Samocenzura in diskriminacija nefikcije

FILM

Petindvajseti, jubilejni Festival gejevskega in lezbičnega filma je slovenskemu občinstvu tudi letos dal možnost, da si ogleda nekaj najzanimivejših filmov na LGBT-temo iz preteklega leta ali dveh. Polega tega pa je bilo letos precej poudarka tudi na slovenskem filmu.

Pravila treninga

Otvoritveni film, Prepovedane smeri Sümeye Kökten, sta uvedla slovenska kratka filma Kondomi za papeža Romana Kuharja (o protestu proti papeževemu nasprotovanju profilaktičnim pripomočkom) in Prvovrstni.drugi gverilskega kolektiva Vstaja lezbosov, ki po lanskem Homo-Risk nadaljuje analizo odnosa povprečne Slovenije do homoseksualnosti. V okviru festivala pa smo si lahko ogledali tudi dva filma Boštjana Hladnika, genialni Ubij me nežno (1979) in kontroverzni Maškarada (1971). Slednji je skoraj polni dvorani Slovenske kinoteke dal tudi priložnost za prvi poglobljen pogovor o homoerotiki v slovenskem filmu s Petrom Zobcem, ki je bil pri Maškaradi asistent režije.

Prvi del festivala je bil, morda zaradi specifike nekaterih filmov, manj obiskan, je pa zato bil drugi del festivala deležen večjega zanimanja in odlični filmi, kot so Otrok riba, Mama je pri frizerju, Drugi način in Patrik 1,5, so doživeli izjemen uspeh (sploh slednji, po katerem je potekal zelo prijeten pogovor z režiserko Ello Lemhagen, ki se je šla še naprej zabavat tudi na zaključni žur na Metelkovi).

Predvsem je bilo opaziti manjše zanimanje za dokumentarce, čeprav so bili letošnji nadpovprečno dobri. Zlasti bi opozoril na šokanten film Pravila treninga o trenerki Rene Portland, ki je dekleta izločevala iz univerzitetne košarkarske ekipe, če so bile lezbijke, in na film Dobri Američan o fantih na poziv. Ampak zdi se, da je dokumentarec zvrst, ki jo mnogi vnaprej ocenijo za nezanimivo, neprivlačno in dolgočasno. Kako se motijo.

No, ampak rad bi se za hip posvetil nekoliko prezrtemu vidiku abstinence. Poleg splošne apatije in asocializacije sodobnega človeka v svetu, ki se izgublja v kaosu virtualnih stikov, obstaja še en razlog, ki sicer verjetno ne vpliva enako močno na slabšo obiskanost, je pa vseeno precej simptomatičen. Dejstvo je, da mnogi geji in lezbijke načrtno »bojkotirajo« festival. Niso samo tiste, ki so site dram (kot da drama sama po sebi pomeni, da bo film duhomoren), ali tisti, ki zehajo ob zgodbah o resničnih ljudeh, ali tiste, ki dobijo živčni zlom ob gledanju del manj izkušenih ustvarjalcev ali ustvarjalk. So tudi tisti, ki nočejo obiskovati festivala, ker se jim preprosto zdi nepotreben. Oziroma tako pravijo. Prej kot otopelost in lenobna potreba po šundu, ki se hrani ob raznih Barih in Kmetijah, se za njihovimi vzvišenimi in pogosto zaničljivimi pripombami skriva paradoksalna oblika samozatiranja, ki močno spominja na Slovence v tujini.

Slovenski zamejci v Italiji, kjer situacijo bolje poznam, se, denimo, delijo na globoko zavedne in globoko »potuhnjene«. Med prvimi so taki, ki se borijo za svoje državljanske, manjšinske, navsezadnje tudi ustavne pravice – pogosto, če ne celo večinoma, v okoliščinah, ki so njihovim prizadevanjem vse prej kot naklonjene, naj bo to zaradi sovražnega vzdušja, birokratičnih zapletov ali omalovaževalne, celo prezirljive oblasti, ki jim redno meče polena pod noge. V okolju, ne pozabimo, kjer jih je bilo desetletja strah v javnosti spregovoriti v materinščini.

