Vse to in še več v eni osebi? Zgodovina nam je že mnogokrat postregla z izjemnimi posameznicami_ki, ki so zaznamovale_i svoj čas in so še danes v mnogih pogledih odmevne_i. Se vam svita za koga gre?
Freda Josephine McDonald bolj znana kot Josephine Baker, se je rodila 3. junija 1906 v St. Louisu, Missouri, ZDA, poslovila pa se je 12. aprila 1975 v Parizu, Francija.
Rana mladost
Rosna leta je preživela v rasno mešanem, revnem okolju. Slabo preskrbljena in lačna, se je naučila trikov življenja na ulici. Že pri osmih letih je začela služiti denar, pri dvanajstih je pustila šolo. V tem času je zato, da bi dodatno zaslužila, že plesala na ulicah. Pri nepredstavljivih, komaj trinajstih letih se je prvič poročila, kar pa glede na njeno rano mladost seveda ni moglo trajati dolgo. Kmalu se je pridružila ulični zasedbi Jones Family Band, kljub maminemu nasprotovanju. Že pri petnajstih se je ponovno poročila, in sicer z Williemom Bakerjem in kljub ločitvi pri devetnajstih obdržala njegov priimek, saj se je v tem času začela njena kariera vztrajno vzpenjati. V tem obdobju je začela raziskovati tudi svojo seksualnost in imela prvo razmerje z žensko, pevko bluesa Claro Smith.
Zaradi neprestanega nadlegovanja s strani managerja je odšla v New York, kjer je na Broadwayu nastopala v stranskih vlogah, vendar z izjemno nadarjenostjo, kar ji je posledično odprlo pot v Pariz, kjer je ostala do konca svojega življenja.
Pariz in pot do slave
Najbolj razvpita je bila njena predstava v Folies-Bergère, ko je napol gola plesala Charleston, samo v krilcu iz olupkov umetnih banan. V hipu je postala senzacija. Kritiki in občinstvo so bili očarani nad njenim telesom, energijo, norim in skoraj hipnotičnim gibanjem.
Kostum, ki ga je nosila, je odgovarjal kolonialističnim predstavam o ljudeh in afriških kulturah, ki so jih dojemale_i kot divje in primitivne. V tistem času je bil najbolj popularen ples valček, Josephinin frenetičen in erotičen ples pa je predstavljal pravo revolucijo.
Vse_i pa niso bile_i tako navdušene_i in hitro se je pokazala ksenofobija, ki je pripravljala podlago nacizmu. Tudi katoliška cerkev je Josephine opisala kot izrodek in njeno goloto kot obscenost. V Jugoslaviji, na Češkem in na Madžarskem so protestirale_i zaradi pretirano visoke cene vstopnic in razkošnosti kostumov. Leta 1928 je nastopala tudi v Zagrebu in povzročila nemajhno navdušenje. Vsekakor jo je poznala cela Evropa.
Ne glede na to, da je imela šele 20 let, je njena zgodba zajemala vsebine za več življenj, od revščine v St. Louisu do preporoda v seks simbol.
Gibala se je v visokih krogih in prijateljevala s pomembneži kot so Picasso, Hemnigway, Cocteau.
Obdobje pred II. svetovno vojno
V času pred II. svetovno vojno je postala pevka in igralka ter posnela nekaj filmov. Spoznala je Giuseppeja Pepita Abatina, ki je poslat njen manager in ljubimec. Z njegovo pomočjo so se njena javna in odrska persona kot tudi glas znatno spremenili. Kljub izjemni slavi v Franciji v ZDA ni doživela slave, še manj, označili so jo kot »negro wench« črnsko slugo, kar ji je zlomilo srce. Vrnila se je v Francijo in se še tretjič poročila. Posledično se je odrekla ameriškemu državljanstvu in prevzela francosko.
Obdobje med II. Svetovno vojno
Njena kariera je bila začasno prekinjena, ko je leta 1939 Francija napovedala vojno Nemčiji. Med nemško okupacijo Francije je sodelovala z Rdečim križem in francoskim odporniškim gibanjem ter se kasneje pridružila francoskemu letalstvu. Slava ji je omogočala dosti svobode, kar je izkoristila za pridobivanje informacij o političnem dogajanju in vojaškem posredovanju s strani Italije, Japonske in Nemčije. Kasneje je kot pripadnica vojske svobodne Francije zabavala vojake v Afriki in na Bližnjem vzhodu in na pretkane načine pridobivala pomembne informacije o potezah nacistov ter jih posredovala na bojišča v Franciji. Za svoje delovanje je po vojni prejela kar nekaj najuglednejših vojaških odlikovanj.
