz Novosibirskega. (»Niet«, avtorica besedila in glasbe Sanaa Taha – za Subkomite, izvaja Maja Pan Pandemia)