Med druge pa sodijo taki, ki se iz različnih razlogov že zgodaj naučijo zaničevati vse, kar je slovensko. Razen v šoli se med sabo pogovarjajo v italijanščini. Družijo se le z italijanskimi vrstniki in vrstnicami, da bi potlačili nelagodje – saj jih na to, da niso »kot drugi«, opozarja že to, da morajo dan za dnem obiskovati slovensko šolo, kar pogosto skrivajo pred prijatelji oz. se izgovarjajo na »neumne starše«, ki so jih tja vpisali. Redkokdaj se udeležujejo slovenskih prireditev, kot so slovesnosti, koncerti ali gledališke predstave. Saj ne, da bi morali. Poanta je v tem, da to zavračanje etnične identitete izvira v pritajenem, nemalokrat privzgojenem občutku sramote. In ta se zaradi same narave sramu kot čustva, ki ga je treba skrivati (ker je pač – in v tem je največji paradoks – sramotno) prekanalizira v frustracijo, prezir in posledično v ostro, refleksno nasprotovanje.

Samozanikanje, torej. Samocenzura.

Strah vedno botruje potrebi nekaterih, da pred stvari, ki jih ne poznajo ali ne razumejo, postavijo zaporo. In prav tako je strah kriv, ko si zaporo postavimo sami. Nevednost se od nekdaj trudi zatirati umetnost, če že ne to, pa ji pogosto poskusi vzeti ugled oz. dostojanstvo. Cenzura v filmu je samo ena od možnih oblik zatiranja. Enak princip lahko prestavimo v katerokoli življenjsko sfero, za vsako tovrstno odločitev je navsezadnje kriv posameznik, torej človek. Vsak človek pa je režiser svojega življenja. In v trenutku, ko dovolimo drugim, da bi nam zapovedovali, kako moramo živeti, nehamo »snemati svoj film«.

Prvi film Maškarada, ki je bil ob izidu cenzuriran, med drugim češ da bo slabo vplival na vzgojo mladine, si je javnost lahko ogledala šele deset let pozneje. Hladnik je bil namreč prisiljen zreducirati sporne ali domnevno erotične prizore, se pravi goloto, predvsem pa v celoti izločiti vsak namig homoerotike in – recimo temu tako – homofascinacije (čeprav je bila tudi neokrnjena verzija po Zobčevih besedah »otroški vrtec« proti Hladnikovemu prvemu osnutku). In zaradi izločenih prizorov je film izgubil vse ključne konflikte, ki so definirali odnose med liki.

Filmom torej cenzura pogosto vzame dušo, kot jo pravzaprav licemerci na najrazličnejših instancah vzamejo tistim, ki ne ustrezajo njihovim normam in omejenim nazorom ter jim zato vzbujajo občutek ogroženosti. Kot jo je Rene Portland vzela obetavnim športnicam in s tem naredila sramoto tistemu, čemur naj bi bila tako predana – športu, predvsem pa je mladim, prizadevnim dekletom dobesedno uničila življenje, ker se niso hotela podrediti, skrivati, samocenzurirati.

Nekateri, kot rečeno, ne marajo dokumentarcev in fikcija včasih mogoče res bolj ustreza naši potrebi po zamaknjenosti, ki jo nudi filmska umetnost. Ampak dokumentarni filmi vendarle niso večerni dnevnik in mnogi so lahko tako dobro posneti, da nas njihove zgodbe posrkajo in ganejo, saj sta tudi avtentičnost in resničnost lahko prikazani s prefinjeno dramaturško dovršenostjo.

Obenem so dokumentarci pomembni tudi zato, ker nas seznanjajo z zapostavljenimi vidiki vsakdanjega življenja (npr. izjemno pozitivni Na delu); ker javnost opozorijo na kratkomalo kriminalna dejanja, ki so vse prepogosto nekaznovana ali vsaj neustrezno kaznovana (Pravila treninga); ali pa zato, ker opišejo realnost, ki jo večina ljudi ne pozna in zato o številnih vprašanjih ni poučena, čeprav si jemlje pravico o njih soditi (npr. film o istospolnih družinah Homo Baby Boom). V (po)znanju je namreč moč; čim več vemo, tem bolj smo lahko samozavestni in tem laže se tudi upremo težnjam po (samo)cenzuri.