Ljubezensko življenje
Kmalu za tem pa se je ločila tudi od četrtega moža in naj ne bi dolgo trajalo, ko naj bi se še petič poročila in ločila v manj kot enem letu. Njeno ljubezensko življenje je bilo tako bogato kot njena kariera. Zapletla se je v številna razmerja, tako z moškimi kot ženskami. Med njimi so bili pisatelj Georges Simeon, umetnik Robert Brady, plesalka in pevka jazza Ada »Bricktop« Smith, pisateljica znana kot Colette in najverjetneje Frida Khalo.
Gibanje za državljanske pravice
Večkrat je potovala v ZDA in dala svoj glas vse močnejšemu gibanju za državljanske pravice. Trpela je zaradi rasizma in segregacije, zato je izkoristila vsako priložnost za obrambo afroameriške skupnosti: udeleževala se je sojenj, dajala izjave za tisk, sestankovala z vodilnimi poslovneži, v pogodbe vključevala klavzule o preprečevanju vsakršne diskriminacije pri vstopu v gledališča. Razprodala je turnejo. National Association for Advancement of Colored People ji je podelil naslov “ženska leta” in 20. maj razglasil za “Dan Josephine Baker”.
Leta 1963 je na “March on Washington” stala ob boku Martina Luthra Kinga ml. in imela govor kot edina uradna temnopolta govorka. Med drugim naj bi povedala: »Bila sem gostja v kraljevih palačah in v hišah predsednikov, v Ameriki pa mi ni bilo dovoljeno vstopiti v hotel, kjer bi si lahko privoščila skodelico kave, kar me je razjezilo. In ko se razjezim, veste, da odprem svoja velika usta. In ko Josephine odpre usta, to slišijo po vsem svetu.« H govoru je povabila še dve temnopolti legendi, in sicer Roso Parks in Daisy Bates. V svoji predanosti za enakopravnost temnopoltih oseb si je nakopala nemalo težav in sovražnic_kov, kar je povzročilo slabo publiciteto. Posledično so ji oblasti ZDA ukinile delovno vizo in minilo je deset let, preden so ji spet dovolili vstop v državo.
Nadaljevanje kariere
Svoje ustvarjanje je nadaljevala z obiskom Havane, kjer je na povabilo Fidela Castra nastopala na proslavi ob sedmi obletnici njegove revolucije in podrla vse rekorde. Pot jo je zopet peljala tudi v našo nekdanjo Jugoslavijo, kjer je nastopala v Beogradu pa tudi Skopju.
Leta 1974 je praznovala 50. obletnico svojega umetniškega ustvarjanja v Franciji. Starost in izčrpanost sta načeli njeno zdravje, kar se je poznalo na kakovosti njenih predstav, vendar pa je s svojimi nastopi še vedno lahko očarala občinstvo vseh starosti. Istega leta, samo leto pred smrtjo, je v intervjuju za Guardian, povedala da Amerike, kjer se je bala biti temnopolta, ni več prenesla in da je bila ena izmed prvih temnopoltih Američank, ki so se preselile v Pariz, kjer se je kljub barvi kože, počutila svobodno.
Zasebno življenje
Javnosti je še najmanj poznano njeno zasebno življenje, ki ga je prežemal aktivizem. Posvojila je dvanajst otrok različnih narodnosti in to dejanje imenovala “eksperiment v bratstvu” in njeno “mavrično pleme”. Kljub temu, da je bila najbogatejša temnopolta Američanka, si je s svojim aktivizmom in filantropijo nakopala velike dolgove. Na srečo ji je na pomoč priskočila in jo tudi finančno podprla prijateljica, monaška kneginja Grace Kelly.
Zadnja leta življenja in smrt
Vendar to še ni konec, Josephine se je vrnila na odre in poleg eminentnega Carnegie Halla, gostovala še v 17 različnih mestih po ZDA in se naposled vrnila na oder v Parizu, na še zadnjo predstavo svojega življena. Nekaj dni za tem so jo našli v komi, na postelji, obkroženo s članki navdušenih odzivov na njen nastop.
Kot prva Američanka je bila pokopana z najvišjimi francoskimi vojaškimi častmi. Njena krsta je bila prekrita s francosko zastavo, kamor so bile položena njena vojaška odlikovanja. Na ulicah Pariza se je zbrala več desettisočglava množica, ki se je želela pokloniti izjemni ženski, ki je s svojo osebnostjo in umetniškim ustvarjanjem pomembno vplivala na svet.