	Eva Mladenovič Film Na delu mi je bil všeč, ker je oblike diskriminacije nad spolom in spolno usmerjenostjo. Zanimivo vsebino so podprli dobra glasba, performans in misel: »I didn’t come out of the closet to live in a box.« Sicer me je celotni festival navdušil. Vsako leto skušam pogledati čim več filmov, bi pa pričakovala, da bo več enako mislečih in da bo vsaka predstava razprodana.
	Maja Živanović Ker sem si tudi v preteklih letih ogledala kar nekaj filmov, ki so bili povečini precej tragični, sem letos iskala kaj bolj lahkotnega, a vseeno z neko vsebino. Patrik 1,5 se mi zdi ravno to; tragikomična zgodba o birokratski napaki, ki spremeni življenje (vsaj) trem ljudem. Stereotipiziranje »normalnih« ljudi in njihovih odnosov projicira banalnost dvodimenzionalnega dojemanja homoseksualnosti med splošno populacijo na skorajda zabaven način. Vsekakor vredno ogleda.
	Andrej Peranić Festival zame pomeni tudi priložnost, da srečam ljudi, ki jih drugače poredkoma vidim. O filmih, ki sem si jih tokrat ogledal, lahko rečem, da so mi všeč, moti me pa odvečno nasilje (Shank). Zelo sem zadovoljen, da sem lahko videl Viscontijeva filma in starejša slovenska filma. Najboljši med videnimi: Patrik 1,5.
	Špela Sitar Ogledala sem si filme, ki so se tako ali drugače dotikali teme starševstva. Film fantastične kanadske režiserke Lée Pool (Mama je pri frizerju) je pokazal, da se za vsakimi zaprtimi vrati skrivajo laži, ki prinesejo bolečino, otroci pa so tisti, ki običajno »potegnejo krajši konec«. Švedski film Patrik 1,5 je starševstvo in posvojitev postavil v današnji čas. Piko na i pa je dal film I Can’t Think Straight, ki je s srečnim koncem zaključil lepo lezbično zgodbo o ljubezni. Letošnji festival je ponudil  kar nekaj dobrih filmov in še enkrat več dokazal, da ga še kako potrebujemo.
	Ana Janjevak Na festivalu sem preživela kar nekaj večerov in vedno je bilo super. Dokumentarni filmi so mi približali kar nekaj aktivističnih akcij, za katere prej nisem vedela, nekateri igrani filmi pa so bili presenetljivo sproščujoči. Poleg tega pa je na FGLF vedno pozitivno vzdušje in je super dogodek za druženje.
	Mojca Koželj Ogledala sem si zelo prisrčen film Patrik 1,5, zanimiva sta mi bila tudi filma Otrok riba in Prepovedane smeri. Vsekakor je obisk režiserjev filma na festivalu zelo dobra poteza, saj tako iz prve roke izvemo nekaj o situaciji v tisti državi, specifičnih zapletih, ki se porajajo ob snemanju tovrstne tematike. Ponosna sem seveda tudi na to, da je bil že drugo leto zapored naš film (Vstaje Lezbosov) na velikem platnu ter da je bil odziv gledalk in gledalcev tako dober.
	Tadej Čepeljnik Posebej sem se razveselil otvoritvenega dokumentarca, kjer se pojavim tudi sam s prijateljico Angeles iz Španije in ki sem ga tokrat tudi prvič videl v celoti. Letos mi je bilo všeč, da so bili predstavljeni tudi starejši filmi. Pogledal sem Hladnikovo Maškarado, ki sem jo doživel kot svojevrsten prikaz razmer po seksualni revoluciji. Pri tem se meni homoerotičnost v filmu ni zdela bistvena. Zelo sem se vživel tudi ob filmu Mama je pri frizerju, ki je res odlično narejen in ga spremlja čudovita glasba.